Novo življenje po 45

Je kdo povsem spremnil svoje življenje tam po 45temu letu?

TO mislim, da je povsem spremenil svojo kariero. Našel povsem drugo službo, čisto nekaj drugega, novega.

Zamenjal regijo bivanja, po možnosti državo.

SPremnil telefonsko. Prekinil stike s starimi znanci.

Jaz delam na tem. Pa me je strah. Nekaj je že opravljenega, samo zaenkrat slabo gre. No ja, stike mi je uspelo prekiniti, s službo pa mi ne gre ok. Selitev je opravljena pa še bo.

povprečna življenska doba je kolk? odštej to svoje. kr pomen da imaš še xx let pred seboj. zdj pa pomisli a je vredno? sm to življenje maš. uživej stari. čim več.

Tema je namenjena tistim, ki dejansko imate izkušnje.

Ja, jaz se trudim in upam, da mi bo po 45 malo lažje v življenju. Celo življenje sem se borila, že od rojstva ki mu je sledil inkubator, zdravstvene težave mene in moje matere zaradi katerih je bilo življenje vedno glede tega težje od povprečja. Navajena na trud, borbo, za vse, navajena pomagat drugim, biti sočutna. Obdana vedno s težko energijo, iskala tudi v partnerju bolj težke karakterje. Ah, ne da se mi več. Spreminjam se v tem, da me počasi ne ganejo več težave drugih (saj epidemija je tudi pokazala da druge ne skrbi zame), da ne želim več globokih pogovorov, težkih tipov… Bom bolj plehka ratala, je dosti lažje v življenju.

Kamorkoli se boš obrnil, boš tam vedno ti.

Ne razumem, zakaj bi prekinil stike z vsemi starimi znanci.

OK…dobil boš nove…ampak podobne.Eni dobri, drugi srednji, tretji …tako-tako..Da bi regijo menjala, no šla sem, pa ne prav daleč…

Da bi menjala državo – zakaj že?

Mar misliš, da se drugje cedita med in mleko? Malo morgen, ja…

Da bi spremenil telefonsko?

Mar bežiš sam pred sabo?

Službe nisem nikoli menjala, ker sem ostala v isti branži.

Prosim, tema je namenjena tistim, ki imajo izukšnje. Ni namenjena prepucavanju. Hvala.

Sicer vem, da je mala verjetnost, da je na monu kdo z izkušnjami po katerih sprašujem, ampak mogoče pa vendarle :).

Prepucavanje?

Ni, samo …res te ne razumem.

Pa veliko sreče.

Ce si zdrava, pojdi. Imela sem 30 let, ne 45, odsla sem, a sem se morala vrniti zaradi slabega zdravja.

Saj sem napisala, da sem že odšla :). Sem se že selila, že menjala službo, telefonsko, prekinila stike…

Sprašujem pa po izkušnjah, da vidim kako je ostalim šlo.

Tovrstne zivljensko spremembe so lazje, ce ima clovek s temi recmi ze od prej bogate izkusnje.

Vzemimo selitev. Nekimu, ki ze celo zivljenje biva v svoji otroski sobici, bo neskoncno tezje izpeljati mednarodno selitev. V bistvu se mu niti sanja ne za kaj vse se gre. Sluzba, ipd je del te zgodbe.

Vzemimo stike z ljudmi. Bolj, ko clovek spremeni nacin zivljenja, interese, razmisljanje, okolje, … vecja verjetnost je, da bodo nekdanja prijateljstva s casom izgubila smisel. Velja tudi za druzinske vezi.

Meni se ni izšlo in mi je danes žal, ker sem brez vsega sama in bolna..

Šele potem veš kaj vse si pustila za vedno!

Naredil pri 48! Ločil in odselil. Najprej je bilo težko leto, sem pregural z veliko dela v službi, istočasno so prišli novi prijatelji in simpatije. Zdaj se spogledujem z novo ljubeznijo. Najboljša odločitev v mojem življenju je bila ločitev in vse na novo.

A otroke si pa bivši naprtil?

Pri 40ih sem pustila službo, šla na svoje, se preselila, nisem pa prekinila stikov s svojimi prijatelji in družino. Zakaj bi človek to naredil? Ok če ste imeli slabe odnose razumem, ampak potem moraš pa veliko delati na sebi in ugotoviti zakaj je bilo tako kot je bilo. Ker kot so že napisali, kamorkoli greš sebe nosiš s sabo. Sebi ne moreš pobegniti. Sedaj si v novem okolju, nikogar ne poznaš in lahko začneš znova. Ampak moraš spremeniti tudi sebe. Ker če boš ista kot si bila ti bodo isti hodili nasproti. Osebno mislim da so odnosi z ljudmi najpomembnejši. Službo lahko menjamo. Bivališče zamenjamo. Ampak dobro je da imaš svoje ljudi. Ker v končni fazi to najbolj vpliva na kvaliteto našega življenja. Da imamo pristne odnose. Običajno se to tudi na druge dele življenja prenese potem.

Tudi nova služba pa nova kariera pa selitev kam daleč stran?

Ali samo par km stran pa ista služba?

Jaz sem pustila službo, šla v čisto drugo smer, kar se tiče službe.

Se preselila, tako 800 km stran.

Ja, znance sem skenslala. Ko sem bila v težavah, zdravstvene težave, bolnica… jih to ni zanimalo. Prej so me kar naprej klicarili za pomoč. Ko nisem bila koristna, niti vprašali niso kako sem. Tako, da zamenjala telefonsko, nobenemu dala nove telefonske. Jih ne rabim, da bi me klicarili takrat, ko me rabijo.

Zdaj pa postavljam življenje na novo. Ni pa enostavno.

Hm, meni ni žal, da sem pustila za sabo ljudi, ki so me rabili, ko sem bila zdrava, ko pa je bilo moje zdravje na psu, so me pa pustili na cedilu.

Mi je težko, vse na novo. Ampak mi ni žal.

Ja težko je najti dobre ljudi, ki ti stojijo ob strani. Jaz sem večino ljudi, s katerimi smo res prijatelji (obojestransko) spoznala pri prostovoljnem delu. V večini so tam res dobri ljudje. Imam pa srečo in imam par prijateljev še iz otroštva. Je pa dejstvo da ko začneš iz nule pač traja. Traja da si postaviš življenje v red, traja da spleteš vezi z ljudmi….nič ne gre čez noč. In ja ni preprosto.

Hja, jaz sem v prostovoljstvu bila preko 20 let. Sem mislila, da so res sami ok ljudje. Dokler nisem pristala na dnu, neuporabna za delo, na dolgotrajni bolniški… takrat sem pa postala tudi zanje neuporabna ničla.

Sem se pa veliko naučila. Predvsem pa, res, da nimam niti ene osebe, da bi jo poklicala za čvek, za sprehod sploh ne, za izlet pa nemogoče. Ampak sem se pa rešila ljudi, ki so me izkoriščali pa jaz tega nisem videla.

Veš izkoriščajo toliko kot dopustiš. Za svoje življenje smo pa odgovorni sami. Imam znanko, ki je hmm, posebna. Ves čas bi šla nekam drugam, čisto drugače, od vseh proč. Ker itak smo vsi s figami v žepu in jo kličemo samo ko jo rabimo. Pa to sploh ni res. Pokličeš jo kako je, pa reče, da ne bo jamrala ker se samo naslajamo nad tem. Pokličeš če gre na sprehod, nima časa. Pokličeš za kavico se odloča toliko časa, da greš na kavo in pač čakaš če bo prišla ali ne. Mislim no? Napornooo. Lahko gre kamorkoli, a če bo tako delala, ne bo nič drugače. Še ena grda lastnost – niti darila  ni vesela, ker ga dobijo tudi drugi in sigurno več. Joj no.

In potem smo se odmaknili. Počasi vsi. Pa pokliče in jamra tudi po pol  ure in več, govori čez vse skupne  znance in ko ji rečeš, da pač ne boš tako, da me to ne zanima pa začne odsekano, češ ja saj vi skupaj držite jaz pa sem poštena pa ne pašem med vas.

Imam prijatelje in ker smo v obdobju, ko smo vsi prezasedeni, se slišimo parkrat letno.  A ne boš verjela – še največkrat, če vemo, da je kdo v stiski, bolan itd. Vprašaš kako je, če kaj rabi, itd. Pri dveh službah, prostovoljstvu, družini s šoloobveznimi otroci, si res težko najdem čas za kavice in posedanja okoli. Če kdo to ne razume, pač ne.

In tvoja izkušnja z novim življenjem po 45 je?

Je nimaš ,a ne da ne?

Sem naredil nekaj podobnega – a manj nasilnega do sebe in bližnjih. In to sem naredil prej kot so leta, ki jih omenjaš. Nisem bil pa sam pobudnik tega, ker nisem niti opazil – me je moralo telo hudo opozoriti in to z boleznijo.

Popolnoma spremenil kariero. Pustil tisto delo in se začel ukvarjati s stvarmi, ki me veselijo in eno čisto novo kariero, ki me sicer veseli malo manj, prinese pa sem ter tja nekaj denarja. A je ne jemljem tako resno, da bi mi to žrlo živce ali povzročalo omembe vreden stres. Sprijaznil se z manj denarja.

Nisem prekinjal stikov ali menjal države ali telefonske – samo razčistil sem sam s sabo; koga in kaj imam rad in kdo (ali kaj) je vreden moje pozornosti in časa – in kdo ne. S tistimi ki so sodili pod »ne«… so stiki umrli sami od sebe. In kar nekaj takih ljudi ki sem jih želel, je prišlo v moje življenje. Verjetno kot posledica moje lastne spremembe.

Torej samo sprememba kariere?

Jaz sem bila bolj temeljita.

Ne štekam pa kaj misliš z besedo: nasilno?

Če nekdo spremeni svoje življenje, je to nasilno do drugih? Hm?

Nasilno – v smislu da narediš nekaj, kar nekomu od vpletenih povzroči slabo počutje. Ali sebi ali pa komu, ki te “ima rad” in ostane odrezan, ne da bi vedel zakaj.

To se včasih zgodi, ker nikoli ne vemo vsega in ne moremo misliti na vse.

In NE – ni samo sprememba kariere. Je bila predvsem sprememba sebe, razmišljanja, odnosov, vsega početja in razlogov za to početje.

Enostavno nisem čutil potrebe, da bi to spremembo dopolnjeval še z “na ven” vidnimi načini, kot je npr. selitev, menjavo telefonske, ipd.