o “hrvatizmih”
Dajmo eno o t.i. hrvatizmih, “hrvatizmih” ali srbohrvatizmih. Nekatere lektorice se panično bojijo nekaterih besed, na primer:
– “ponovno” (češ da izhaja iz “ponovo”), zamenjujejo jo z “vnovič” ali znova, a glej ga zlomka, glagol ponoviti je pa čisto v redu in ga ne zamenjujejo z “vnoviti”
– “prisotnost” (menda izhaja iz neslovenskega “prisutnost”) zamenjujejo z “navzočnost”, a glej no, besedo “nazučnost” berem v hrvaških časopisih in ni nič označena za slovenizem 🙂
– “kasneje” je spet ena taka beseda, ki jo nekatere lektorice prečrtajo z rdečo in na veliko napišejo “pozneje” …
Za zdaj se ne spomnim drugih podobnih primerov. Saj ne rečem, v nekaterih primerih res obstajajo verjetno ustreznejši slovenski izrazi, a v teh treh me njihovi argumenti pač niso prepričali. In še to: ker imam občutek, da te lektorice sploh ne mislijo s svojo glavo, ampak le izganjajo hudiča, pri čemer jim je to, kaj je hudi, povedal nekdo drug, zanalašč uporabljam besede, ki jih jezijo. Samo da jih še bolj jezim. 🙂
Kaj pa vi mislite?
Od omenjenih je po mojem mnenju “kasneje” zagotovo beseda, ki se naj ne bi uporabljala, ker imamo Slovenci popolnoma enakovreden izraz “pozneje”. “Potrebno” ni hrvatizem, ampak če se namesto “treba” znajde ob nedoločniku, je to napačna uporaba. “Izgled” in “izgledati” sta prav tako neprimerna. Veliko je takšnih primerov, nekatere pa se v zanosu purizma preganja povsem neupravičeno.
Čeprav kasneje pomeni isto kot pozneje, ne vidim razloga, da bi ga metali iz jezika, istopomenk je ogromno. Podobno je s “potrebno je” – preveč je razširjen, da bi ga izkoreninili, pa tudi potrebe ne vidim. Izgled … no ja, kaj pa vem.
Itak jaz vidim jezikovne probleme povsem drugje. Pravzaprav pa se strinjam s Špelo (ki bo tega gotovo vesela 🙂 in navajam primer, ki sicer ne spada v temo o hrvatizmih, a vendar: Lojtra ni knjižno, lojtrni voz pa je.
Strogo resno mislim :))
Gnojni koš je bilo vprežno vozilo na dveh kolesih, ki je imelo pleten obod (zato koš) in so z njim vozili gnoj na njive.
Samotežni voziček smo pa rekli podobni zadevi, vendar je bil ta voziček lahek, za stranici je imel lojtrci in smo ga recimo uporabljali za ročni prevoz manjših količin trave, sena in podobnega. Morda je temu še najbolj podobna “ciza”, s katero so menda včasih branjevke vozile na trg.
Rečemo še kakšno o sanivcu?
Jaz poznam izraz karola (brez j)(dolenjska). Po mojem je to bliže nemškemu Karren.
Pri sestrični (nad Idrijo) so ji rekli laderfr (ali nekaj podobnega).
Nikoli mi ni bilo povsem jasno kako je samokolnica dobila to ime. Saj nima “samo” kolesa, temveč ima “eno” kolo. Torej bi bilo enokolnica bolj primerno 🙂
Še moje mnenje: če bomo pridno izganjali vsako besedo, ki nam pride na pot (bog ne daj, da bi slovenščina premogla kakšno sopomenko več, kot je numjno potrebno!), nam bodo na koncu ostale samo še vile, lojtrni vozovi, samotežni vozički, gnojni koši, cize, sanivci in samokolnice – pa še pri teh se bomo v neskončnost dajali, ali je prav samokolnica ali pa nemara enokolnica. 🙂
Seveda se strinjam, sopomenke bogatijo jezik, jasno. Je pa res tudi nekaj drugega: morda se motim, ampak res se zdi, da ljudje najpogosteje uporabljajo izključno samo te uboge preganjane hrvatizme. Kolikokrat pa kdo reče/napiše kaj drugega kot kasneje ali izledati?
Pa še nekaj: mislim, da ni fer, če kdo pravi, da lektorice (in verjetno lektorji tudi, ali kako?) ne mislijo s svojo glavo – kajti koliko stvari smo pa odkrili sami in do koliko informacij smo se prikopali sami, koliko pa smo se jih naučili od drugih, ne da bi dvomili o njih? Dajte no, koliko ljudi pa preverja informacije, ki jih dobi od profesorja na fakulteti in kakšne druge avtoritete na določenem področju, npr. res dobrega in priznanega lektorja ali iz knjige/priročnika? Od malega živim s tem, da so lektorji grozni, da spreminjajo slog in – še bistveno huje – vsebino, da so vsi po vrsti puristi, ki ne znajo razmišjati in ne razumejo bistva … Ampak ko sem pristala v službi, ki ima veliko opraviti z lektoriranjem in lektorji/lektoricami, sem naletela na strokovnjake, ki so nekajkrat rešili kožo uredništvu s svojo lucidnostjo in razgledanostjo. In zato ne vidim razloga, zakaj bi kaj počeli nalašč, da bi jezili lektorje. Kot da so kakšne popadljive puristične živali.
Bom še nekaj dodala. Po mojem mnenju so lektorji v uredništvih čisto nepotrebni. Oziroma BI MORALI biti (v resnici niso). Novinar, ki ne zna napisati takega teksta, ki bi ga bilo mogoče objaviti brez lektoriranja, bi pač moral delati v drugem poklicu.
Svojih tekstov (razen nekaterih daljših, v katerih mimogrede kaj spregledaš, ker tekst avtomatično bereš tako, kot misliš, da piše, čeprav si na primer po pomoti izbrisal po stavka) ne dajem v kontrolo lektorjem. Imam dovolj veliko zaupanje vase. Če sem v dvomih, seveda vprašam.
Trina, praviš, da se ti ne zdi prav, če uporabljamo samo besedo “kasneje” namesto “pozneje”. Moj odgovor je, zakaj pa ne? Zakaj je ne bi uporabljali, če je pa to popolnoma slovenska beseda? Tudi v malo starejši literaturi uporabljajo “kasno” za “pozno”.
In ja, večina lektorjev JE puristov. Na srečo pa ne vsi. Sem srečala tudi “normalne” lektorje, se pravi take, ki uporabljajo svojo glavo. Tiste, ki je ne, bom pa zanalašč jezila. Zakaj? Zato, ker upam, da jih bom na ta način pripravila do tega, da bodo vendarle začeli razmiščjati s svojo glavo.
Eh, Špela, lepo bi bilo in prav tudi … to o novinarjih. Toda nekaj časa sem prevajala pri nekem slovenskem dnevniku in imela priložnost videti besedila, še preden so uzrla lekturo. Uf! Z redkimi izjemami so bila katastrofalna. Navadno je tako, da novinarji, ki so pisali vsebinsko močna, dobra, lucidna besedila, tudi niso imeli težav z jezikom. Ampak pri drugih se je človek večinoma spraševal, kako so prilezli skozi srednjo šolo, če “nekakšnega” študija niti ne omenjam.
To me vedno znova čudi. Vsaka šivilja zna za silo sešiti krilo, vsak pek speči nekaj kruhu podobnega … Zakaj je torej ravno med novinarji toliko nepismenih?
To tudi pojasni dozdevno “funkcionalno nepismenost” Slovencev: kako ne bi bil funkcionalno pismen, če preprosto ne razumeš bebavih besedil, ki jih pišejo nepismeni??? Kar oglejte si slovenska navodila za uporabo, formularje, zakone in podobno. Sama priznavam svojo funkcionalno nepismenost – prav nič me ni sram, da ne razumem takih zmazkov.
Katja, te lahko vprašam, v kateri redakciji si delala? Ne sprašujem po imenu časopisa, zanima me le področje.
Žal je res, da je med novinarji precej slabo pismenih. Mogoče jih pa tudi ni toliko, a so tisti primeri toliko hujši in zaradi lastnosti poklica toliko bolj opazni. Ni, vsekakor mislim, da bi moral biti vsak novinar sposoben napisati tekst, ki bi šel v objavo brez lektoriranja tretje osebe. Druga stvar je površnost, če imaš premalo časa, da bi npr. prebral za sabo, v tem primeru pač nekoga prosiš, da pred objavo prebere. A poudarek je na tem, da to ne bi smelo biti samoumevno.
V pokojnem časniku sem bila honorarna prevajalka in deklica za vse.
Kot sem omenila, bilo je tudi nekaj odličnih novinarjev, ki delujejo še zdaj, pretežno na “opaznih” delovnih mestih. Razočarana pa sem bila nad povprečno ravnjo pisanja. Lektorice in lektorji so bili nenehno preobremenjeni, zato so me pogosto zaprosili za pomoč, kar je tudi razlog, da o tem sploh lahko govorim. Tam sem se tudi hitro naučila razlikovati med posledicami hitenja in posledicami neznanja.
Videla sem besedila iz vseh redakcij. Najslabši so bili izdelki lokalnih dopisnikov, najboljši so navadno prihajali iz zunanje, notranje in kulturne redakcije. Pa saj tako je najbrž v vseh časopisih.