obiski iz otroštva
Ko sem bila majhna sta starša imela ves čas neke obiske. Večurne, dnevne, tedenske, tudi mesečne. K nam so pogosto prihajali sorodniki iz tujine in se ves čas menjavali pri nas doma na počitnicah. Živela sem v veliki hiši z vrtom, starša pa sta bila zelo družabna, velikodušna in precej naivna. Ves čas sta kupovala ogromno hrane in jo stregla vsakemu ki je bil pri nas, četudi samo 5 min, električarjem, vodovodarjem, občasnemu vrtnarju, ženski ki je pomagala pospravljati itd.. Vsak ki je bil pri nas v hiši neglede na namen zakaj je tam, je bil postrežen kot pravi gost, gurmansko in animacijsko. Moram povedati da se je v vseh teh letih našlo ogromno ljudi, ki so nam želeli slabo in so izkoriščali dobroto mojih staršev, ter nam zavidali “dobro situiranost”. Starši za take ljudi niso imeli 6 čuta, jaz pa sem že kot majhna vedno prepoznala dobre od slabih. Zaradi določenega spleta dogodkov s takimi ljudmi sem ugotovila da težko komu zaupaš. Staršev ni nikoli izučilo, jaz pa sem se čedalje bolj zapirala vase in umikala stran od ljudi. Prišlo je obdobje, ko mi je presedlo v lastni hiši ves čas gledati tuje obraze, nikoli nismo bili sami, vedno sem morala zabavati goste in biti zraven, saj ko so bili obiski, nisem smela biti v sobi, ker naj bi bilo nevljudno. Ko pa ni bilo gostov, so po hiši ves čas viseli neki monterji,serviserji oz. delavci na splošno. Njim sem morala streči kavo in piškote. Ostali ljudje so se prihajali lepo najest, če pa je bilo treba karkoli postoriti okoli hiše so jo takoj pobrisali domov. Na živce mi je šlo to večno pozdravljanje ljudi, odgovarjanje na ista vprašanja “kako je v šoli” “kakšne imaš ocene” blablabla,.. Take obiske ki so šli domov sem še prenesla, najhuje mi je bilo ko je iz tujine prišla k nam za cel mesec večja družina. Nevzdržno, nikoli nisem imela miru, zasebnosti, po prihodu iz šole domov se nikoli nisem mogla zlekniti na kavč in v miru gledati tv, ali karkoli pač najstniki počnemo, vedno sem morala sedeti z gosti in se nekaj brezveze pogovarjati. Če pustim zgodovino za sabo lahko ugotovim da imam od takega otroštva eno posledico, ki nisem čisto sigurna da je zaradi tega ampak lahko bi bilo povezano. Živim na svojem in SOVRAŽIM imeti kakršnekoli obiske!!! Imam fobijo pred tem, da nekdo pride in ga moram ves čas nekaj streči, zato ker ratam živčna, nerodna in občutek imam da gostu nikoli ne sme biti dolgčas. Ko se gost odpravi domov, čutim olajšanje in utrujenost. Zunaj doma nimam problemov s stiki in z ljudmi, gre se samo za prisotnost drugih ljudi v mojem domu. Ne prenesem da se mi kdo nenajavljen prikaže na domu in da potem pri meni visi cel dan, ker me to utruja, rajši bi cel dan delala na gradbišču kot to! Mož mi pravi da sem čudna in da sem asocialna, kar mislim da nisem ker imam z ljudmi dobre odnose in kar nekaj prijateljev. Je pa res da sem precej nezaupljiva do ljudi in da se bojim, da če jih bom spustila preblizu svojega doma, da mi bodo hotli škodovati in me izkoriščati. To bo to, sem se izpovedala pa me zanimajo tudi vaša mnenja in izkušnje.
Nisi sproščena, ker moraš najprej vse urediti po stanovanju, da te ne bo sram. Veš, da bodo gostje ocenjevali tvoje pohištvo, tvoj jedilni servis, tvojo hrano in gostoljubje. Ne maraš biti ocenjevana, kamor spada tudi kuharsko znanje. Poleg tega moraš “igrati”, da si vesela, da si dobila obiske. Kakšno uro igranja še gre, več pa že predstavlja težavo. :))
To so čisto “legitimni” občutki. Povabiš pač ljudi oz. družbo, ki ti odgovarja.
Če nisi toliko družaben človek in imaš rada mir ter zasebnost, ne povabi ljudi.
Tudi servirati ne rabiš nikomur, saj ni v hotelu.
Postrežeš oz. ponudiš vljudnostno kakšno malenkost, in to je to.
Nekdo ni “asocialen”, če ni toliko usmerjen nazven v družbo in “tračarski”.
Iz svojega zasebnega domovanja res ni treba delat javne promenade. Imej v gosteh ljudi ob katerih se dobro počutiš, h katerim sama rada hodiš na obisk in katerih obiska se veseliš. To je povsem normalno.
Glede ostalega pa… imam občutek, da gre tukaj za hujše travme iz otroštva kot pa zgolj za “preveč foušljivih obiskov”.
Fobijo maš ker misliš da si nesposobna…
nič ni lepšega kot če maš skoz družbo…. 😉
Jaz sem tudi rad kak dan al pa teden na leto sam doma pa igram igrce… samo nič ni lepšega kot ljudje okrog mene in kartanje, pivo, gledanje fuzbala itd…
V tvojem otroštvu so starši prevzemali vlogo gostiteljev, ti si na trenutke morala prisostvovati in to je to. Zdaj iščeš samo slabe vzporednice, ki so te zaznamovale. Kaj so se celo tvojo otroštvo izmenjevali vodoištalaterji, električarji ipd.? Dej ne pretiravaj. Tvoje starše so izkoristili tisti, katerim sta to dopuščala. Očitno so vsi imeli neko korist. Začni se ukvarjat s sedanjostjo.
ti pa ne funflaj…za gostoljubnost še nisi slišala? ti je tuja? ne bi rekel[/quote]
Ravno zato…avtorica lahko bi svojo preteklost sprejele kot del svoje velike gostoljubnosti, ker staršev pač ne moremo izbirati in se je morala znajti po svoje (kako “vsakodnevno” prebroditi te neljube situacije). Otroci, ki so zaradi poklica staršev, veliko potovali po svetu, se selili iz države v državo…dvomim, da je kdo zaradi tega zafrustriran in misli, kako se mu je samo slabo dogajalo v lajfu, kako so ljudje slabi.
Ja kaj naj napišem. Butaste starše ima, otrok bi moral imeti vsaj malo zasebnosti. Če bi, kot goste vabili prijatelje bi bilo še okej, da pa so not hodli kar neki neznanci in da jih potem moraš še strečt na ukaz starcev ( pa čeprav se ti to početje zdi neumno ), bolano. Ni mi jasno kako, da jih ni poslala v ku*ac in se zaklenila v sobo, ali pa preprosto takoj po šoli odložila torbo in spi*kila vn za več ur ? Jaz definitivno ne bi bil tok ubogljiv, kot je bila ona.
In to prepričanje še dandanes nosiš v sebi. Še vedno v sebi nosiš to prepričanje, da je prav, če drugim strežeš, da si gostoljubna in prijazna, pa če si to želiš ali pa ne. A hkrati si zaradi tega prepričevanja s strani staršev, v sebi ustvarila odpor, saj si vse to streženje začela doživljati kot nujo, ne pa kot vir zadovoljstva.
Ta tvoj problem, s katerim se soočaš, ni nič drugega, kot odsev tvoje notranje borbe med občutkom “moram” in odporom, kot reakcijo na ta “moram”.
Da se ne bi soočala s problemom in občutkom nujnosti, si razne obiske in vse, kar bi te spominjalo na ta vzorec, da moraš poskrbeti za goste, oklestila in se začela izogibati. Partner pa seveda to doživlja kot pretiran odziv in asocialnost, saj v sebi ne nosi takšnega odpora in travm, ki so povezane z obiski, kot jih imaš sama.
Potrebno bo razčistiti s preteklostjo in jo sprejeti takšno, kot je pač bila. S tem se boš osvobodila občutka, da nekaj delaš pod prisilo ter se nehala upirati.
Čist preveč pametna spet…[/quote]Nič ni “preveč pametna“, našla je neko bistvo le da ga ni do konca razčlenila.
Njeni starši so svojo čustveno praznino zapolnili z obiski in avtorici ne povzročajo težave “preštevilni obiski” ampak odraščanje brez (oz preskromne) čustvene bližine z njenimi starši. Z njimi ni imela nekega zdravega čustvenega odnosa, ker ga enostavno nista bila sposobna oz temu delu nista posvečala neke pozornosti, ker se ga enostavno nista zavedala. Posledično je tudi sama postala/ostala nek “egoist”, ki mu je naporno imeti nek odnos z zunanjim svetom.
Tu ne gre za obsojanje njenih staršev kar sama (nehote?) počne, ker to ne pripelje nikamor, po tej poti ne bo našla rešitve, gre za to, da se sama zave kaj je/ni dobila od svojih staršev in kaj mora v tem pogledu sedaj nadoknadit sama, če želi seveda.
Stvari za nazaj ne more spremeniti lahko se pa nauči živeti s tem, lahko spozna svoje napake/manjke in si s tem “omili muke” oz na ta način ustvari lepše življenje brez obsojanja drugih za lastno “nesrečo”.
Verjetno ji materialno ni nič manjkalo, čustveno pa marsikaj… :/
Čist preveč pametna spet…[/quote]Nič ni “preveč pametna“, našla je neko bistvo le da ga ni do konca razčlenila.
Njeni starši so svojo čustveno praznino zapolnili z obiski in avtorici ne povzročajo težave “preštevilni obiski” ampak odraščanje brez (oz preskromne) čustvene bližine z njenimi starši. Z njimi ni imela nekega zdravega čustvenega odnosa, ker ga enostavno nista bila sposobna oz temu delu nista posvečala neke pozornosti, ker se ga enostavno nista zavedala. Posledično je tudi sama postala/ostala nek “egoist”, ki mu je naporno imeti nek odnos z zunanjim svetom.
Tu ne gre za obsojanje njenih staršev kar sama (nehote?) počne, ker to ne pripelje nikamor, po tej poti ne bo našla rešitve, gre za to, da se sama zave kaj je/ni dobila od svojih staršev in kaj mora v tem pogledu sedaj nadoknadit sama, če želi seveda.
Stvari za nazaj ne more spremeniti lahko se pa nauči živeti s tem, lahko spozna svoje napake/manjke in si s tem “omili muke” oz na ta način ustvari lepše življenje brez obsojanja drugih za lastno “nesrečo”.
Verjetno ji materialno ni nič manjkalo, čustveno pa marsikaj… :/[/quote]
bahahahaha kere bruke razčlenjevanja….
ko sem bil jaz mali pa smo meli skoz obiske mi ni nič manjkalo cele dneve smo bli pri dedeku v bajti okrog je skakalo tone otrok pa stari so pili kafeje al pa vino na terasah …. mi smo pa laufali pa se igrali v peskovnikih pa po drevesih itd…
Danes se rad spominjam teh časov… k dedu in fotru so hodli še stari borci ki so pripovedovali zgodbe ”davnih” dni… pa o Jugoslaviji, pa JNA pa še tetovaže JNAja so meli…. pa ravbarji pa žandarji pa udarniške vpoklice pa omladino….
Nikomur ni bila družba odveč. In tudi danes mi ni…. so dnevi/tedni ko sem najraje pri miru sam doma… ampak to je mogoče vsega skup 1 mesec na leto… ostalih 11 mesecev ni lepšega kot se s prijatelji iz osnovne šole družit in se spominjat naše ”mladosti” do solz se namsejiš…
Žensko bolj kot družba moti to ker je prefekcionist kot njuna stara… hočeta idealo… in pa to da je bla prisiljena prisostvovat tem dogodkom… zato jo to zdaj odvrača od tega… nič drugega… ona misli da če že pride en k njej na obisk da jo bo seciral pa ocenjeval na A4 format listku pa delal kljukice če je naredla vse kot mora… zato pa raje noče nikogar ker hoče sama perfe ali nič… in ker perfe ne gre izbira nič…
Točno to. Ti pa se za razliko od nje rad spominjaš dogodkov, ker nisi čutil prisile in zato zdaj nimaš težav z družbo.[/quote]In če bi ji bili njeni starši bolj blizu (v čustvenem smislu) bi to opazili, tako pa…
Matkic hvala, ker si potrdil moje pisanje. Imaš en pir v dobrem. V bistvu že dva…. 😉
Forum je zaprt za komentiranje.