Odpreti svoj s.p. zaradi zaposlitve
To je vse lepo in prav, ampak pri tako malih stroških bo dobiček vseeno imela, če ji mesečno “ostaja” recimo vsaj 500 evrov. In bo davek od tega pač plačevala naslednje leto.[/quote]
Torej naj vse živo flikne v stroške, da ji ne bo ostalo preveč?[/quote]
Vsega živega niti ne more, nima osnove za to, če se ne pokriva z dejavnostjo. Vsekakor pa lahko da v stroške določen procent, recimo 15, 20, stroškov stanovanja (ker dela doma) (na podlagi odločbe, ki si jo spiše sama in kjer določi, kak procent stanovanja uporablja za delo). Nekaj lahko da v reprezentanco (čokolada, vino, recimo). Obračuna si lahko najvišji znesek malice (6,2 evra dnevno ali nekaj takega). Itd.
Kaj točno isliš s tem “ostalo preveč”,. ne vem, ampak vsak ostanek spja je direkt dobiček, ki je obdavčen po isti lestvici kot je dohodninska.
Teško je takole “na vrat na nos” kvalitetno svetovati.
Torej na hitro:
Obišči eno od točk VEM (v Lj. je DATA d.o.o.) in sprašuj, sprašuj, sprašuj
Poišči, najdi vsaj nekaj takšnih, ki so samozaposleni preko s.p.-ja, da ti povedo svoje izkušnje iz prve roke. Informacije tu na MON-u ali kje drugje v virtuali na štejejo. Najbolje da najdeš takšne, ki so samozaposleni že vsaj nekaj let.
Že vmes išči računovodjo, ki ti bo poleg “ugodne” cene nudil tudi svetovanje okrog davkov, stroškov in ostalega.
Ne vem s čem se boš ukvarjala, ampak “najdi” več delodajalcev če ti bo le čas in delo to omogočalo.
Če bi bolje poznal tvojo situacijo, bi ti lažje svetoval še kaj.
Punca draga. Kar ti jaz hočem podati, niso koristne informacije, ampak ti informacije trosim samo v ilustracijo, da takih stvari ne moreš izvedeti na forumu. Za to bo treba več virov, od dobrega računovodje, do kake podjetniške delavnice, do ajpesa, točke VEM (no, čeprav od njih ni ne vem kake koristi v praksi, vsaj na nekaterih ne), kakega kolega, ki že ima sp itd.
DDV, recimo. Sprašuješ za DDV, pa ne veš, kaj je vstopni in kaj izstopni davek. Kaj je meja prometa, kjer postaneš zavezanec za DDV. itd itd itd.
Skratka – NE LOTEVAJ SE TEGA POD ČASOVNIM PRITISKOM. Pod nobenim pogojem. Tudi če ti tule natrosijo še en kup podatkov o ddv itd. Še vedno ne boš imela pojma in te bo realnost sesula. Ne lotevaj se tega, ne da bi zadevo nekaj mesecev natanko študirala (še bolje kako leto, dve). Dobronamerno ti povem.[/quote]
Razumem in se popolnoma strinjam s teboj. Tudi sama bi drugim tako svetovala. Je pa res, da že dlje časa iščem službo in ko je končno priložnost za takšno, ki si jo tudi sama želim, ne bi rada, da mi spolzi z rok. Včasih je pač treba malo tvegati. Res ne vem, kaj na naredim…Se mi zdi, da se bom tako sproti še vse naučila, ali ne. Res sem zmedena in žalostna po eni strani in ne bi rada zamudila priložnosti. Časa pa res nimam več dovolj. :([/quote]
Punca, dlje časa si imela čas, da bi se o vsem tem poučila!!!
Očitno, ti bo ta “sanjska službica” spolzela iz rok, ali pa boš stopila v en velik dre***.
Pojdi že za vraga do nekih podjetniških svetovalcev pa v svojem silnem FB naboru prijateljev najdi koga, ki je s.p. ali pozna koga, ki je s.p. da ti ODPRE oči.
PS: če gre za polno “zaposlitev” to je 200+ ur na mesec potem je cifra vsaj 2.500€ (raje več)
Aja, “firme dajejo”. Ja če tako razmišljaš, potem pač toliko “dobiš”. Isto kot pri plači, “v tejle firmi “imajo” pa dobre plače” – tako kar malo počez.
Ne vem za vas, amšak jaz kot sp se vsakič znova SPOGAJAM, ne pa “vzamem, kar mi ponudijo”. Ker poznam prednosti, ki jih pomenim zanje, ker delam kakovostno, ker jim znam koristiti in odnesti delo in vse to že v začetku predstaviti tako, da vedo, da so naredili dober deal. Če veš, kaj koliko stane (redne zaposlitve vs. sp) in če poznaš svojo vrednost na trgu, potem te ne morejo vleči žejnega čez vodo.
Takega, ki tudi kaj zahteva zase, ne samo “vzame, kar ponudijo”, v končni fazi tudi bolj spoštujejo. Ker vedo, da se bo tudi za njihove interese znal boriti. Če se pa še za svoje ne zna, jah potem ga pa pač zmolzejo, kolikor gre.
Razumem in se popolnoma strinjam s teboj. Tudi sama bi drugim tako svetovala. Je pa res, da že dlje časa iščem službo in ko je končno priložnost za takšno, ki si jo tudi sama želim, ne bi rada, da mi spolzi z rok. Včasih je pač treba malo tvegati. Res ne vem, kaj na naredim…Se mi zdi, da se bom tako sproti še vse naučila, ali ne. Res sem zmedena in žalostna po eni strani in ne bi rada zamudila priložnosti. Časa pa res nimam več dovolj. :([/quote]
Punca, dlje časa si imela čas, da bi se o vsem tem poučila!!!
Očitno, ti bo ta “sanjska službica” spolzela iz rok, ali pa boš stopila v en velik dre***.
Pojdi že za vraga do nekih podjetniških svetovalcev pa v svojem silnem FB naboru prijateljev najdi koga, ki je s.p. ali pozna koga, ki je s.p. da ti ODPRE oči.
PS: če gre za polno “zaposlitev” to je 200+ ur na mesec potem je cifra vsaj 2.500€ (raje več)[/quote]
Kdo pa pravi, da sem iskala službo preko s.p.? Iskala sem REDNO zaposlitev, tako kot sem ponavadi imela, ne pa s.p..
Glej, da si razjasniva nekaj. Smo v letu 2011 in že bežen pogled na zaposlitvene oglase ti jasno pove, da je kar nekaj zaposlitev pogodbenega tipa preko lastnega s.p.-ja.
Če si brezposlena (domnevam), potem so te že na zavodu za zaposlovanje “silili” da greš v samozaposlitev, tako da ne mi reči, da te je ta “majčkena nevšečnost” v obliki lastnega s.p.-ja za “sanjsko službo” presenetila
Torej: Seveda verjetno vsak išče najprej redno zaposlitev po možnosti za nedoločen čas, toda to je v teh časih skoraj loto zadetek, zato se je potrebno soočiti z realnostjo pa če nam je všeč ali ne.
Delodajalci zaradi takšnih in drugačnih razlogov preferirajo študente, lastni s.p., drugo obliko pogodbenega dela (avtorska) in šele na koncu so klasične redne zaposlitve.
Tako je to in žal si veliko dragocenega časa zapravila, sedaj pa ti voda teče v grlo in si na najbolši poti, da ali se spustiš v nekaj, kar te bo drago stalo ali pa ti bo priložnost ušla iz rok.
Glede na časovno stisko, bi sedaj morala biti že osebno na eni od VEM točk, ter opraviti “domačo nalogo”, ki ti je bila tu svetovana. Ker odgovarjaš, si očitno še vedno na netu in zgubljaš čas.
Draga tako to je, bi bila ne VEM točki, če ne bi bil moj delovni čas malo daljši. Ja, v službi sem in nisem brezposelna. Ampak moja služba ni glih sanjska, prav tako mi je trenutno blazno dolgčas, ker je poletni mesec bolj pust, če delaš v komerciali. Tako da ne obsojaj in ne pametuj na splošno, ker nekaj pik imam pa tudi sama v glavi. In ne boš verjela, danes večino časa študiram zadeve in mi je precej stvari že bolj jasnih. Se hitro učim, veš. Prosila sem pa le za nekaj info ali linkov, ker imam bolj malo časa za odločitev, bi pa rada naštudirala zadeve tako kot se gre. Prav tako so me zanimale različne izkušnje. Sicer pa tudi tebi hvala za nasvet, v bodoče pa le prej vprašaj, preden predvidevaš in si sama narišeš sliko o nekom in mimo usekaš. Bo šlo?
Brez zamire, ampak sem te moral malce bolj na trdo “okregati”, ker si, kot praviš, že nekaj časa v procesu iskanja nove službe.
Res je, da se zamujenih priložnosti za nazaj ne da nadoknaditi, zato naj ti bo to dobra šola, da se čim bolj potrudiš nadoknaditi zamujeno. Bodi proaktivna! To je bistveno za vsakogar, posebej pa za vse samozaposlene s.p.-jevce.
Ker pa si v službi in praviš, da imaš čas, pa si za domačo nalogo nauči, kako je sestavljena tvoja sedanja plača (neto, prispevki za zdravstvo, penzijo, dohodnina, prispevki delodajalca, prehrana + prevoz, …). Skratka postavi se v kožo tvojega delodajalca in kaj vse mora plačati, da dobiš ti na koncu tvoj neto.
Po uspešno opravljeni domači nalogi, bi ti moralo biti vse jasno, kar piše na tvojem plačilnem listu. Predvsem pa, koliko v resnici staneš sedanjega delodajalca. Če to pomnožiš z 12 + regres (bruto) boš vedela koliko si “vredna”. To ti bo zelo prav prišlo, pri oceni za koliko si boš “zdilala” pogodbo za s.p.
Ni nobene zamere. 🙂 Saj v bistvu imaš prav, ja. Najlažje je spraševati in nič narediti. Ampak ni blo glih tako pri meni. Evo, jaz imam danes odprt tab od med overja in kar nekaj tabov od mladipodjetnik.si in študiram. 🙂
Prej sem seveda pogledovala za kakšno boljšo službo, kar je bilo preko s.p., nisem niti pogledala, ker je že avtomatsko odpadlo. Tokrat gre pa za delo, ki me res zelo veseli in mi je pisano na dušo. Zato sem se odločila, da bi tudi preko s.p. delala, če bi se mi mesečno izšlo.
Sicer pa sem dobila kar nekaj koristnih informacij tukaj. Javim, kako se bo ozšlo. 🙂
Hvala vsem!
No, tole je odličen nasvet. Nekaj podobnega sem ti že sama povedala, če ti hočeš plačo 1000 neto, delodajalca staneš 2000 (bruto bruto) plus regres plus če je še kakšna božičnica. Meja za zavezanca za DDV je 25.000 letno, to je cirka 2080 mesečno. 2000 bruto je torej minimalno, za kar se moraš sopgajat, če misliš delat 12 mesecev na leto, brez dopusta, bolniških itd. Če rečeš, da za bolniške in dopuste rabiš dva meseca, je torej pametna cifra 2500 bruto mesečno. Ker ko boš na dopustu ali bolniški, ti naročnik tega časa ne bo plačal. Moraš sama prihraniti denar za te cajte.
2500 je zato povsem realna cifra. Če oceniš, da boš verjetno delala manj kot 10 mesecev (recimo da imaš več otrok in več bolnišk), računaš seveda ustrezno več. Vedeti moraš, kaj pričakuješ na letni ravni, ne na mesečni.
Ni samo denarni znesek, je tudi časovna komponenta – letno/mesečno.
No, tole je odličen nasvet. Nekaj podobnega sem ti že sama povedala, če ti hočeš plačo 1000 neto, delodajalca staneš 2000 (bruto bruto) plus regres plus če je še kakšna božičnica. Meja za zavezanca za DDV je 25.000 letno, to je cirka 2080 mesečno. 2000 bruto je torej minimalno, za kar se moraš sopgajat, če misliš delat 12 mesecev na leto, brez dopusta, bolniških itd. Če rečeš, da za bolniške in dopuste rabiš dva meseca, je torej pametna cifra 2500 bruto mesečno. Ker ko boš na dopustu ali bolniški, ti naročnik tega časa ne bo plačal. Moraš sama prihraniti denar za te cajte.
2500 je zato povsem realna cifra. Če oceniš, da boš verjetno delala manj kot 10 mesecev (recimo da imaš več otrok in več bolnišk), računaš seveda ustrezno več. Vedeti moraš, kaj pričakuješ na letni ravni, ne na mesečni.
Ni samo denarni znesek, je tudi časovna komponenta – letno/mesečno.[/quote]
Pravzaprav bi to “domačo nalogo” morali opraviti vsi zaposleni, samo bi potem prišlo do revolucije :-))) Dobro je izračun plače občasno narediti sam, že zato, da veš, če ti firma vse pravilno izračuna in te ne “goljufa” pri plači.
Recimo samo za “pokušino” iz prispevkov za zdravstvo in penzijo, ki gredo iz vaše bruto plače in ki jih plača delodajalec izračunajte, koliko znese psebej za zdravstvo in za penzijo. Pa to številko pom nožite z 12, da bo bolj “šokantna”. Potem pa, ko boste šle naslednjič k zdravniku imejte to številko v glavi, ko boste ocenjevali kaj vam nudi “brezplačno” zdravstvo in koliko vas to v resnici stane ….
Ali pa recimo, da izračunani znesek za penzijo “hipotetično” vežete na banko in se prepustite čaru obrestno-obrestnega računa. Posebno tistim mlajšim bo na koncu (cca. 40 let delovne dobe) prišla velika številka. Pa recimo, da ste malce špekulirali in vlagali ta denar v obveznice, sklade, … z boljšimi obrestmi, kot pa jih omogoča vezava na banki …
No, tule se pa ne bova strinjala. Ker druga plat medalje pa je, vzemi eno res hudo bolezen, recimo raka, pomnoži s povprečnim št. let preživetja, pa z dnevno oskrbo, pa skoraj nič prihodka, ali pa s kako dolgotrajno poškodbo itd., še sploh pa za otroke, zavarovani po starših, pregledani pa tisočkrat do polnoletnosti, da bi ja bilo vse ok – pa hitro vidiš, da se je za to, da zdravstvo še naprej ostane “brezplačno”, kar vredno boriti. Pa čeprav, ko zdrav človek to računa, ga res glava peče. Ko pa zboliš, je pa druga pesem. Ne želim si, da bi mi ob bolezni hodile po glavi misli, koliko bo to stalo. Edina normalna politika v zdravstvu se mi zdi solidarnost, drugega ni. Ker lahko se zgodi danes jutri meni tebi najinim otrokom. Ga ni hujšega, zboli otrok, ti pa “plačaj sam”. Mimo teme, ampak sem morala. Če tako rčaunaš kot ti, potem je treba plačevat tudi uporabnino za vsako lokalno cesto in lokalni vodovod, zgrajen z javnim denarjem. Ali si pač vodovod do bajte napelji sam. In podobno. Biti podjetnik še ne pomeni biti neoliberalec, ki bi vse prepustil trgu.
Dodajam še to, da pri zdravstvu in prispevkih zanj nikoli ne moreš gledati le nase – koliko to mene stane. Ker v to, kar ti na letni ravni plačaš, je vključeno zdravje tvojega otroka (koliko UZ-jev ima že nosečnica, pa porod, pa patronažne, pa pol vse posvetovalnice, pa zobarji, pa sistematski, ni da ni, to je samo, če je otrok zdrav, če pa zboli pa uhuhu. Stane ne usluga samo meni, ampak to, da sem solidarna do drugih, ki rabijo, in ker upam, da bom to solidarnost dobila naztaj, ko jo bom rabila. To stane, ne pa usluga sama. Ne moreš gledati usluge izolirano od celega sistema solidarnosti. [/quote]
Na primer v kakšen Enron, tisti so jo zelo dobro odnesli. Tako kot številni Američani, ki se v poznih sedemdesetih ali celo osemdesetih letih vračajo na delo, ker so jim pokojninski skladi propadli, njihovi upravitelj pa zbrisali v Južno Ameriko.[/quote]
In TI, mi lahko GARANTIRAŠ, da bo državni OBVEZNI (prisilno vplačevaneje, ki se mu ne morem izogniti in namesto tega izbrati meni ustreznejšega) pokojninski sistem omogočil meni vsaj eksitencialno pokojnino?
Za raliko od nategnjenih vlagateljev v Enron (ki ni tipičen rezultat, ki ga lahko povprečni ameriški penzijski varčevalec pričakuje) so imeli ti vsaj možnost izbire. Nase so sprejeli osebno odgovornost za rezultat njihovih odločitev. Jaz te svobvode nimam.
Veš prav rad bi, da se mi predstaviš s svojo realno identiteto, ker te čisto zares nameravam pozivati na odgovornost v kolikor mi moja pokojnina ne bo zagotovila vsaj eksitence. Pri sedanji dermografski tendenci in principu poncijeve sheme namreč sedaj vplačujem v nekaj, kar mi niti približne ne bo omogočilo preživetje na starost.
S svojim komentarjem sem želel opozoriti, da se ljudje morate izobraziti o osebnih financah, ker vas sistem odira z vseh strani vi pa se tega zaradi svoje nevednosti niti ne zavedate. Kaj storiti je druga zgodba, nisem pa nikjer pozival na vlaganje v Enron temveč v razumevanje nekih osnovnih pojavov, ki spremljajo vlaganje denarja.
Obrestno obrestni račun je že en tak zelo pomemben faktor, ki bi ga morali vsi dobro poznati. Tako na kreditni strani kot na varčevalni.
No, tule se pa ne bova strinjala. Ker druga plat medalje pa je, vzemi eno res hudo bolezen, recimo raka, pomnoži s povprečnim št. let preživetja, pa z dnevno oskrbo, pa skoraj nič prihodka, ali pa s kako dolgotrajno poškodbo itd., še sploh pa za otroke, zavarovani po starših, pregledani pa tisočkrat do polnoletnosti, da bi ja bilo vse ok – pa hitro vidiš, da se je za to, da zdravstvo še naprej ostane “brezplačno”, kar vredno boriti. Pa čeprav, ko zdrav človek to računa, ga res glava peče. Ko pa zboliš, je pa druga pesem. Ne želim si, da bi mi ob bolezni hodile po glavi misli, koliko bo to stalo. Edina normalna politika v zdravstvu se mi zdi solidarnost, drugega ni. Ker lahko se zgodi danes jutri meni tebi najinim otrokom. Ga ni hujšega, zboli otrok, ti pa “plačaj sam”. Mimo teme, ampak sem morala. Če tako rčaunaš kot ti, potem je treba plačevat tudi uporabnino za vsako lokalno cesto in lokalni vodovod, zgrajen z javnim denarjem. Ali si pač vodovod do bajte napelji sam. In podobno. Biti podjetnik še ne pomeni biti neoliberalec, ki bi vse prepustil trgu.[/quote]
Glej, bistveno na kar sem opozoril s svojim predlogom je, da bolj kritično ovrednostimo, kaj dobimo za PRISILNO zbrani denar.
Z opravljeno “domačo nalogo” se zavemo nekaterih številk, posebej če jih potem izrazimo kot procent naše neto plače in primerjamo s tem, kar nam država nudi za ta denar.
Bi te pa še malce “popravil” v tvojem razmišljanju.
Ne vem zakaj, ampak že kar splošna “bolezen” je, da protiargumentirate nekaj z najbolj izjemnimi in ekstremnimi primeri, ki so bolj izjema kot pravilo.
Te izzivam in ti dajem dodatno “domačo nalogo”: poskusi prešteti ljudi iz tvojega socialnega kroga in preglej koliko primerov raka, srčnih operacij, kompliciranih in zahtevnih zdravstvenih storitev je ta množica ljudi potrebovala. Pa da bo bolj “pošteno” se posveti le že umrlim sorodnikom, znancem, prijateljem.
Če le nisi nek statistični unikum, boš res lahko naštela nekaj teh izjemnih primerov, vendar je, če si preptela vse, vseh ostalih precej več.
Glej realno na zadevo. Kljub vsem otroškim boleznim, takšnim in drugačnim nezgodam, ki se ti so/bodo zgodile v življenju si skozi 35-40 letno delovno dobo pošteno preplačala zdravstvene storitve ki si jih/boš potrbovala.
In sem prepričan, da mi boš pritrdila, da bi morale biti te storitve cenejše, če bi se z denarjem za zdravstvo bolj umno gospodarilo. In to je bil point moje “domače naloge”. Da se vsi skupaj zavemo, kako drago plačujemo za tako malo, kar dobimo.
Ko se enkrat tega zavemo, sno tudi bolj objektivno kritični do obljub, ki jih slišimo vsake 4 leta. Mogoče pa bomo ozaveščeni sposobni enkrat politikom predčasno odvzeti mandat zaradi nerealnih obljub.
Bodočemu nesojenemu delodajalcu predlagaj, da odpreš popoldanski s.p., jim izstavljaš račune po opravljeni storitvi (torej ne greš na pavšal, kjer navsezadnje niti ne moreš vedeti, ali te bo cuzal 60 ur na teden in ti težil, če boš hotela kak teden dopusta) in nato po treh mesecih pregledate, kako vam gre, ali je to to … ti vmes navežeš še druge poslovne navezave, tipaš teren, skratka, imela boš predstavo, kako to zgleda, in se potem odločiš, ali je podjetništvo zate ali ne.
Ne se vezat na enega samega delodajalca.
Če že – pa poleg zneska dorecite tudi količino dela. In vprašaj, ZAKAJ vztraja pri s.p.? V čem vidi prednosti zase in za delojemalca oz. sodelavca. Povej tudi ti svoje pomisleke, ne se prodajat prepoceni.
Navsezadnje, če je firma resna, ji je v interesu poiskat resne sodelavce – z s.p. tudi nekaj tvega, ker te ne more tako zasužnjit kot redno zaposlenega. Firma računa, da bo nekaj narejeno, ti jo pa podurhaš za dva meseca v J. Ameriko … Kar pogumno, naj vidijo, da nisi po župi priplavala.
No, tule se pa ne bova strinjala. Ker druga plat medalje pa je, vzemi eno res hudo bolezen, recimo raka, pomnoži s povprečnim št. let preživetja, pa z dnevno oskrbo, pa skoraj nič prihodka, ali pa s kako dolgotrajno poškodbo itd., še sploh pa za otroke, zavarovani po starših, pregledani pa tisočkrat do polnoletnosti, da bi ja bilo vse ok – pa hitro vidiš, da se je za to, da zdravstvo še naprej ostane “brezplačno”, kar vredno boriti. Pa čeprav, ko zdrav človek to računa, ga res glava peče. Ko pa zboliš, je pa druga pesem. Ne želim si, da bi mi ob bolezni hodile po glavi misli, koliko bo to stalo. Edina normalna politika v zdravstvu se mi zdi solidarnost, drugega ni. Ker lahko se zgodi danes jutri meni tebi najinim otrokom. Ga ni hujšega, zboli otrok, ti pa “plačaj sam”. Mimo teme, ampak sem morala. Če tako rčaunaš kot ti, potem je treba plačevat tudi uporabnino za vsako lokalno cesto in lokalni vodovod, zgrajen z javnim denarjem. Ali si pač vodovod do bajte napelji sam. In podobno. Biti podjetnik še ne pomeni biti neoliberalec, ki bi vse prepustil trgu.[/quote]
Glej, bistveno na kar sem opozoril s svojim predlogom je, da bolj kritično ovrednostimo, kaj dobimo za PRISILNO zbrani denar.
Z opravljeno “domačo nalogo” se zavemo nekaterih številk, posebej če jih potem izrazimo kot procent naše neto plače in primerjamo s tem, kar nam država nudi za ta denar.
Bi te pa še malce “popravil” v tvojem razmišljanju.
Ne vem zakaj, ampak že kar splošna “bolezen” je, da protiargumentirate nekaj z najbolj izjemnimi in ekstremnimi primeri, ki so bolj izjema kot pravilo.
Te izzivam in ti dajem dodatno “domačo nalogo”: poskusi prešteti ljudi iz tvojega socialnega kroga in preglej koliko primerov raka, srčnih operacij, kompliciranih in zahtevnih zdravstvenih storitev je ta množica ljudi potrebovala. Pa da bo bolj “pošteno” se posveti le že umrlim sorodnikom, znancem, prijateljem.
Če le nisi nek statistični unikum, boš res lahko naštela nekaj teh izjemnih primerov, vendar je, če si preptela vse, vseh ostalih precej več.
Glej realno na zadevo. Kljub vsem otroškim boleznim, takšnim in drugačnim nezgodam, ki se ti so/bodo zgodile v življenju si skozi 35-40 letno delovno dobo pošteno preplačala zdravstvene storitve ki si jih/boš potrbovala.
In sem prepričan, da mi boš pritrdila, da bi morale biti te storitve cenejše, če bi se z denarjem za zdravstvo bolj umno gospodarilo. In to je bil point moje “domače naloge”. Da se vsi skupaj zavemo, kako drago plačujemo za tako malo, kar dobimo.
Ko se enkrat tega zavemo, sno tudi bolj objektivno kritični do obljub, ki jih slišimo vsake 4 leta. Mogoče pa bomo ozaveščeni sposobni enkrat politikom predčasno odvzeti mandat zaradi nerealnih obljub.[/quote]
Vsa zavarovalna panoga temelji na tem – da nas velika večina preplača storitev v korist tistih, ki jo pa žal vseeno rabijo. In jim niti nismo fovš.
Za zdr. zavarovanje bom jaz v svoji aktivni delovni dobi namenila nekih 100.000 evrov (tako na uč računam), v kar so cca 20 let všteti še moji otroci. Kaj lahko dobim za ta denar, če kdo od nas resno zboli?
Preslabo poznam cene resnejše zdr. obravnave, se mi pa dozdeva, da so moji starši v zadnjih letih pokurili kar lep del te vsote. Jaz sama s svojimi neznatnimi problemčki doslej pa otroci pa verjetno tudi vsaj deset jurjev? A veš, da res raje šenkam teh sto jurjev, da pozdravijo koga drugega, kot da jih izkoristim sama.
No, tule se pa ne bova strinjala. Ker druga plat medalje pa je, vzemi eno res hudo bolezen, recimo raka, pomnoži s povprečnim št. let preživetja, pa z dnevno oskrbo, pa skoraj nič prihodka, ali pa s kako dolgotrajno poškodbo itd., še sploh pa za otroke, zavarovani po starših, pregledani pa tisočkrat do polnoletnosti, da bi ja bilo vse ok – pa hitro vidiš, da se je za to, da zdravstvo še naprej ostane “brezplačno”, kar vredno boriti. Pa čeprav, ko zdrav človek to računa, ga res glava peče. Ko pa zboliš, je pa druga pesem. Ne želim si, da bi mi ob bolezni hodile po glavi misli, koliko bo to stalo. Edina normalna politika v zdravstvu se mi zdi solidarnost, drugega ni. Ker lahko se zgodi danes jutri meni tebi najinim otrokom. Ga ni hujšega, zboli otrok, ti pa “plačaj sam”. Mimo teme, ampak sem morala. Če tako rčaunaš kot ti, potem je treba plačevat tudi uporabnino za vsako lokalno cesto in lokalni vodovod, zgrajen z javnim denarjem. Ali si pač vodovod do bajte napelji sam. In podobno. Biti podjetnik še ne pomeni biti neoliberalec, ki bi vse prepustil trgu.[/quote]
Glej, bistveno na kar sem opozoril s svojim predlogom je, da bolj kritično ovrednostimo, kaj dobimo za PRISILNO zbrani denar.
Z opravljeno “domačo nalogo” se zavemo nekaterih številk, posebej če jih potem izrazimo kot procent naše neto plače in primerjamo s tem, kar nam država nudi za ta denar.
Bi te pa še malce “popravil” v tvojem razmišljanju.
Ne vem zakaj, ampak že kar splošna “bolezen” je, da protiargumentirate nekaj z najbolj izjemnimi in ekstremnimi primeri, ki so bolj izjema kot pravilo.
Te izzivam in ti dajem dodatno “domačo nalogo”: poskusi prešteti ljudi iz tvojega socialnega kroga in preglej koliko primerov raka, srčnih operacij, kompliciranih in zahtevnih zdravstvenih storitev je ta množica ljudi potrebovala. Pa da bo bolj “pošteno” se posveti le že umrlim sorodnikom, znancem, prijateljem.
Če le nisi nek statistični unikum, boš res lahko naštela nekaj teh izjemnih primerov, vendar je, če si preptela vse, vseh ostalih precej več.
Glej realno na zadevo. Kljub vsem otroškim boleznim, takšnim in drugačnim nezgodam, ki se ti so/bodo zgodile v življenju si skozi 35-40 letno delovno dobo pošteno preplačala zdravstvene storitve ki si jih/boš potrbovala.
In sem prepričan, da mi boš pritrdila, da bi morale biti te storitve cenejše, če bi se z denarjem za zdravstvo bolj umno gospodarilo. In to je bil point moje “domače naloge”. Da se vsi skupaj zavemo, kako drago plačujemo za tako malo, kar dobimo.
Ko se enkrat tega zavemo, sno tudi bolj objektivno kritični do obljub, ki jih slišimo vsake 4 leta. Mogoče pa bomo ozaveščeni sposobni enkrat politikom predčasno odvzeti mandat zaradi nerealnih obljub.[/quote]
Meni na žalost že bežen pregled med mojim (še živečimi) sorodniki, prijatelji in znanci pokaže kar nekaj ljudi, ki so veliko vplačali, a še več potrošili 🙁
Tudi zase upam, da še nisem na polovici moje življenske poti, pa kar nekako izenačujem vplačane zdravstvene prispevke in koriščene zdravstvene storitve, čez čas pa mislim, da bo moje koriščenje bistveno preseglo vplačila, žal. Raje bi samo dajala…
Ma kaj ste vse zapele za to o zdravstvu :-))
Grem še enkrat od začetka.
Predlagal sem, da naj si ta punca, ki namerava it v s.p. malce za možganski trening in splošno izobrazbo preštudira sistem izračunavanja plač pa se potem še malce poigra s številkami.
Potem sem to predlagal to še vsem ostalim za splošno razgledanost o osebnih financah.
Zakaj? Zato, ker menim, da osveščenost o teh zadevah vodi k objektivni kritičnosti do tega, kaj nam ta država nudi v zameno za vse te silne denarje.
Danes namreč večina ljudi (MON-ovke še njabolj) misli, da imamo brezplačno zdravstvo, brezplačno šolstvo (če odštejem vse stroške z potrebščinami), brezplačno karkoli preprosto zato, ker te stvari ne plačujemo neposredno iz svoje denarnice.
V resnici pa plačamo vse te “brezplačne” storitve do zadnjega evra, samo zavedamo se ne.
Skratka, z opravljeno “domačo nalogo” smo se naučili nekaj o svojem teško asluženem denarju ter hkrati o obveznih (prisilnih) vplačilih v “solidarnostni” žakelj.
Menim, da je za vse nas najkoristneje če se zavedamo kam in koliko plačujemo in kaj bomo za ta denar dobili. Penzije so zelo vprašljive, za zdravstvo pa tudi vse kaže, da bodo zdravniki prikrito vse neproduktivne “evtanazirali” ter odpravili “nepotrebne” stroške.
Kako maksimizirati prejeto glede na vložen denar pa je stvar za eno drugo debato.
Neoliberalni pristop je samo eden od mnogih, ki ima svoje prednosti in slabosti. Spet je fer, da smo objektivni do plusov in minusov, ki iz katerega koli sistem sledijo. Meni osebno je + solidarnosti, kot ga poznamo danes zelo kilav in o tem govorim.
PS:
Upam, da se bo novopečena s.p.-jevka pravočasno informirala in ne bo skočila v nekaj, kar jo bo drago stalo. sicer vsaka šola nekaj stane, življenska pa je vedno najdražja. ampak, če je možno pridti do izkušenj po cenejši poti jo je pač pametno ubrat.
Forum je zaprt za komentiranje.