novodobni pari- živijo vsak pri svojih starših do 30+

Jaz poznam še hujši primer mata otroka hiša ma 3 štuke vsak dan pride z otrokom k njemu malo posedijo zunaj ženska dejansko ne dela ve pa vse o vsakomur, vsak večer jo pride iskat njena mama in pelje njo in otroka nazaj domov v sosednjo vas ker gospodična nima izpita za avta, ta njen pije vsak dan ko pride iz službe, hodi jest v sosednjo hišo kjer živita njegova mama in brat kjer mu ona kuha pere ker gospodična pa to ne bo počela pred prijatelji glumijo srečno familijo da bruhaš zraven. In preden se vsajate na moj komentar imam dva mala otroka sama perem kuham nikdar mi niso starši riti zanašali se pa zgražam nad takimi mladimi ženskami 30 plus moje starosti ki je nesposobna poskrbet za familijo da rabi mamico in se resno sprašujem kaj bo s takimi ženskami ko mamice ne bo ko ji ne bo riti zanašala več sramota vse kar znajo pa je srkat kavico in obirat sosede takih jst tud pogledam ne ker mi je slabo ob takih hinavcih da bi pred svojim pragom pometla to pa ne marš s takimi ne podpiram tega mladi se morjo osamosvojit starši ki pa to podpirajo pa so idioti.

Vsak ma po svoje. Tako si si urihtala ti v življenju, drugi pač drugače. A bit vsi morali slediti tvojemu kalupu? Predstavljaj si nekoga ki študira medicino. 10 let študija, če ti gre vse po gladkem. Torej tam pri 28 dejansko zaključiš z vsem in bi naj bil kar naenkrat v stanovanju? Ljudje ki ostanejo dolgo na faksu, mogoče imajo celo dve fakulteti. Takšni, ki so vmes zboleli, bili na operacijah in se je vse skupaj zavleklo.

Preveč enostavno je očitno tvoje življenje, kuča i posao, kuča i posao. Zakaj sodiš druge in se ukvarjaš z scenariji drugih življenj?

Saj ti bo življenje namenilo kakšno lekcijo, ko se ti bosta enostavno kakšni dve leti življenja kar odvrteli, brez da imaš nad dogodki ali situacijami kontrolo.

Samo ob študij medicine se bom spotaknila, naš bo kmalu 25, diplomiral je junija, ozl opravil zadnji izpit na med. fakulteti, dela pripravništvo in si služi sam zase. Delal je skozi ves študij in si služil za svoj izdatni hobi in še kaj.

Iz kje izvirajo te navade, da o svojih potomcih ne govoriš kot o sinovih ali hčerah, ampak je “naš” ali “naša”. Kot bi govoril o stvari, ne o živem bitju ali celo človeku. To slišiš tudi v živo, ko ste stara kmečka generacija pogovarja o svojih “tamladih” in nikoli po imenu, ampak spet “naš” ali “naša”. Lastniška retorika. Naša je kot krava v štali in naš kot prašič v svinjaku. Naš ali naša človeka poniža na raven nekakšne posesti. Ko take arhaične, srednjeveške pomenke poslušaš v živo, se počutiš, kot da si vstopil v kakšen roman Janeza Trdine. Naš. Naša. Smešno in patetično je pa sploh, ko taki oznanjajo po vasi, kako je naša delavna in sposobna, naš pa samostojen. Kako lahko nekdo postane samostojen in neodvisen v familiji, ki ga celo otroštvo in mladost smatra za našo lastnino?

Izviram iz kmečkega okolja, iz okolice Ptuja, da boš vedela OD KOD!

Jaz sem stara 23 moj je 24, skupaj sva že 7 let. Živiva 15 min narazen, se oba doma. Z veseljem bi sla na svoje najkasnej 3 leta nazaj. Ampak je vse predrago. Stanovanja, ki so dons na voljo so dobesedno klet z enmu skretom za 500 eur. Enmu babica umre isto stavanje s 40 let staro opremo odda 2 dni po pogrebu za 600 eur. Otroci niso dovoljeni, živali boh ne dej, mava pa mačka, zelo si želiva tudi psa… on dela ze par let 800 eur place pa se ene 3 leta mora tko, ker je imel tam stipendijo. Jaz zaenkat se student, se kmalu zaključi, pol se pa pustmo presenentit kje bom dobila siht za 800 eur. Ni več lahko. Za podedvat nimava nic. Pomagat ne more noben.

Manjka vejica v povedi. Da boš vedela!

Nismo se vsi zaposlili po končani OŠ ali 3-letni srednji, nekateri imamo pač višje cilje, to pa zahteva tudi nekaj časa. In ja tudi jaz imam okrog sebe folk, poročen/z otroki in na svojem so bili že najkasneje pri 23/24, nekateri še prej ..ampak to so ljudje s srednjo šolo, ki so se z 20. zaposlili.

Od tistih, ki delamo faks (nekateri celo po 2), sorii ne gre to tko.. Fakulteta zahteva svoj čas: seminarske, pouk, učenje za izpite + študentsko delo – da imaš pač za sproti (tudi knjige stanejo, na kave ravno tko hodimo pa na izlete), pa če imaš srečo, še nekaj ostane .. Pač če študiraš, je težko delat neprekinjeno 8 ur na dan, torej manjkaš v službi, pa še do povrnitve stroškov malice in prevoza nismo upravičeni, niti do plačanega dopusta (pa še zboliš kdaj – bolniška tudi ni plačana).. Živet je pa treba, pa kdaj kam it ..

Tko da meni so ti zdi čisto normalno, do 28.-30. nimaš kam it.. Tudi če se zaposliš pri 26., rabiš par let, da spraviš nekaj denarja na kup, ne moreš kar it .. Tudi če bi bil moj partner zaposlen – pač ne morem obesit večino stroškov nanj, samo zato da bova na svojem, enakega deleža pač ne morem prispevat zaenkrat.

Saj šolo delamo zato, da bomo nekoč nekaj ustvarli, ne zato ker nam je dolgčas v življenju (vsaj za večino to velja), ampak to zahteva svoj čas, žal!

Hvala za opozorilo in upravičeno mi ne daš 100% za slovnico!

Kaj pa za vsebino?

PS

Kmečko okolje v  zgornjem zapisu berem kot kompliment, sploh skupaj z omembo  Trdine in vsemi ostalimi vaškimi navadami in življenjem na vasi.

Ja žal… Boš doštudirala, pa boš imela višjo plačo (čisto takoj verjetno ne, sčasoma …) Sem na istem, pravkar sem se zaposlila, z diplomo, malo več kot minimalec in mi na kraj pameti ne pade, da bi šla v najem ? O novi hiši pa zaenkrat lahko samo še sanjam, tko da bom pač vsaj do 30. doma, potem pa če službo obdržim, že bo za kakšen kreditni polog ??

Današnji časi mladim res niso naklonjeni, najbolj pametni so pa seveda tisti, ki so zaradi ega na svojem, pa čeprav živijo iz danes na jutri in pa tista generacija, ki je v 80./90. letih gradila hiše kot po tekočem traku, ker so bili pač drugačni časi.

Surovine in hrana so iz tedna v teden dražje, tko da je z minimalcem ali študentsko plačo že težko za vsakdanje stroške prispevat (če hočeš da ti kaj ostane), kaj šele da bi s tako plačo gradil ali obnavljal.

Če ima pa kdo kakšno idejo, kako, naj mi pa prosim pove ?

Only fans… Enkrat se živi.

Hči je stara 25 let, končuje magisterij. Do konca leta se bo preselila 2000km stran, tam bosta živela s fantom v najetem stanovanju. On je zaposlen, ona bo naprej študirala.

Meni se zdi normalno, da se mladi ljudje čimprej osamosvojijo. Če bi mi hči rekla, da namerava do 30-tega leta bivakirati doma, bi se resno pogovorila z njo in se vprašala o svoji vlogi starša ter o tem, kako sem jo pripravila na življenje.

Ne gre več za otroke, temveč odrasle ljudi, ki morajo živeti svoje življenje ter prevzeti polno odgovornost zanj. Sami naj polnijo hladilnik in pralni stroj, sami plačujejo položnice, nakupujejo in pripravljajo hrano, skrbijo za popravila.

Hči imam zelo rada in želim ji zadovoljno življenje.

Če odraslega otroka zavijaš v vato in mu pod izgovorom, da mu “pomagaš” ne dovoliš prevzeti odgovornost ter odrasti, to vsekakor ni nekaj, na kar bi bil kot starš lahko ponosen….

Kaj pa tisti, ki staršem pomagajo?

Poznam primer, ko oče ni popolnoma samostojen, sicer lastnik hiše, minimalna plača .. Z njim živi 27-letni sin, ki bo verjetno tam tudi ostal – torej bo doma. Tip ima boljšo službo, ker je tudi doštudiral, za časa študenta sta dihala na škrge. Stroške si delita na polovico, sin zrihta vse – od prenove, vzdrževalnih del itd, skratka vse… Kaj boste pa v tem primeru rekli?

Aha, torej bo tvoja hči živela zastonj pri svojem fantu. Seveda je to okej, nič ne rečem. Ampak vprašaj se, kaj pa bi bilo, če tvoja hči čisto slučajno ne bi imela fanta, pa bi kljub temu želela študirati naprej, torej bo najbrž delala doktorat, če končuje magisterij?

Ali bi ji torej servirala tole, kar si zgoraj napisala?

Ne gre več za otroke, temveč odrasle ljudi, ki morajo živeti svoje življenje ter prevzeti polno odgovornost zanj. Sami naj polnijo hladilnik in pralni stroj, sami plačujejo položnice, nakupujejo in pripravljajo hrano, skrbijo za popravila.

Bi ji torej rekla, da naj kar sanja o študiju, ker se pač mora postaviti na svoje noge in sama plačevati položnice, tako da naj se izseli in si najde službo? Kako priročno, da ima tipa, saj se zdaj lahko ti tolčeš po prsih, kako hčere “nisi zavijala v vato” in se je “osamosvojila” pri 25-tih. Pa se je res? Oz. ali bi se, če ne bi imela financerja?

To tudi mene zanima, ker sem na istem, samo da nimam fanta in sem pač še pri starših ?

Torej ko najdem enga, se moram nanj obesit, da bosta starša lahko ponosna al kako? ?

Najlepše zveze so vsak na svojem ,če si preveč skupaj to ni dobro.

Slabo bereš.

Hči ne bo “pri fantu”, skupaj bosta najela stanovanje, zdaj jih ogledujeta in dajeta ponudbe preko spleta.

Med študijem ves čas pridno dela, tako je zbrala kar nekaj denarja, da bo plačevala svoj delež najemnine in drugih stroškov, ker nikakor ne pristaja na to, da bi jo preživljal fant.

Če jima skupno življenje ne bo zneslo, bo pač tam poiskala sobo s souporabo kopalnice.

Zaprosila je tudi za štipendijo, glede na dobre ocene ji prošnje ne bi smeli odbiti.

Nekateri znajo,  zmorejo in hočejo živeti in uspeti sami.

Vse OK, samo to mi ne gre skupaj, končuje magisterij in še naprej bo študirala!?!?

Drugi magisterij in nato doktorat.

Čaki malo, a to gre tako? A ni le status študenta možen do 27. leta in potem ob delu? In od kdaj je doktorski študij s statusom študenta?

Aja, se opravičujem, spregledala sem da bo to 2000 km vstran, torej bo tujina.

Vsak pri svojih starsih do 30ga z vecletno zvezo seveda vsak pri svojih starsih, pol poroka, zacneta skupaj zivet, ze prve težave z otrokom pa se vse neha…

Take veze ze od zacetka obsojene na propad

Ja, gnili smo. Mi smo krivi. 300.000 eurov ima vsak na računu, bogate starše, ki so nam kupili parcelo, banke na katerih vsak dobi kredite in podobno. Imam super službo, obadva jo imava. Ampak nimava bogatih staršev. Pa pri 30 letih živiva malo pri meni, malo pri njemu. Da prihraniva 100.000 za parcelo! Živela Slovenija. Domovina mladih!