Mimogrede povečala fond zaužite francoske književnosti s prvo, zadnjo in edino knjigo Frederica Beigbederja, ki je šla skozi moje roke: Ljubezen traja tri leta.
V napadu mazohizma sem stvarco (z vmesnim listanjem) prežvečila do konca.
Dolgočasno.
Čemu je Modrijanu tega treba bilo? Morebiti bi bilo primerno za podlistek v kakšnem Playboyu ali Cosmopolitanu, ob istoimenski temi …

Uf, a je res tako zanič? Saj jo je skritizirala že bralka, vem. Jaz sem brala njegovo 2.999 in mi ni bila nevšečna. Je kdo bral obe omenjeni njegovi knjigi?

Morda ne bi bilo tako strašno, če bi človek pošteno priznal, da piše treš in se oglaševal kot francoska moška Bridget Jones (recimo). To, kar stvar naredi neužitno, je, da skuša imeti imidž “prave” književnosti ali vsaj nečesa, kar je temu blizu. Pa ni. Ne vem, to se mi zdi nekako neokusno.

Knjiga: Zbrda zdola natresene wanna be wildovske (a veliko slabše) domislice, cepljene na obilico junakovega smiljenja samemu sebi. In da naš Marc dokaže, da je le frajer, se na “stara” leta hodi dodatno mučit na zabave tipa nekaj takega, kar ni za vsakega, golta ekstazije in snifa. In po 120 straneh le dobi ljubljeno, zaradi katere je bilo potrebno vse to mizerno trpljenje.

Sodeč po silnem pisanju o njem, intervjujih ipd., se mi zdi pravi prototip “kreativca”, kot se imenujejo. Za te pa je najboljše, če ne pišejo. (V tem svetu sem bila, ga okusila in iz njega pobegnila, kot so me nesle nožice.)

He, he, zdaj bolje razumem. Jaz sem 2.999 brala neobremenjeno (sploh nisem slišala za tipa, pritegnil me je naslov in pomanjkanje idej za branje) in ga potem nikoli nisem jemala kot “resnega pisatelja”, niti toliko ne, da bi kaj dosti brala o njem. Ljubezen traja tri leta je zato nekako (bila! :-)) na mojem spisku “za na morje”.