Torej: kdo v resnici oblikuje bralski okus?

Ali izobraževalni sistem opravlja to nalogo – ali pa nemara deluje celo v nasprotni smeri, kot je še nedavno … ko smo morali za šolo prebirati Visoške kronike, Povesti o dobrih ljudeh, za nameček – kao “nekaj za mlade” – še kakšno “Ko zorijo jagode”, “Gimnazijso”, “Mladost na stopnicah” in podobne neslanosti (vsaj po mojem skromnem mnenju). Grrrrrr …

:-(((

Kaj pa vrtci?

Itd. Itd.

šola nikakor, prej obratno, s čimer so me v gimnaziji silili, sovražim še danes,

vplivala je družba v najstniških letih, med nami so krožili naslovi, skupaj smo odkrivali recimo vonneguta, zamjatina …

najbolj pa po moje vpliva osebnost posameznika, vsak po letih iskanja najde tisto, kar mu najbolj prija …

vrtec?
oziroma predšolsko obdobje – seveda, vzpodbuja lahko strast do knjige, branje dobre otroške literature v najzgodnejši dobi formira otrokov občutek za bogastvo jezika, za strukturo pisane besede, za…
manj pa po moje na zvrsti, ki se jim bo bralno posvečal, ko odraste.

o tem sem razmišljala ves dan, pa ne najdem odgovora…
dobro, v otroštvu mi je mama res dosti brala in tudi pravljice na kasetah sem poslušala in ko sem znala brat, sem vedno tičala v knjižnici (ki pa je bila odprta samo dvakrat tedensko) in si sposojala večinoma pravljice… tiste debele knjige, kjer je bilo zbranih več pravljic…
aja, pa nonica mi je vedno pripovedovala kake zgodbice… in nono tudi…
Na osnovnošolske in srednješolske učitelje nimam pripomb … bolk ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je bil srednješolski učitelj slovenščine tisti, ki nam je dal dosti nasvetov, kaj se splača brat, kaj je obvezno, a brezvezno itd…
kot pri pilgrim je bila res najpomembnejša družba, ogromno smo prebrali in predebatirali o tem…
aja, pa učitelj kemije, on mi je odkril poezijo Leonarda Cohena…

Potem pa… seveda… tudi jaz sem prepričana, da je nekaj prirojeno oziroma odvisno od osebnosti posameznika.

Mislim, da je k mojemu bralskemu okusu najvec pripomogla orjaska skladovnica knjig, ki smo jih imeli doma, odkar pomnim (smo familija, v kateri ze tretja generacija obsedensko kupuje knjige, jih zbira, se z njimi obdaruje, uprizarja roparske pohode nad knjigarne, razprodajne police in antikvariate); te knjige nato beremo ob jedi, na vlakih, v postelji, na skrivaj med poukom, na sekretih in v kopalnih kadeh. Nekatere knjige imajo pri nas status “kultnih” – ze omenjena Mojster in Margareta ter Rdeci Viking sta samo dva od takih naslovov – pokupimo vse primerke v antikvariatih, nato pa z njimi “obdarujemo” (z mafijskim prizvokom, “an offer they won’t refuse”:))) ali jih posojamo tistim, ki bi jih po nasem mnenju znali ceniti.

Ena mojih tet, zelo razgledana in duhovita srednjesolska profesorica slovenscine, zal ze pokojna gospa, je imela navado, da si je v solske zvezke izpisovala opombe, komentarje, opazanja in asociacije, porojene ob prebranih buklah, nato pa te modrosti radodarno delila z ostalimi. Zivo se spominjam prizora izpred 20 let, ko je nekoc prisla na obisk in skoraj celo popoldne na podlagi teh zapiskov “predavala” o Imenu roze, ki ga je prebrala prva v druzini, ostali pa smo jo poslusali z odprtimi ocmi. Knjigo sem sla ze naslednji dan takoj po soli iskat v NUK, kjer je bil edini neizposojeni izvod na voljo “za citalnico”, brala sem ga do vecera, naslednji dan pa mirne duse spricala solo, da sem jo lahko prebrala do konca (o posledicah ne bi razpravljala na tem mestu:))))), vsekakor me niso izucile, da ne bi vaje zelo kmalu ponovila se s Hazarskim besednjakom:))))

Moj okus se je torej zacel oblikovat ob izboru dobrih knjig, ki sem jih lahko vzela kar z domace police, dandanes pa je to “work in progress” – namige zbiram na internetu, pri prijateljih, na literarnih straneh raznih casopisov (za Smilla’s Sense of Snow sem na primer izvedela iz Playboya :)))), vse prepogosto pa nasedam tudi blescecim kritikam na zadnjih straneh pulp fiction paperbackov, tako imenovanemu “blurb-u”.:))) Vecini knjig, ki mi pridejo pod roke, dam vsaj “benefit of doubt” (k sreci izredno hitro berem), vnaprej se izogibam le new-agejevskim nakladanjem (Celestinska prerokba ali Paolo Coelho stil), tragicnim zivljenjskim zgodbam in pop-psiholoskim prirocnikom, instant zbirkam minester in kurjih juhic iz napaberkovanih modrosti in nestetokrat recikliranih modrih izrekov, ki mi hocejo dopovedat, da je z mano nekaj skrajno narobe in je zadnji cas, da se spremenim (kot tudi nemilostno zabrisem med ostalo nesnago vse tovrstne verizne maile, napisane v powerpointu:)))

lp, proxima

Tudi moj bralski okus in obsedenost sta se v temelju zacementirala doma; skratka, za moljarski karakter se imam zahvaliti očetu in mami, dedku in babici. Vse ostalo – to podrobno, skorajda enako, kot bi to storila jaz – opisuje Proxima, je bil le še posladek, jagoda na torti.

Šola pri oblikovanju mojega bralskega okusa ni imela prav nič, čeprav so si šolniki – s svetlo izjemo gimnazijskega profesorja slovenščine, Franceta Pibernika, ki ga velja omeniti kot svetlo izjemo – dokaj vneto prizadevali, da bi zasovražila knjige in zlasti gledališče.

Sledil je študij primerjalne književnosti, ki mi je dal štiri leta časa za mirno prebiranje vsega živega, predvsem za krpanje nekaterih lukenj in vnovično branje številnih klasičnih del, ker pa to ni ravno najtežji študij na svetu, mi je ostajalo na kupe časa za branje sodobnih del. Skratka, nekaj let “poklicnega” intenzivnega branja vsega živega. Čeprav mi marsikaj ni ugajalo, mi je vsekakor pomagalo brusiti okus.

Tako nekako je bilo pri meni.

Če ne bi izpostavila oblikovanja bralskega okusa, temveč ljubezen do knjig, je zasluga zanjo zagotovo mamina. Domače knjige, redko nove, a vendar listane in prebirane s spoštovanjem. Druga oseba, ki je vplivala name, je bila starejša sestra, katero sem velikokrat preprosila, da mi je knjige brala glasno – dokler nisem sama osvojila te veščine. Potem knjižničarka s tistim: »Si videla polico z novostmi? Zgodba moje dijaške knjižice ti bo zagotovo všeč.« Čar poezije je z mano odkrivala osnovnošolska učiteljica …

Sklop zahtevanih domačih branj in bralnih značk je največkat predstavljal obveznost – ki pa so mi jo naredili zanimivejšo že, če so dali alternativne variante. Zmeraj mi je »dobro del« občutek, da se lahko sama odločim, kaj bom brala. Osnova klasičnih del pa je povezana z obveznim učnim programom. Muka? Definitivno Metamorfoze! Ojoj še danes 🙂

Mladostni spomini? Na kljuko obešena trenerka zastira soj luči, ki ob treh zjutraj še sveti, ker »preberem samo še tole poglavje«… In v veselje mi je, ko vidim, da se ta strast prenaša tudi na otroke.

Ok, družina, šola, to že, ampak še nekaj je pred tem – korporacije. Korporacija bo odločila, kaj gre v tisk in kaj se zavrže, korporacija bo odločila, katera knjiga bo dobila marketinško podporo in ob katero knjigo se bomo spotaknili ob vhodu v knjigarno. Korporacija bo sprožila gonjo po internetu, pomagala spisati tako pozitivne kot negativne ocene knjige in podžgala razpravo o “pravi” vrednosti dela. Tako pač je in s tem se moramo sprijazniti.

Naša “svobodna volja” pri odločanju med knjigami ni “prosti spis”, ampak je bolj podobna odločanju med a, b in c. Po mojem.

Toro, ja, to sem omenila v okviru teme “Visoka/nizka literatura”, kjer smo pzp. začeli razpravljati o tukajšnji temi – in nisem bila čisto prepričana, ali je moja (in tvoja) misel orwellovske narave ali ne. Najbrž ne.

Vseeno me v tovrstno razmišljanje silijo vse pogostejši pojavi svetovnih uspešnic, ki še pred desetletjem ne bi bile deležni kake posebne pozornosti – bile bi pač samo še ena “babja” (Bridget), “za smrkavce” (Harry P.) ali “krimič” (Šifra) več.

Tovrstne knjige bi sicer dosegle spodobno prodajo, ampak to bi bilo vse. Zdaj pa jih “mora” prebrati – in po možnosti kupiti – vsakdo. O njih “morajo” razpravljati sociologi, pedagogi, zgodovinarji, literarni zgodovinarji ipd. Če pa gre za malenkost zahtevnejša dela, se “morajo” tovrstne “planirane uspešnice” nemudoma znajti najmanj med kandidati za bookerja – četudi si tega niti najmanj ne zaslužijo in so že naslednje leto za vekomaj pozabljene, v knjigarnah pa jih delijo v paketih “3 za 2”.

Sama se temu vsiljevanju upiram s čedalje natančnejšim ogledovanjem drugih knjig, v upanju, da bo med njimi prezrt biser, ki ga je kak dober urednik odkril in imel dovolj poguma, da nam ga je tudi ponudil. Tudi takšni so še, k sreči. Vprašanje je le: do kdaj še?

Seveda je tudi pri meni igrala veliko vlogo skladovnica knjig, ki smo jo imeli doma. Ko sem prebrala proximin opis, sem se nasmejala do srca – v njem se se v marsičem prepoznala.

Na vprašanje, kaj/kdo je oblikoval moj bralski okus bom rekla takole: vse kjnige, ki sem jih do sedaj prebrala. Ne glede ali so bile slabe, dobre, všečne, informativne – vse. Ta izbor knjig, je najprej pogojeval okus mojih staršev (moja prva knjižnica je bila seveda domača), a sem se že zelo zgodaj odpravila na lov v lokalno knjižnico, pa potem v mestno, itd. Večina knjig, s katerimi sem si nabirala kilometrino, še zdaleč ni bila novih. Morda je tudi tu razlog, zakaj še danes raje kupujem knjige v antikvariatih. Meni se zdi, da vedno izbiram med vsemi do zdaj natisnjenimi knjigami – ne le novimi – in torej je moje odločanje, čeprav res ni prosti spis, bolj podobno odločanju med a, b, c, d, e, f, g, h, i, j, …

Glede orwellovstva se kar strinjam z Nikico. Oziroma takole bom rekla: na splošno načrtna produkcija hitov s strani korporacij seveda vpliva na bralski okus. Če gledaš ljudi kot povprečje, ki prebere par knjig na leto in pri tem predvsem “mora” prebrati tisto, kar je popularno, kar vsi hvalijo, kar je in, skratka. Pri ljudeh z nekaj več kilometrine pa vseeno še velja, da se lahko odločajo med a, b, c, d, e, f, g, h, i, j, … Zaenkrat :-).

Glede oblikovanja mojega bralskega okusa se ne bom ponavljala. Velja tako kot pri ostalih. Iz šolskih dni se rada spominjam Camusa in Moravie (sploh slednjega ne vem, kdaj bi sama odkrila), pa Zločina in kazni. V slabem spominu nimam pravzaprav nobene knjige – kot pravi Nikica: tudi če mi kakšna od na silo prebranih knjig ni bila všeč, je pomagala oblikovati moj okus. Kar se mene tiče lahko rečem le, da bi morali za domače branje zahtevati več prebranih knjig (no, vsaj na moji srednji šoli – takrat SŠ za družboslovje in SPLOŠNO KULTURO :-)) in nam tako še bolj razširiti obzorja. Ja, pa novejših slovenskih avtorjev ni bilo na menuju…

Kaj pa menite o oblikovanju bralskega okusa s strani knjižnic oziroma knjižničarjev? Jaz imam pa v res slabem spominu našo osnovnošolsko knjižničarko, ki mi je vedno težila, da ta in ta knjiga ni za mojo starost in mi je ni pustila vzeti. Halo?! Sem že v prav rosnih letih “prestopila” v lokalno knjižnico. Kjer pa še do danes nisem uspela najti knjižničarke, ki bi se res poglobila pri svetovanju.