Novembrsko branje
David Mitchell, Number9Dream. Zgodba o najstniku Eijiju Miyakeju, skoraj siroti, ki se z zakotnega japonskega otoka poda v Tokio iskat svojega strahotno vplivnega očeta.
Mitchell mi gre v glavnem rahlo na živce, na splošno zaradi eksplozije karakterjev, ki se vlačijo naokoli, v Number9Dream pa zaradi očitne pretencioznosti, ko bi bil rad večji od Joyca in bolj kul od Murakamija, vendar smrkavec piše s takšnim humorjem in iskrivostjo, da je vredno potrpeti. Včasih mu dejansko ne bi škodil kakšen apaurinček, preden se loti pisarjenja.
Ampak pod črto: velik pisatelj, ki se mora še izbrusiti. Morda v Cloud Atlasu?
Jaz se še kar držim kriminalk. Zaradi debate na tem forumu sem v knjižnici s police z novostmi zaplenila Olje na balkunu, zaradi lepih platnic pa še Dantejev klub. Prva mi je bila všeč, druga ne. Še ena iz vrste kriminalk, ki želijo biti inteligentne, pomanjkanje karizme pa skušajo kompenzirati s posebno brutalnimi umori.
Počasi capljam za vašimi debatami, v novembru sem prebrala Trgovinico pri srečni roki in Nemesis. V enem trenutku sem obe pomešala 🙂 ampak sem se hitro spet zbrala. Moram reči, da sta mi bili všeč, čeprav sem Nemesis kar večkrat odložila in šla na zrak, preden sem jo spet prijela v roke. Pa pihala sem zraven (fijuuuuuuuuuu!!!))).
Z Viewegovimi Letoviščarji sem zapravila skoraj ves november… Malo, ker nisem imela časa za branje, večinoma pa, ker žal ta njegov izdelek nima nič takega, kar bi bralca pritegnilo. Vlečeš se tja do konca, ker te zanima, kako se bo končalo, konec pa je… čuden oziroma ga ni.
Škoda.
Včeraj sem začela in prišla skoraj do konca Odveč srca Brine Svit. Njen stil pisanja mi je všeč in ta zgodba me vleče tudi zato, ker me zanima, kaj se bo zgodilo s prijateljstvom med Lilo in Simono… Torej, šibat domov, otrokom risanko in brat 😉
Po Miri Mihelič (izredno zanimivo branje – osveži spomin na povojna leta in takratno slovensko in mednarodno pisateljsko sceno) sem prebrala še Möderndorferjevo Nespečnost. Prav fino, zaslužena peterica pri letošnjem Kresniku, čeprav malo tudi že videno (pri samem Vinku, seveda).
Včeraj sem v knjižnici končno dobila celotno Gradišnikovo trilogijo. No, da vidimo!
Mene je knjiga Hannah Arendtove Eichmann v Jeruzalemu, podprta z malo brskanja po wikipediji, pripravila do tako globoke zgrozenosti, skoraj obupanosti, da je ne pomnim od srednješolskih časov (tipa Ustavite zemlju, silazim – ce je bilo treba sredi nedeljskega dopoldneva odpreti dva Van Pur double strength pira, to najbrz nekaj pove…:/) – najbrz so vse zgodbe o genocidih, ko jih pogledas poblize, nekoliko podobne, zlasti pri tem, kako “genocidirana” ljudstva ubogljivo sodelujejo s svojimi rablji, kot tudi trpincene zene do zadnjega zagovarjajo svoje moze – skratka, grozljivo.
Gradišnika (RVK) berem v nasprotju s svojimi običajnimi bralnimi navadami precej počasi, ker je v velikih dozah malce travmatičen, malo preskakujem sem in tja, vsekakor pa zaenkrat temeljito uživam. Kdor je doživel odraščanje v inteligentni, vendar nekoliko disfunkcionalni in malo ekscentrični družini, se ne more izogniti občasnim glasnim krohotcem na račun deja vu.
lp, proxima
p.s. Kaj mislite o Rugljevem blurbu, v katerem pravi, da je BG eden od dveh pacientov, ki sta se popolnoma ozdravila po njegovi metodi – meni se zdi, da to več pove o metodi kot o pacientih, hihi…:))))
Po polovici prve knjige lahko rečem no ja – kakšni opisi so duhoviti (npr. Bakica), seciranje in analiziranje zveze med protagonistoma pa se mi zdi predvsem dolgovezno, tako da kakšno stran kar preskočim. Očitno je to bolj fora za tiste, ki so sami dali skozi kakšne psihiatrične obravnave – pa tega ne mislim slabšalno, prej se mi zdi, da gre za stvar, ki počasi že postaja norma v naši družbi.
Več čez kak teden.
Bolj prelistala kot prebrala sem knjigo Danijele Zupan Zaliv. Delo me nikakor ni potegnilo, res nimam česa napisati.
In še vprašanje, ki se mi je začelo zastavljati v zadnjem času, potem ko sem prebrala nekaj več knjig sodobnih ženskih avtoric: zakaj skoraj vsaka knjiga, ki želi izstopati iz risa lahkotne literature, skorajda mora vsebovati takšno ali drugačno spolno zlorabo in/ali travmatičen splav? Ne rečem, da o tem ne gre govoriti, povrhu so to teme, ki so stvar izkušnje marsikatere ženske … A vendar, zadnjič se nas je ob kavi kakih pet zavzetih bralk spraševalo prav to. Kot da bi bile te teme za ženske avtorice nekakšna vstopnica v svet “resne” književnosti …
Spopadel sem se s Topolovo Sestro in omagal na 295. strani. Saj bi se najbrž privlekel do konca, pa me je sesekljala moja najdražja, češ, kako lahko po dveh tretjinah knjige še vedno upam na preobrat. In potem nisem mogel več.
Jezik Sestre je skorajda povsem eruptiven, zato sem dokaj težko sledil prehodom iz resničnosti v domišljijo; vse skupaj mi je malce vleklo na Beckettove Neimenljive, s katerimi sem se zastrupil enkrat v mladih letih. S Potokom nisem mogel vzpostaviti nobene čustvene povezave, pa četudi Topol niti ni tako blazno starejši od mene in se mi vsaj približno sanja, v kakšnem kontekstu se zgodba dogaja.
Dobra plat je vsekakor obračunavanje s travmami tranzicijske Češke in kakšen izjemno občuteno zapisan del, recimo divje poglavje o koncentracijskih taboriščih skozi usta nekega Novaka (upam, da se prav spomnim priimka).
Sestra gre pri meni na kup stilistično dovršenih in nesporno priznanih velikih del, kot so Mojster in Margareta ter Gospodar prstanov, ki mi pač ne sedejo. Žal.
@Toro: naj te “potolažim” glede Sestre – celo prevajalka ob prvem branju ni prišla do konca, je pa zdaj enako navdušena kot jaz. To seveda ne pomeni, da se moraš še kdaj mučiti s to knjigo. 😉 (Meni je očitno udarila na neko osebno struno, saj sem jo od prve do zadnje strani goltala kot kak krimić.)
Dala sem še zadnjo priložnost Desi Muck in moram reči, da je zmagala.
Prebrala sem Peskovnik Boga otroka in me je prepričala. Čeprav knjiga morda na prvi pogled izpade podobna Paniki, je vsaj zame veliko bolj popolna, bolj mi je sedla in sem jo brala čisto brez pričakovanja ‘joj, kdaj bo pa kaj zanimivega?’, kot se mi je to zgodilo pri večini njenih knjig, od Panike do Blazno resno o seksu. Pravzaprav mi je od ‘Blazno resno’ bila všeč samo ‘slavni’.
Izmenjaje sem istočasno prebrala tudi prvo knjigo iz serije Baletni copatki “Sanje o baletni šoli” Lorna Hill – svoji priljubljeni mladinski literaturi se pač nisem še odrekla 🙂
@Katja10: hvala za tolažbo, ampak sem vseeno šel takoj brat en ljubavni roman, ki je bolj na mojem nivoju. :-))
@Toro: Uživaj! In to brez slabe vesti in podcenjevanja samega sebe – saj ne more biti vsakomur všeč vse, pa naj je še tako dobro in oh in sploh. Jaz pa nadvse težko krmarim po “velikih” Rusih; npr. Vstajenja ne morem prebrati, pa če bi me s šibo (Mojster in Margareta je pri tem izjema) 🙂 Po drugi strani sem zlahka požirala Zolaja in Prousta.
Kdo bi vedel, kaj je tisto, kar nas vrže v kako knjigo – ali pa od nje odvrne s skorajda telesnim odporom …