odpoved dednemu deležu v korist mame
Sem edinec, tako da sva z mamo edina zakonita dediča po pokojnem očetu.
Ker ni oporoke, bi po zakonu dedovala vsak polovico premoženja(hiša, več parcel,certifikati, denar na banki,deleži v podjetjih-d.o.o.)
Prepričuje me, naj se odpovem svojemu dednemu deležu v njeno korist, tako da bi ona podedovala kompletno vse premoženje, saj pravi, da ni dobro če se premoženje deli in da je bolje, če se vse napiše na enega.
Zanima me kako se sedaj to naredi.
Ali na zapuščinski obravnavi podpišem kakšno izjavo, da prenašam ves svoj dedni delež na svojo mamo in potem sodišče na podlagi tega vse preknjiži nanjo ali pa je potrebno storiti še kaj drugega?
hvala za kakšno informacijo in lep pozdrav vsem
Ta odstavek mi je padel v oči.
Prepričuje me, naj se odpovem svojemu dednemu deležu v njeno korist, tako da bi ona podedovala kompletno vse premoženje,
Najprej se prepričaj, če si to res želiš? Dobro razmisli.
pravi, da ni dobro če se premoženje deli in da je bolje, če se vse napiše na enega.
Prepis na enega bi lahko pomenil, da se napiše lahko tudi vse na tebe Posvetuj se s kakšnim strokovnjakom oz. odvetnikom.
Glede na to, da ne poznam razmere, odnose, tvojo starost, preudarnost pri upravljanju z premoženjem, odgovornost ipd. sem to napisal kot za razmislek.
Ko vaju bodo povabili na zapuščinsko razpravo itd. boš podal svoje mnenje.
Ja, tudi mene je ta tretji odstavek zbodel. Če želite bolj konkreten in uporaben odgovor, malo bolj opišite vaš primer. Nikakor pa se ne strinjam s tem, da premoženja ni pametno deliti. Le odkod in zakaj tako razmišljanje? Premislite dobro. Že nešteto problemov in zamer je nastalo zaradi takšnega razmišljanja oz. prepričevanja. Zagotovo bi bilo dobro, da svoje interese na primeren način pravočasno zaščitite.
Mislim tudi, da si tega ne bi želel niti tvoj oče?
In če ji ni do delitve vsega na pol, se najbrž lahko še vedno dogovorita, kaj bi bilo od koga – no, to nisem čisto prepričana, ampak najbrž je izvedljivo. Če jo skrbi zaradi hiše, v kateri živi, in bi bila rada v njej popolna lastnica, naj dobi hišo, ti pa ustrezno vrednost v ostalem premoženju oziroma vse ostalo (pa četudi je to mogoče malo manj vredno kot hiša). Po mojem mnenju je vseeno boljše, če določita, kaj bi bilo od koga (in postaneta 100-procentna lastnika tega), kot da avtomatično vse delita na pol.
Res ne vem, zakaj bi se odrekel dediščini.
Olala!
Če dobro prebereš vse odgovore boš ugotovila, da si edina pametna oseba ti, tvoj odgovor pa je edini neuporaben, celo škodljiv, saj je institut dedovanja popolnoma neodvisen od tega koliko je kdo naredil za premoženje, ki je predmet dedovanja (kaj ima tukaj veze skupno premoženje zakoncev pa sploh ne razumem). Iz tvojega odgovora bi namreč lahko kdo NAPAČNO sklepal, da je to dvoje (dedovanje in vloženo delo) povezano, čeprav ni. Odgovor Elle je sicer načeloma res točen, vendar sem iz postavljenega vprašanja, ki je kar obsežno, razbrala, da tisti, ki je postavil vprašanje ni čisto prepričan v pravilnost svoje odločitve, tj. da se odpove dedovanju. V nasprotnem primeru bi ta oseba lahko postavila zelo kratko vprašanje, ki bi se glasilo “Kako se odpovem svojemu dednemu deležu, ki mi pripada po pok. oetu?” In bi od vseh dobil točno tak odgovor, kot ga je posredovala Ella. Poleg tega pa je ta forum namenjen širšemu krogu ljudi, ne samo tistemu, ki postavi vprašanje in so zato bolj obsežni odgovori več kot zaželjeni. Na ta način lahko še marsikdo, ki prebira odgovore, izve kaj koristnega in poučnega.
Pa še eno pojasnilo. Ljudje, ki se ne spoznajo na pravo, večkrat postavijo konkretno vprašanje, namesto, da bi povedali vse okoliščine in pojasnili kaj pravzaprav želijo doseči, prav tako pa se ne zavedajo pravnih posledic svoje odločitve. Zato se zgodi, da postavijo napačno oz. pomanjkljivo vprašanje in zato dobijo napačen oz. pomanjkljiv odgovor. Primer: oseba pride k odvetniku in pove, da bi PODARILA nepremičnino svojemu sosedu. Odvetnik zato sestavi darilno pogodbo, nakar mu stranke povedo, da gre pravzaprav za navidezno darilo, saj je nepremičnina že 30 let v dejanski lasti soseda (PRIPOSESTVOVANJE). Gre za dve popolnoma različni stvari, čeprav se laiku mogoče zdi, da je čisto vseeno. Pa ni. To je pač samo en primer, v praksi pa se tega dogaja kar dosti. Zato tudi vsak dober pravnik postavi stranki nešteto podvprašanj, da dejansko ugoti, kaj stranka sploh želi (in stranko pri tem OPOZORI na vse pravne posledice).
@DaNaJa :
Jaz nisem odgovoril originalnemu vprašanju temveč sem samo komentiral odgovore. Iz tega sledi, da nisem mogel podati ne pravilnega ne neuporabnega in ne škodljivega odgovora.
Glede pripombe o tem koliko je kdo naredil za premoženje se sicer popolnoma strinjam, da je dedovanje nekaj, moja pripomba pa nekaj drugega. Po drugi strani je pa tudi res, da je moja pripomba samo komentar vaših odgovorov in po seveda tudi povsem logično dejstvo o katerem bi se vsakdo lahko malo zamislil. (poznam celo primer, ko oseba stara 40 let finančno situacijo celotnega življenja gradi na dediščini svojih – še živih – staršev, in se iz tega razloga ne želi niti zaposliti..)
Moje mnenje je sicer, da je vprašanje postavljeno precej jasno in ne toliko obsežno (lahko pa se seveda motim, vendar nas bo o tem verjetno poučila oseba, ki je spisala vprašanje, ne pa neki naključni forumaši) :
“Ali na zapuščinski obravnavi podpišem kakšno izjavo, da prenašam ves svoj dedni delež na svojo mamo in potem sodišče na podlagi tega vse preknjiži nanjo ali pa je potrebno storiti še kaj drugega? ” : in odgovor je točno tak kot ga je podala ella.
Ne pravim sicer, da so ostali odgovarjali s slabimi nameni, toda tipično je da se želijo vsi vmešavati v tuje osebne zadeve…
Olala, pač izhajaš iz svoje situacije oz. izkušenj, Danaja recimo iz čisto drugačnih, jaz kot mama pa mogoče spet iz tretjih – in verjemi, da bi partnerju zavila vrat, če bi hotel otroke prepričati v kaj takšnega.
In kako otroci ne pripomorejo k premoženju? Mogoče pa vendarle. Nekaterim so namreč navdih, tisti vzgon, ki jih sili, da nekaj naredijo v življenju tudi v materialnem smislu oziroma da poskrbijo za materialno varnost. Skratka, tukaj se lahko gremo cigu migu gori doli, večina nas je v vprašanju zasledila nek podton, na katerega smo se odzvali, zato bi mogoče lahko vsaj za hip pomisli, da so odgovori morda pa vendarle umestni?
@metulka :
Seveda je res, da obstaja zakon o dedovanju in lahko kdor se z njim ne strinja pač napiše oporoko…
Moja opomba glede otrok, pa se ni nanašala na mojo situacijo (čeprav je res, da sem bil svojim staršem samo strošek, kot tudi moji otroci so meni samo strošek, seveda v finančnem smislu, da ne bo pomote).
Glede navdihov in podobnih “nakladanj” pa bo vsak lahko presodil koliko držijo…v večini primerov so otroci (v finančnem smislu seveda, da ne bo pomote) pač samo strošek.
Me pa seveda veseli, da je pri tebi situacija drugačna ter da tvoji otroci občutno prispevajo k družinskemu premoženju…
Ja pa sem se res. Nismo vsi samo opazovali veš, nekateri smo tudi delali, dedni red pa je ponavadi tak, da otroci dedujeo po starših, če ni drugače zapisano. Nobeden ni rekel, da želim svoji materi, dokler je živa kaj vzeti,ne želim pa, da očetove žulje uživa nekdo, ki ima slab namen v osnovi. Mogoče si ti slab vzgled svojim otrokom, da so tebi samo strošek, meni moj otrok pomeni vse na svetu, največjo srečo, ki pa ni materialna, kot je mogoče tebi “olala”.- Moj oče je vedno govoril, “kar je moje sedaj, bo po moji smrti samo od mojih otrok”. Mogoče pa tvoj razmišlja drugače – naprimer “kar je sedaj moje bom potem podaril ženinemu ljubčku, ki jo bo grel na moji postelji, ko mene ne bo več.” Res se mi smiliš, ker ne veš, kaj vse ti otrok lahko daje – pa ne materialno, da ne bo pomote, ker očitno ti druge sreče ne poznaš, bolje da preskočiš te vrstice, ker jih ne boš razumel.
Forum je zaprt za komentiranje.