http://www.rtvslo.si/kultura/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=4&c_id=38504#fromE

Zdi se mi, da gre predvsem za stanje zavesti (duha, bi rekla Katja 10), domoljubja … Ali je to staromodno ali ni, me ne zanima. Biti odprt, spoznavati čim več in se zavedati lepote lastnega jezika, bi moralo biti poslanstvo vsakega učitelja in vzgojitelja. Biti ustvarjalen v lastnem jeziku, se z njim poigravati, je zame sladkost …

Kako vi razmišljate o tem?

Uf, kako široko zastavljeno vprašanje …

Zame so jeziki predvsem orodja. Ampak orodja so v našem življenju zelo pomembna, zato te besede nisem uporabila podcenjevalno – pomislimo samo na računalnik, ki je tako rekoč stanje duha, kot bi rekla/rekel Jah, no, da bi tako rekla K10. 😉

Je pa res, da z enimi ravnam spretno in z drugimi ne. V enih mislim in občasno sanjam, v drugih ne. V enih govorim, v drugih čebljam, spet tretji mi omogočajo samo polomljeno šepanje. Z enimi mi gre delo od rok samo v eno smer, z drugimi v obe. Potem so tu jeziki, ki jih zmorem uporabljati le za branje – z enimi se zmorem prebiti samo skozi trač revije, z drugimi berem resne, s tretjimi žulim filozofijo. Predvsem pa si po zaslugi obvladovanja nekaterih služim vsakdanji kruh.

Kar zadeva stanje duha … V zvezi s tem bom zapisala zanimivo anekdotico iz otroških let. Najprej uvod: Sem dvojezična, čeprav doma iz praktičnih razlogov od vekomaj govorimo zgolj in samo slovensko. Mama me je vseeno takoj, ko sem se naučila “živeti” v slovenskem jeziku, naučila še svoj jezik. Pred spanjem mi je prebirala knjige v dveh, pozneje celo v treh jezikih. Že kot predšolska smrklja sem “njen” jezik v celoti obvladala; ko sem se vračala s počitnic pri sorodnikih, sem se komaj spomnila slovenščine. Otroku preskakovanje med jeziki ne pomeni težave, vsekakor sem jih imela manj kot ona.
In zdaj k zgodbici. Bili sva na obisku pri sorodnikih. Stara sem bila štiri, pet let. Po cele dneve sva s sorodniki govorili v maminem jeziku, seveda, in to me ni niti najmanj motilo, nasprotno. Ko sva bili zvečer pred spanjem sami, sva seveda govorili slovensko. Ko pa je mama nekega večera pomotoma z mano spregovorila v svojem jeziku, sem čisto “ven padla”. Ne znam povedati, kakšen šok je bil to zame. Kot da mama ne bi bila moja mama, ampak krneki. Menda sem se celo začela cmerit, s pestmi tolči po njej in vpiti kot zmešana, da ona ni več moja mami. Iz tega bi človek sklepal, da morda nekaj je na tem nesrečnem “stanju duha”.;-)

Ko pa gre za domoljubje v povezavi z jezikom, se mi pa zalomi … Tu sem že bolj skeptična. Ker je moja malenkost sestavljena iz štirih različnih “jezikovnih enot”, se tozadevno ne razgrevam preveč. Mislim, da tega dvojega ne gre tlačiti skupaj. Vsakič, ko zaslišim floskule v tej povezavi, se počutim enako, kot če na TV zagledam gručo pijanih navijačev, ki tulijo “Kdor ne skače, ni Sloven’c”. Torej neprijetno – pravzaprav se takrat v meni porodi celo nekaj domoljubju podobnega: postane me sram, da sem Slovenka, pa čeprav “sestavljena”. Da pripadam narodu, katerega pripadniki se tako obnašajo.

Tudi povezovanje domoljubja in “slovenščine v javni rabi” ali kako temu pravijo, mi je čudno. Pri tem gre za povsem druge reči.

Saj se vsi spomnimo nedavnega primera, ko je nekakšen jezikovni policaj začopatil časnik Finance … Jezikovna politika ni zaračunavanje kazni. Kot ni jezikovna politika uvajanje sinhroniziranih filmov, zadnje reči, ki jo potrebujemo. Ampak to je že stvar, ki zahteva ločeno razpravo.

In še o enem primeru: sama npr. ne čutim kakšnega pretiranega domoljubja, po drugi strani pa se mi zdi neokusno, da bi morale prodajalke vloge za sprejem na delovno mesto “filanja polic” v kakšnem Lidlu/Hoferju/Sparu pisati v nemščini. Pa spet ne zaradi domoljubja. Poskusim namreč ta primer postaviti v širšo perspektivo in tedaj je še bolj razvidno, za kako butaste reči gre: zakaj bi morala prodajalka iz Italije pisati vloge v nizozemščini ali nemščini? Predvsem pa se mi to zdi neumno zato, ker bi na račun brezposelnih prodajalk služili samo in zgolj prevajalci. Saj dobro vemo, kako dobro italijanske brezposelne prodajalke znajo nizozemsko/nemško ali slovenske nemško (če niso ravno Štajerke).

Naj bo dovolj, delo čaka …

Največji problem jezikovne politike je, da se dogaja na napačnem koncu. Prepovedi tujih imen firm, plačevanje sinhronizacij itd. ne vodijo nikamor. Istočasno pa na primer uporabljamo SSKJ, ki temelji na 50 let staremu besedišču, novega slovarja verjetno v tem tisočletju ne bomo dočakali, sto let se že pripravljajo frazeološki, sinimičen itd. slovarji. Razlog za počasnost ni v sestavljakcih. Tudi jezikoslovci ne bodo delali zastonj.
Država skrb za jezik vsiljuje njegovim uporabnikom, medtem ko sama za jezik ne naredi nič. Baje zbrana dela Primoža Trubarja niso dobila subvencije, prav tako je vedno manj denarja za zbrana dela pisateljev.
Slovenščina bo vedno pobirala tuje besede, ker je pač na prepišnem koncu sveta. Prevzete besede slovenščine ne bodo ogrozile, ker so v večini primerov kratkotrajne. Poglejte si jezik pred stotimi leti. V njem je polno germanizmov, potem panslavizmov, ker so bili pač modni.
Še en primer, v Drami SNG Maribor je švicarski režiser hotel postaviti celo igro v angleščini, češ da je slovenščina nerazvit jezik. Kasneje so sicer količino angleščine omilili, režiser pa je v glediškem listu opravičil angleščino z nekimi floskulami o nevarnosti amerikanizacije. V teatru pa nič. (Neuradni podatki)
Kdo zdaj ogroža slovenščino?

Enako velja za prevajanje temeljnih del, pa pomembnih del in – nenazadnje – tudi nekaterih dokaj uspešnih.

En primer: mala založba želi objaviti v svetovnem merilu uspešno knjigo, ki govori o oglaševanju, globalizaciji ipd. Knjiga je takoj po izidu v angleščini na voljo v slovenskih knjigarnah. Ko je založbi čez pet let le uspelo zbrati denar, dobiti pravice ipd. in se je nameraval lotiti prevoda, so urednika vsi po vrsti strašili z izjavami tipa: “Vsi, ki bi to knjigo morali prebrati, so izobraženi, kar pomeni, da so jo že zdavnaj prebrali v angleščini. Prodal boš samo knjižnične izvode.”

Kaj se je zgodilo? Tri mesece po izidu knjige je bilo prodanih vseh 700 izvodov, založba se je lotila ponatisa v enaki nakladi, ki je tudi že skoraj pošel. In takšna naklada je za SLO razmere tako rekoč ogromna.

Torej prevajanje najbrž ni vselej nesmiselno in nedonosno početje. Seveda pa je potrebna skrbna izbira.

@Iztok: zadnja stavka ne veljata za temeljna dela. Ta je enostavno treba prevesti in pika. Zaradi študija v tujih jezikih je bila še nedavno marsikatera stroka tako rekoč brez izrazoslovja. To pa je preprosto neznosno, da ne rečem sramotno.