obnova knjige
Takoj, ni problema: http://lmgtfy.com/?q=Igor+Torkar+Umiranje+na+obroke+obnova+knjige – Saj ni tako težko! 😉
heii!!
Živijo, spet sm tle, zdaj ko sm celo prebrala knjigo Janje Vidmar (Punce za znoret) sem na začetku sama pomislila, ja ta feeling je odl. ko prebereš knjigo!!
Ampak spet sm LENA!!
Zdaj mam za prebrt Knjigo Ericha Kastnerja, naslov, ko sem še majhen bil Erich Kastner!
Prosim, pomagajteeeeeee!!
Papa
_maja_107
Če bi hotela biti zlobna, bi napisala da ukinimo temo obnov vsebin knjig za domale branje, kar ne sodijo med ostale teme, posebno ko prebiram posamezne tekste. S težavo, ki se ji reče pisanje obnov, se najlažje spopademo tako, da se jih naučimo pisati in vaja je vedno in vedno bo delala mojstra. Tudi moje prve obnove so bile prava polomija in velika rdeča enka v zvezku mi je ostala v spominu. Še danes jo vidim pred seboj ” nezadostno (1)”,je bilo hudo, a sem ugriznila v problem. Prav kmalu mi je uspelo že napisati kakšno pesem, tudi kratko zgodbo, ki so mi jo celo objavili, pa še honorar sem dobila za pesem, takratnih 16 novih dinarjev.Verjemite mi, ni bilo ponosnejšega in srečnejšega človeka, ko sem zagledala svoj tekst natisnjen, pa še poštar, ki mi je prinesel honorar, je to povedal v vsaki hiši v vasi. Pisanje obnov je tudi eden od načinov učenja zbornega jezika in njegove uporabe, tega znanja pa ne manjka samo našim šolarjem v devetletki, dijakom in študentom, ampak tudi številnim Slovencem, ki se dnevno pojavljajo v nekaterih medijih.
Malo sem zašla, verjetno so se njiove težave z našo lepo knjižno slovenščino začele tam nekje pri prvih obnovah kjig, ki jih niso niti prebrali,ampak nalogo prepisali od sošolcev, takrat še nismo poznali interneta.
Zanimiva iztočnica. 😉
Da se ljudje skušajo znajti in iti po liniji manjšega odpora, ni nič novega in neznanega. Ne vem, če gre za to, da kdorkoli najde kje na spletu ali prepiše od sošolca obnovo ali nalogo in na ta način zadosti šolskim zahtevam ali obveznostim. V zadnjem času so odstopali ministri in evroposlanke, ko so jim dokazali, da le niso tako brezmadežni, kot so se sami prikazovali.
Bolj je vprašanje ali in kako se to obnese? Po moje je možno v petih ali desetih sekundah in brez večjih težav ugotoviti, če je kdo sploh prebral kakšno delo. Zanima me, kaj se zgodi, ko učitelj ugotovi, da npr. pol razreda ima popolnoma enake naloge vključno z morebitnimi napakami? Ali se to res množično dogaja ali gre za bolj osamljene primere!?
Še to: ali so učitelji res tako »slepi«, da ne vidijo dveh identičnih nalog ali da so jim enake obnove vedno znova »podtaknjene« iz leta v leto? Če kdo vzame tujo obnovo kot kvalitetno predlogo ali kot vzorec, je dobro, da vsaj na hitro prebere ali preleti delo in ustvarjalno predela obnovo na svoj lasten in izviren način.
V času, ko sem hodil v šolo, so obnove bile zastavljene popolnoma drugače. Poudarjen je bil le neki element ali misel, stavek iz prebranega kot izhodišče ali izvirno zastavljena tema: če vzmemo npr. Tolstojevo Ano Karenino (– samomor kot rešitev ali greh; – prevara in/ali ljubezen; – družbene okoliščine, ki pogojujejo zvezo ali razmerje dveh; – ženska v caristični Rusiji; – družabni dogodki, konjske dirke in pretepanje padlega žrebca …). Kako zadostiti nalogi: Kakšne barve in kako ter zakaj tako izgledajo tapete v Oblomovu Ivana Gončarova? Ob tem so lahko variacije na isto temo, ki so dovolj izrazite, da ne dopuščajo le navadnega prepisovanja, v nekaterih zahtevnejših primerih je treba prebrati še kaj, najmanj kakšno vrstico v kakšni enciklopediji ali leksikonu ali biografijo avtorja. Vse to najbrž ne bo kdo drugi opravil namesto nas, razen morda proti plačilu. Četudi kdo to vse tudi opravi namesto nas, se je treba takšne obnove naučiti na pamet. Kako potem argumentirati posamezne trditve pri morebitni ustni obnovi in razpravi o prebranem?
Ne vem kako je s temi zadevami v osnovnih šolah in se opravičujem, ker morda to, kar omenjam, sodi bolj v srednješolski program. Tudi dramska besedila se splača prebrati in ne le iti v gledališče in si ogledati predstavo. Ne znam si predstavljati, da bi prebiral skrajšano in natisnjeno [sic!] izdajo ali kvaliteten povzetek kakršnegakoli dela, ne zanašam se niti na filmsko uprizoritev, kaj šele, da bi se pri obnovi zanašal na kogarkoli in še najmanj na prekopirano s spleta.
Ljudje, Vam se daaa pist, ker ste oprostite izrazu STARI, mi mladina (:)) pa imamo žure, pa šolo pol pa štekaste da ne utegneš prebrt newem 10 knjig za slovensko bralno , pol 5 knjig za angleško bralno, pol pa še 3 knjge za slomškovooooo!!!! GET IT???in pole še (joooj, me kr srh spreleti ob tej besedi) obnovooooooooo!!!
Razumem, sej so nam u šoli bluzli od tega da moramo iz 100 stranehh, na list spraut 12 povedi o knjigi, in pol so rekli, da mogoče bo prav eden izmed nas novinar, ampk folk tisti k smo na forumu od obnov verjetn ne bomooooo, štekate?
in učitli niso nč krivi, ne obsojt!!!
No,(sem se kr namučla d sm tok napisalaaa :)) pa lep dan(malo spoštovanja, d neboste rekli da sm nesramna) še napreeejj
Sorry, nisem še stara, imam 19 let. Zanimivo, nisem vedela, da v osnovni šoli že žurate. Je že res, da sem hodila popoldne ven, ampak sem našla čas za vse.
Drugače pa … Si nesramna. Ti si še v šoli, nekateri pa delamo in nam se prav prileže, če izklopimo misli ter preberemo kakšno dobro knjigo. Ampak kakorkoli. To bož razumela, KO BOŠ STARA.
Ne vem sicer kaj imajo leta in starost z branjem!? Kdo ve? Hm, najbrž obstaj kakšna korelacija. 🙂
Vsekakor se mi zdi lepo, da se nam mladi, lepo vzgojeni rodovi, katerih izvoljena ali samozvana predstavnica je @ _Maja_107, po letih našh nesebičnih prizadevanj k obnovam, oglasijo in zahvalijo za naš nesebični prispevek, ki smo ga dajali (in pisali!) dolga leta, začenši od 16.05. 2005.
Ni drugega kot ponosno klicati: Za domovino – z _Maja_107 (in podobnimi) – naprej!!! :)))
Očitno je tako… Če sem iskrena, sem tudi sama sodelovala pri VSEH bralnih značkah – slovenski, angleški in italijanski… Pri italijanski nas je bilo sam pet v razredu…
Pri angleški pa so bile tako otročje knjige, da jih prebereš še v prvem razredu… Sploh pa mlajše generacije se učijo brat komaj v tretjem razredu… Ste to vedeli? Mislim, ta šola je postala brezvezna… Jaz sem znala v prvem razredu osnovne šole pisat in brat,moj mlajši brat pa se konec šolskega leta uči, kakšne črke imamo!
in potem se sprašujemo, zakaj mladina ni pismena.
dragi dnevnik. danes je lep dan.
od maje sto in sedem pravkar izvedel, da bom bral, ko bom star. če že zdaj ne morem brati, bom pa vsaj potem, ko bom star. verjetno zato, ker bom med branjem nad školjko ožemal svojo prostato. ampak to še ni vse. izvedel tudi, da sem mlad. četudi imam skorajšnjih sedemintrideset, se počutim mladega, saj zelo malo ali nič ne berem. več časa namenim žuranju, pitju, seksanju, ker sem to počel tudi v osnovni in srednji šoli, zato pa imam danes veliko časa. manj časa imajo tisti, ki so bili pridni, se učili in danes veliko delajo ter tudi veliko služijo.
verjetno pa bom nehati žurati, piti in seksati samo zato, da bom hitreje postal star in začel brati.
No, šolski sistem in učni načrti res grozljivo škripljejo. Naj navedem le en primer, kot sem ga doživljala lani ob svojem prvošolcu. V 1. razredu, kamor po novem vstopajo tudi že petletniki (tako tudi moj), se učijo matematike; ob koncu prvega razreda mora otrok znati računati do 10 in poznati številčna razmerja (štetje, zaporedja, večje/manjše/je enako, predhodnik in naslednik) do 20. Po drugi strani pa črk, kaj šele branja niso niti povohali. – Bistre glave sestavljavcev učnih načrtov so torej potuhtale, da so pet- in šestletniki očitno dovolj zreli za računanje, ne pa tudi za vsaj abecedo. Ker …? Je matematika lažja? Ker jo v praksi bolj potrebujejo in uporabljajo? Ah, saj res, ko prvošolca pošljemo po nakupih, smo bolj mirnega srca, ker vemo, da ga ne bodo ogoljufali pri plačilu, kajne? !!! – In po drugi strani: starši, berite otrokom! Berite berite berite. No, smo pa brali. Eni bolj, drugi manj, seveda. In sem čudovito polenila svojega otroka. V 2. razredu, ko je bilo treba skorajda pri priči znati brati (“Doma jih učite!” ???), se mu ni več dalo, medtem ko je pred vstopom v šolo solidno bral sam. – Morda se boste vprašali, zakaj nisem dalje gojila ali vsaj vzdrževala ravni branja, ki jo je torej že premogel. Zato, ker ga je matematika čisto dovolj (preveč) izčrpavala (da o neprestanem risanju in barvanju ne govorim, morda se zdi smešno, pa žal ni bilo). Pač ni talent zanjo, to ni katastrofa. Katastrofa je, da so veščine, ki naj bi jih usvojili prvošolci, tako nerealno porazdeljene, in to, da se v 2. razredu pa kar pričakuje, da bodo čudežno začeli uspešno brati in pisati v prvem mesecu novega šolskega leta.
No, vendarle pa bi pripomnila na mnenje od “nekdo1991”, da
a) so danes prvošolci najmanj leto (žal kaj hitro tudi leto in pol do dve!!) mlajši od nekdanjih prvošolcev, ki so večinoma vstopali v 1. razred pri sedmih letih, zato se mi zdi povsem razumljivo, da današnji prvošolci npr. črke in osnovne račune do 10 spoznajo šele ob koncu prvega razreda (ne pa tako, kot sem opisala v prejšnjem odstavku!);
b) da je trditev, da se učijo brati šele v tretjem razredu, vendarle pretirana, če pa se res dogaja, je treba ukrepati (šolski inšpektor ipd.).
In še pod črto: seveda je šola nekak temelj in obveza. Vendarle pa smo starši tisti, ki bodo najlažje in najpogosteje otroku priljubili – ali priskutili branje. Seveda so izjeme, a le potrjujejo to pravilo. In seveda: kdor veliko bere, bo (nehote in nevede :)) tudi pismen. In obratno, žal.
K.
Kerstin, imam dva mlajša brata. Eden je sedaj komaj prvi razred in še učiteljica mi je včeraj svetovala, da naj ga med počitnici poskusim naučiti brati.
Drugače pa moj drugi brat se je komaj v tretjem razredu učil. Isto devetletka in vse. No, saj so drugi starši poklicali inšpektorja, vendar tista učiteljica je še zmeraj na šoli. So pa leteli nekateri učitelji, ki so bili kakovostni in v redu (teh se jih še jaz spomnim, ko so mene učili).
Ta osnovna, kjer hodita sedaj moja brata. ni več kar je bila…
