novembrsko branje
The Fourth Hand – John Irving
No,
– pa sem jo predelala.
– pa je prišlo do tega, da sem bila enkrat na Irvingovim romanom čist majčkeno razočarana. Oziroma me je pustil hladno, ker mi je knjiga tekla bolj tako-tako: me je vmes zgrabila in je bila super, pa spet popustila in bila kar nekaj (pa sem tam malo bolj preletela vrstice). Nekaj mi je manjkalo, ne znam točno definirati, kaj naj bi to bilo, ali pa je bila za moje pojme rahlo preveč bizarna, čeprav sem tega pri Irvingu vajena. Sicer pa kar zvest svojemu stilu – odbite situacije, tako žalostno in /ali ironično, da je kar smešno, sem in tja nekaj seksualnih prizorov, namesto medvedov pa tokrat lev. Ne vem točno, zakaj sem rabila toliko časa, da sem jo predelala, ampak mi, ne glede na zapisano, ni žal, da sem se je lotila. Je še vedno mojster napletanja čudnih situacij, v katerih se znajdejo (skorajda čisto) običajni ljudje. Še par njegovih imam na zalogi in se jih že veselim, vmes pa kaj drugega.
Igor Karlovšek: Gran Canaria
Huh, zanimiva izkušnja. Strašansko pozitivno me je presenetila res dobra zgodba, čeprav moram priznat, da mi je bila bolj všeč v prvem delu, kjer gre bolj počasi in je bolj razdelana. Ampak tudi kot celota je fajn, knjiga vleče in ne popušča. Bravo! Po drugi strani pa kakšnih hudih estetskih užitkov branje ne nudi. Še tam, kjer avtor poskuša s kakšnimi primerjavami dodati kanček tovrstne žlahtnosti, se mu v glavnem ponesreči. Skupni vtis je vseeno dober in Karlovšek bo kmalu prišel spet na vrsto.
Thomas Glavinic: DELO NOČI
Presunljiva, fantastična, nisem se mogla odtrgati od branja! Strašljiva, mestoma malo diši po Kingu, vendar odpira širša vprašanja, občasno prav filozofska, drugič “celična” in “kvantnomehanična”. Knjiga, ki je ne pozabiš. Vsaj jaz je ne bom.
Kaj bi storili, če bi se nekega dne prebudili, pa okoli vas ne bi bilo žive duše? Nobenega človeka, nobene živali, nobenega zvoka (razen naravnih)? Telefoni, mobilniki in splet bi bili gluhi; edino, kar bi v tem svetu poleg naravnih zakonitosti še delovalo, bi bila elektrika. Nobenega pojasnila; nobenega odgovora; samo samota, v kateri bi bili povsem sami – sami s seboj?
Recenzijo najdete tu: http://www.bajta.si/thomas-glavinic-delo-noci-2010-modrijan – opozarjam, da so prisotni tudi spojlerji.
K.
Tone Frelih: Usodna laž
če nič drugega, gre za izvirno slovensko kriminalko z letnico 2010, ki v nasprotju z nekoč navrženim očitkom, da slovenski krimiči vsi po vrsti (neuspešno) poskušajo biti nekaj več, resnično nima tega namena. Enostavno: zaplet na začetku in razrešitev le tega na koncu. Liki so domači, dogajanje tudi, škoda le (no, vsaj po moje), da v knjigi ni več občutka Ljubljane, vsaj te nove, “Jankovičeve”, katero bi se dalo precej dobro uporabiti. In res škoda, da v je knjigi tooooliko jezikovnkih šlamparij.
Ian Rankin: Dead souls
Rankinova Inspector Rebus novel iz približne sredine njegovega opusa (1999) z vsemi atributi, ki so iz njega naredili mednarodno zvezdo: mračni Edinburg, zanimiva zgodba, dovolj suspenza, malo preveč trpeči glavni junak … Tokratna zgodba je začinjena s spogledovanjem z Gogoljem (vsaj v naslovu) ter pedofilsko temo. dobrih prevodov rankinovih kriminalk manjka (no, učila so prilezla do štirih), ki bi jih bili neprimerno bolj veseli kot npr. franšiznih izdelkov jamesa pattersona, s katerimi nas posiljuje mladinska knjiga.
in še: ken stott mi nekako bolj paše v vlogo inšpektorja rebusa kot štiriporokeinpogreb john hannah.
Akif Pirinçci: Felidae
1) ker sem na 42 strani nehal brati zbrano, na 84 pa v celoti obupal, se najverjetneje motim, ampak meni se je Akifovo pisanje zdelo dolgovezno, s preveč pridevniki in na silo uporabljanimi Ducassovimi nadrealističnimi prijemi tipa lep kot naključno srečanje šivalnega stroja in dežnika na secirni mizi, na primer: … s pedagoškim talentom kovača … ali …stal kot hipnotiziran zajec …
2) ne vem zakaj mi je med branjem ves čas prihajal na misel Bulgakov z njegovima Pasjim srcem ali Usodnimi jajce, ampak Bulgakov je velemojster in stvar ni primerljiva.
3) maček kot pripovedovalec zna biti zanimiv, a meni ni zaživel, obenem pa sem se ves čas spraševal, od kod mački toliko vedenj o rock in pop kulturi, kako to, da se zanima za woodstock, itd…
4) osebno nimam nič proti mačkam.
5) kriminalka je pa to po moje le v zeeelo ohlapnih merilih.
Nikoli nisem razočarana, ko posežem po eni izmed knjig iz zbirke Sto romanov. Tako je bilo tudi tokrat.
Edith Wharton: Hiša veselja
V začetku se mi je zdelo, da je kot bi eno od junakinj iz romanov J. Austen postavili približno pol stoletja v prihodnost in preko Atlantika v New York. Enaka pomembnost družabnih srečanj in podoben lov na dobro poročno partijo. No, pa gre še za kaj več.
Lily Bart (izredno lepo in inteligentno dekle) je bila vzgojena -če ne celo narejena, za okras visoki družbi. Dokler jo je ta družba potrebovala, je lahko blestela sredi nje, ko pa so jo do konca izkoristili, so jo enostavno odvrgli in izključili. In v tem novem svetu se Lily, pričakovano, ni niti približno znašla. Zaradi tega bi se lahko maščevala, a to ni bilo v skladu z njeno naravo. Visoka moralna drža, ki sem jo občudovala.
Poleg glavne junakinje je še nekaj moških likov idealno zarisanih.
Bi se pa morala še malo vrniti k branju knjige, da bi popolnoma doumela, zakaj sta dva tako skladna človeka kot sta bila Lily in Selden tako težko našla pot drug do drugega.