odnosi med zaposlenimi v “akademskih” službah

Pozdravljeni,
tiste, ki delate na različnih fakultetah, inštitutih in podobno, bi prosila, če mi lahko pomagate. Ponuja se mi namreč služba v takšnem okolju. Doslej sem delala že v JU, pa v gospodarstvu in kot podjetnica, zdaj pa me vabijo v službo na nek inštitut v moji stroki (družboslovje). Že ob zaključku študija sem imela podobne prilike, pa me je odbilo, ko sem videla odnose, ki so vladali med tam zaposlenimi. Veliko je bilo grebatorstva in hoje prek trupel – v neakademske vode sem se podala predvsem zato. Dobro počutje na delovnem mestu mi je vseeno bolj pomembno od raznih nazivov in v vlogi podjetnice se počutim najbolje do zdaj, zato še precej tehtam tole odločitev. Zdaj sem sicer mnogo starejša in zrelejša in bi me morda to manj motilo, pa vseeno me zanima iz prakse, kako ste kaj s samimi odnosi zadovoljni tisti, ki res delujete v akademskih sferah. Če vas je tu kaj, seveda 🙂 Kolikor sem zasledila do zdaj, nekatere ste na takih delovnih mestih. Zanima me tudi, morda, kako ste kaj zadovoljni s pogoji za delo.
Hvala vnaprej!

Po moje je to odvisno od oddelka oz. ekipe s katero sodeluješ. Jaz sem sicer delala na naravoslovnem faksu, na katedri, kjer nas je bilo 6 in je bilo super vzdušje, medsebojna pomoč je štimala, še sedaj je tam odlično in se rada vračam, čeprav ne delam več tam. Težko je pri teh stvareh posploševat. Po moje bi bilo najbolje, da se pozanimaš pri nekom, ki dela v ekipi oz. na inštitutu, kamor bi ti šla. Verjetno imaš mrežo znancev dovolj veliko, da bi lahko te informacije zlahka dobila.

Mja vidiš. Ravno v tem je stvar. Če jih direktno vprašam, je menda vse super. Vendar se lahko nekako zasluti, da imajo to službo za svojo potrditev in bi bilo zanje priznati, da so morali za svoj uspeh kdaj tudi že koga pohoditi ali komu kam zlesti, pod nivojem. Čeprav imam dokaj zanesljive informacije iz drugih virov, da se to precej pogosto dogaja. Morda je na naravoslovju to drugače, v družboslovju je bilo kar pogosto opaziti ta vzorec, sploh ker mest in denarja nikoli ni dovolj.

No, verjetno pa imaš prav, da je odvisno od ekipe…

Ja, to je štala, da ne moreš zaupati mnenju. Pri nas je bilo tako, da v bistvu je vsak svoje delal, ker je pač naše področje precej obsežno in razvejano, tako da se je vsak usmeril v tisto, kar nas je zanimalo in naprej razvijal, vodja katedre je bil pa nekakšen oporni steber in vodilo za vse.
No, potem sem pa zaradi te moje specializacije šla pomagat na ministrstvo in sem doživela ravno to, kar opisuješ. Popolno klofuto v obraz, sploh nisem dojela, kaj se dogaja. Ampak cela zgodba je bila še toliko bolj absurdna zato, ker si niso polen metali zaradi komolčarstva ali česa podobnega, kar bi še nekako razumela, ampak zaradi strankarske pripadnosti. In recimo iz enega oddelka nisem dobila nekih podatkov, ki sem jih potrebovala za delo, zato, ker je njihov šef bil v drugi stranki kot moj. No, njim sem pa po poteku sodelovanja z njimi prav mirne duše rekla hvala lepa in nikoli več.

Aha znano, da. Po tvojem opisu ekipe na faksu imam občutek, da tale moja ekipa žal ne bo takšna… Hja. Moram še premisliti.

Vsekakor držim pesti, da se boš super počutila, če se odločiš za ta korak 🙂

Zelo odvisno od vsake ustanove in dela ustanove posebej. Pri nas je na treh katedrah ok, na četrti se pa videt ne morejo … tako da je po moje pamteno, da razmisliš še o drugih plateh te službe — a bi to tako rada delala, da ti je v končni fazi vseeno, če te kdo malo grdo gleda? A je delovni čas fajn ali zatežen? Kaj moraš narediti, če hočeš ostati v tej službi in ali ti bo to verjetno uspevalo (razne habilitacije in podobno)?

Ja, nekako tak razmislek potrebujem, hvala za napotke, v kateri smeri naj še razmišljam. Hvala tudi tebi, Sončka, za lepe želje 🙂

Precej je tudi odvisno od predstojnikov katedre, kako ljudi skup drži oz. koliko jih oz. koga zatira pri napredovanjih ( ja tud takih je veliko)…
Poizkusi dobit še insajdersko drugo/tretje mnenje, mogoče vprašaj koga “nižje” tajnico recimo ali kurirja… taki vemo včasih še več.

Super ideja, bom res tako naredila 🙂

Svetujem ti, da se dejansko dobro pozanimaš kam greš. Če ti uspe na kavo zvabiti tajnico, boš skoraj zagotovo dobila kakšen koristen nasvet, saj na veliki večini (humanističnih) inštitutov še vedno delujejo neke klike, ki jih je težko prepoznati je pa smrtno nevarano, če jih ne zaznaš pravočasno. Pred pol leta sem menjala službo ravno zaradi nemogočih odnosov, na žalost ugotavljam, da je tudi pri sedanjem delodajalcu podoben šmorn.

Točno to sem zaznala tudi sama, pa sem imela priložnost samo “povohati” situacijo, niti ne prav od blizu. Pa mi je že takrat zasmrdelo in tudi danes ni nič bolje. Ker mislim, da res drži to, kar praviš, opazovalka, saj sem včeraj in danes dobila še dodatne, ne preveč vzpodbudne informacije v tej smeri, se bom žal lepo zahvalila za ponudbo. Nisem tip za to. V bistvu ne prenesem ne metanja polen pod noge, ne nekolegialnosti, ne peljanja zadev ” po politični liniji” in ostalih zadev, ki se ne tičejo dela, tako da…naj koga drugega najdejo.