Novembra pa beremo …
… že drugič v tem letu: Mark Twain: Slavni skočižabec iz okraja Calaveras in drugo štorje
Najprej so mi prišle v roke Twainove Humoreske (1977), ki pa sem jih morala vrniti; ko je Knjigokup ponudil tole po simbolični ceni (saj ne vem več, ali štiri evre, no, nekaj takega), sem jo pri priči kupila. V njej so (verjetno vse) humoreske iz omenjene knjige in še nekaj drugih zgodbic.
Twain je mojster pripovedi. Nosi tudi “medaljo” humorista – in to nedvomno je. Sicer me s situacijsko komedijo nikoli ni spravil v smeh (kot to zmore, npr., Moliere), tem bolj pa mi je všeč na besedilni in satirični ravni, npr. kaj takega:
Niti enkrat se ni nasmehnil, niti enkrat namrščil, nikoli mi ni dal niti najmanjšega povoda, da bi ga osumil navdušenja /…/. (Iz zgodbe o skočižabcu.)
V zgodbi o B. Franklinu beremo: Z zlobo, ki ji v zgodovini ni primere, je po cele dneve delal, noči pa vse presedel in se delal, da preučuje algebro, zato da bi enako počeli še vsi drugi dečki ali pa bi jim dajali pod nos Benjamina Franklina.
V Pismu Horaca Greeleyja pa: Ampak kaj ne vidite? – ženska je VDOVA – nima “soproga”. Mrtev je – ali pa se je vsaj izdajal za takšnega, ko so ga pokopavali.
Zelo priporočam! To niso zgodbe, v katerih bi se zgodilo NEKAJ “OGROMNEGA”, preprosto pač uživaš ob branju zaradi humorja, zaradi dovršenosti pripovedi, tudi zato, ker gre za “starino” in so opisi zanimivi že s tega vidika.
Žal – gre za ponatis, pa pred tiskom ni bil natančno prebran. Tako so v njem (verjetno?) ostale napake od prej (novih zatipkov najbrž ni kdo delal :)), prilepila pa se je verjetno še kakšna nova, npr. zgodba z naslovom Sleparija s turško kopeljo postane v glavi na naslednjih straneh Sleparja s turško kopeljo, napačne delitve besed (otrošk-ih), za piko v oklepaju mala začetnica (op. prev.), pri pregibanju imena Horace bi se moral -e ohraniti (to je verjetno “stara” napaka) itd. Napak sicer NI veliko – omenjam jih iz dveh razlogov. Prvi je, kot rečeno, da gre za ponatis, v katerem imamo možnost “popraviti preteklost” :)) in brati obstoječo knjigo na papirju (s čimer običajno laže odkrijemo kakega škrata kot pri branju z računalniškega zaslona). Druga pa je besedilo na zadnji platnici, ki med drugim pravi: Branko Gradišnik (prevod je seveda imeniten, to velja poudariti) … Torej, citiram: Branko Gradišnik je v slovenskem prevodu zvesto sledil izvirnemu besedilu in je za dosego živega učinka pogosto poteptal pravopisne zakonitosti.
Kaj bi lahko avtor spremne besede imel v mislih, ko govori o “teptanju pravopisnih zakonitosti”? O njih sem zato nekaj malega napisala v prejšnjem odstavku (teh pa nihče ni poteptal Twainovemu živemu učinku na ljubo, temveč gre verjetno za površnost oz. spregled). Kaj torej? Neologizme in zabavne tvorjenke, kot je skočižabec? Opustitev črke, zaznamovano z opuščajem (štor’je)? Besedno-skladenjske igre, kot je: “Krom pod prazno vrtnino, tretja postaja križ pasijon.”?* Zapise nekaterih dialogov v narečju? Nič od tega ni teptanje pravopisnih zakonitosti – to so literarna sredstva, besedne igre (npr. premetanke) itd. Teptanje pravopisnih zakonitosti pa bi bilo, če bi npr. ukinili vse velike začetnice (ali, bog varuj, vse male), vse vejice ali ločila kar povprek, malo tu, malo tam, če bi pisali “kao što govoriš” (teško, slatkor) brez vsakega razloga itd.
* V Pismu Horac(e)a Greeleyja je resnično zanimiv in čudovit (pa prevajalsko zelo zahteven) primer “tihega telefona” oz. tega, kako narobe lahko kakšno stvar beremo (še in še – ob vsakem branju razumemo drugače). Naj še to ponazorim z le eno povedjo, prvo, ki sem jo zapisala že v prejšnjem odstavku (gre pa za pisemce).
1. branje: Konfucij pravi v vrstici tretji poglavja štiri: postiljaj.
2. branje: Konji trava povrtnina tretja postaja star postiljon.
3. branje: Krom pod prazno vrtnino, tretja postaja križ pasijon.
4. branje: Krompir včasih prežene vrtnice, repa postaja strast in pasija.
Rešitev: Krompir včasih požene vitice, repa pa ostaja v rasti pasivna.
Ken Follett: Svetovna zima (drugi del trilogije Stoletje).
Kaj naj rečem? Bom prebrala, ker sem že prvi del, ampak…. Opisuje več družin (od ruske revolucije, prve in druge svetovne vojne, španske vojne, čas po drugi vojni) v Rusiji, Nemčiji, ZDA, Veliki Britaniji – katerih življenja se neprestano prepletajo med seboj.
Že pri prvem delu mi ni bilo povsem jasno, zakaj taka hvala, tu mi je še malo manj. Nekako mi deluje vse skupaj kot “že videno”, pa ne vem zakaj… Je že kdo prebral? Kakšno je vaše mnenje?
Muriel Spark: Loitering with intent
Pred davnimi leti sem prebrala nekaj prav odtrganih knjig te avtorice (recimo Symposium ali Memento mori), sem se te knjige prav veselila. No, razočaranje nad medlostjo in neprepričljivostjo tega dela je bilo tolikšno, da se mi o njem niti ne ljubi pisati. Kar najbrž nekaj pove. Pozabljeno.
Alice Munro: Preveč sreče
To je pa odlično. Sijajne zgodbe letošnje Nobelove nagrajenke.
Brez odvečnega leporečenja, skoraj asketsko so predstavljene človeške drame preprostih ljudi kanadskega podeželja. V vsaki zgodbi je preobrat, ki pomeni katarzo in pomaga, da ljudje živijo dalje. Alice Munro ima izreden občutek opazovanja in zna iz življenja izluščiti tisto, kar ga dela enkratnega in posebnega ter to zapisati v kratki zgodbi.
Zelo priporočam.
@hermiona: Fajn blog, sem ga vrgla med priljubljene.
Apostolos Doxiadis: Stric Petros in Goldbachova domneva
Ena od bolj simpatičnih knjig, ki sem jih prebrala v življenju. Bralčeva vsaj rahla naklonjenost do matematike ne škodi bralnemu užitku, ni pa obvezna. V bistvu gre namreč za knjigo o tem, kakšne cilje si postavljamo in kako to vpliva na naša življenja. Pa tudi o tem, kaj vse lahko povzroči prvi od sedmih smrtnih grehov – napuh. Vse to nam avtor postreže v silno berljivem romanu, ki bralca prav hitro posrka v tok pripovedi in mu – čeprav se dejansko ne dogaja nilč zelo dramatičnega – le stežka dovoli ločiti se od branja pred koncem knjige.
Katja10, velika hvala! Brez tebe mi verjetno ta knjiga ne bi prišla pod roke :-).
Jergovič: Pleše v somraku
Koliko romanov je lahko v enem? Koliko odličnih scenarijev za morebitne filme?
Pa koliko zgodovinskih dejstev, o katerih doslej nisem imela pojma?
Jergovič je neverjeten pripovedovalec in Aleksandra Rekar ga je perfektno prenesla v slovenščino (za kar je zaslužila tudi navdušeno pohavlo avtorja).
(pa kako razočarana in jezna sem bila nase, ko sem prvi dan krompirjevih počitnic ugotovila, da sem napol prebrano knjigo pozabila doma!!!)
NIč ne bom o vsebini.
Saj poznate Jergoviča!
Sto let me že ni bilo tukaj, sedaj pa…
No, za danes sem se odločila, da bom imela bralno popoldne in to se je uresničilo.
Jedi rži Aleksandre Kocmut so me prikovali na kavč.
Škoda, ker je tako kratka!
Popolnoma sem navdušena. Vrhunsko!
Prav padla sem v tisto srhljivo vzdušje. In nikjer me ni zmotil jezik (glede tega sem precej občutljiva 🙂
In spet se potrjuje žalostno dejstvo, kako malo poznam(o) sodobne slovenske avtorje.
Sicer ne vem, kako potekajo ti tokovi, a škoda, da založbe ne dajo vsaj malo več v reklamo.
Saj, pravzaprav, nekatere reklame so čisto brezplačne; FB, Twitter itd.
TIGROVO PREKLETSTVO od Colleen Houck = neverjetno dobra knjiga,romantična,pustolovska,vsekakor priporočam za vse starosti.. nadaljuje se pa še v TIGROVO ISKANJE in TIGROVO POTOVANJE. prebrala sem samo prvi del, jutri pa grem še po ostala 🙂
MORILEC S KRIŽEM, KRVNIK, PODOBE SMRTI, NOČNI ZALEZOVALEC od Chrisa Carterja = zelooooo dobre in napete kriminalke ki jih ne moreš odložiti.Zelo berljive in srhljive. Komaj čakam na nov del 😀
SEVERNI SIJ, PRETANJENI NOŽ, JANTARNI DALJNOGLED od Phillipa Pullmana = vse tri knjige so zelo berljive in imajo neverjetno zanimivo in dobro opisano vsebino, zelo priporočam 🙂
SLAB ZAČETEK, SOBA PLAZILCEV, VELIKO OKNO, NA ŽALOSTNI ŽAGI, GROZEČA AKADEMIJA od Lemony-ja Snicketa = vsega skupaj je 13 delov, samo 5 pa jih je v slovenščini. Govori o sirotah ki nimajo sreče. Je res berljiva in zanimiva vsebina te kar potegne 🙂
TEMNO SONCE, DEŽ, ŽIVLJENJE KOT V FILMU, OH TA KRIZA, SPREMEMBE SPREMEMBE, SILVIJA, VELIKO SRCE od Nejke Omahen = zelo zanimive, za najstnike….res zelo dobro in tekoče…je tudi nekaj slenga:) sicer pa je Nejka Omahen napisala PRIGODE POPROVE PIPI pa se mi je zdela po nekaj straneh zares dolgočasna…:(
ČRNA ZANKA od S.A. Partridge = zanimiva za najstnike,govori večinoma o prijateljstvu in ljubezni in prevarah…:)
BELA MASAJKA od Corinne Hoffman = biografija,prvi del napet in zanimiv v ostalih pa je malo pretiravanja in mi več ni tako všeč.. 🙂
PUŠČAVSKA ROŽA, PUŠČAVSKA ZARJA, PUŠČAVSKI OTROCI, PISMO MOJI MATERI, PUŠČAVSKO SRCE od Waris Dirie = prvi in drugi del sta zelo zanimiva in veliko izveš o življenju v Somaliji in o obrezovanju deklic..tretji del (puščavski otroci) pa bolj govori o reševanju problemov o obrezovanju žensk.
to je moje osebno mnenje in upam da kaj pomaga 😉
In njegov Inferno. Kaj naj rečem? Berljivo, pa nič več od tega – pač v njegovem stilu, vendar precej slabša kot recimo Da Vincijeva šifra. Če povem, da ima knjiga cca 500 strani, pa sem jo prebrala v dveh dneh, mislim, da sem povedala vse.
Mimogrede, ali je med vami že kdo prebral zadnji del zbirke Jean M. Auel – Otroci zemlje (The Land of Painted Caves)?
Ja, lani, ko je prišla ven oz. par mesecev po tem. Kopiram takratne vtise:
Če pomislim danes, z malo več distance, so mi prejšnji deli pustili boljši vtis, predvsem v smislu dogajanja, v tem delu so zadevščine morda rahlo predvidljive. Sumim, da je bila avtorica malce pod pritiskom, ki si ga je ustvarila sama, ko je napovedala še ta šesti del, in da se to malo pozna. Kljub temu vse to ne pomeni, da je ta zadnji del polomija. Ni vrhunski, je pa en spodoben “zaključek” (čeprav seveda zgodba ostaja odprta) sage.
Ko preberem en tak špeh, sploh če ne berem enega dela za drugim, temveč namenoma razvlečem, da kao užitek traja dlje, dobim na koncu en tak hecen in varljiv občutek, kot da mi ni čisto jasno, kako zdaj brez tega živet 🙂 Pa sploh ni treba, da je napisano kot za kakšno literarno nagrado. Iste občutke sem imela po zadnjem delu Urgence (14. sezon!) :)) No, pa če priznam, po Somraku tudi 😀
Super, hvala ti za tole. Jaz imam sedaj rezervirano, upam, da jo kmalu dobim – itak, prebrati jo je treba, da prideš do konca, čeprav je pri njej podobno, kot pri ostalih takih delih, ko kar vlečejo in vlečejo. Se mi zdi, da jim zmanjka “štrene”, ker pa ni pravega zaključka v prejšnji knjig, je potrebno napisati še eno, pa še eno, pa še….. (no, razen pri Game of Thrones)… bom povedala, ko jo preberem.
Boštjan Videmšek: Upor: Arabska pomlad in evropska jesen
Avtor je cenjen in odmeven zunanjepolitični novinar časnika Delo, ki se vedno oglaša z najbolj kriznih področij sveta. Na osnovi njegovih doživetij in razmišljanj je nastala pričajoča knjiga, ki povzema dogajanja na severu Afrike in na Bližnjem vzhodu (pa tudi v Evropi, vključno s Slovenijo) v zadnjih dveh letih.
Knjiga prinaša odličen pregled dogajanja. Vidi se, da avtor dobro pozna vzroke, ki so pripeljali do upora. Ganljive so osebne zgodbe vpletenih. Vendar pa avtor iz vsega tega izpelje malo čudne zaključke in ima povsem nerealna pričakovanja in želje povezane z arabsko pomladjo in evropsko prihodnostjo.
Jaoquin Perez Azaustre: Swimmers
Romani, ki furajo šport, naj gre za bolj ali manj zakrita motivacijska dela ali pa tipa od lenega bedaka do olimpijskega prvaka, so me tolikokrat razočarali, da po njih praviloma ne posegam več. Tokrat sem klonila prijateljskemu nasvetu – in dobila super branje. Ne samo zato, ker besno plavam. Obenem naj takoj pripomnim, da niti slučajno ne gre za “športni roman”, četudi 50 poglavij pomeni 50 metrov olimpijskega bazena.
Junak Jonas, sicer fotograf, bivši obetaven umetniški, zdaj čedalje bolj fotoreporter, po malem obupan -plava. Približno tako kot jaz, le da se tega lotevam pogosteje. Še pri razdalji sva enaka in pri slogu: 2500 prsno. Dela samo to: plava. Tako kot jaz. Ne hujša. Ne misli se gužvat na kakem drugopubertetnem triatlonu. Ne štopa se. Ne gre mu za zdravje. Samo plava, vedno enako furo, brez razmisleka in ciljev: vzame torbo, ki dehti po “parfumu” Eau d’Chlorine, in gre zdoma. Po vodi mlati večinoma s soplavalcem Sergiem in z nekaj anonimci, s katerimi se že leta srečuje, pozna njihov ritem, na telesu čuti sunke vode, ki jih puščajo njihovi zamahi, kar je najtesnejše znanstvo, ki ga ponuja bazen. Nadeva jim imena, kot so Aquaman, Australia … Tudi sama po malem to počnem – vzdevki padejo na osnovi plavalnega sloga, kopalk, urnika …
In potem se lepega dne zgodi, da Jonasova mati, ki živi ločeno od očeta, preprosto izgine. Ne zaleže niti to, da je oče policijski inšpektor v pokoju, ki se zagnano loti preiskave. Sem in tja izgine še kdo. Spremeni se Jonasova glava, spremeni se svet. Kaj več pa o vsebini ne bi.
V knjigo se potopiš kot v bazen, slog je fajn, avtorjeva sposobnost ustvarjanja vzdušja, pa je tisto, zaradi česar jo prebereš na vdih in izdih. Tudi definicija učinka, ki ga ima voda pri plavanju, kakršno je opisano zgoraj, je kar pravšnja, v izvirniku gre takole: “As always, the water reserves for him the ability to immerse within himself, a cellular withdrawal, the compression of his consciousness to a bare minimum.”
S kruhom pomazano.
b]Doris Lessing. Peti otrok[/b]
Nedavno umrla Nobelova nagrajenka Doris Lessing ima v slovenščino prevedenih kar precej knjig, tudi doma jih imam, a se nisem lotila branja. Potem pa mi je prišla v roke njena knjiga Peti otrok in sem jo prebrala na dušek, v enem popoldnevu. Težka, boleča, čustveno pretresljiva knjiga je to. Na nekem blogu sem prebrala, da to ni knjiga za mlade matere in družine. Res ni! Hčeri, ki je pravkar rodila, bi jo odsvetovala, ker bi jo preveč presunila. Drugim pa. Drugačen pogled na materinstvo, bolečina, obup in nemoč matere z “drugačnim” otrokom, tenkočutno opisani občutki vseh družinskih članov… Knjiga vas bo zamorila, a vam bo dala misliti. Priporočam.
F. S. Finžgar – Pod svobodnim soncem
Ker je nikoli prej nisem brala – pa nisem goljufala pri domačem branju, ampak enostavno je nismo imeli nikdar za branje. Lotila sem se je brez kakršnegakoli predvedenja, tudi približno si nisem predstavljala, o čem govori. Začetek me je malo odbil, ampak sem jo potem kar obračala in na koncu ugotovila, da mu je ratalo kar konkretno zgodovinsko delo. Prav veliko se potem v nastajanje romana nisem poglabljala, se je pa Finžgar zares potrudil z zbiranjem podatkov – danes z internetom bi bil to veliko manjši napor, v njegovih časih si pa predstavljam, da je trajalo lep čas, da je nabral gradivo. Edino, kar sem pogrešala, je en zemljevid področja – magari če bi ga nekdo naknadno narisal, pri zgodovinskih delih je to res priročno in poučno.
T. Gerritsen – Gospa X
Spodoben krimič, nimam kaj rečt. Ni pa presežek.
Že ne vem kolikič, vendar prvič v (moji) dobi “neomejenega” interneta: Tone Svetina: Stena
Kaj naj rečem – gore, zlasti Julijci, so moja velika ljubezen in zato ta knjiga je in bo zame vedno zanimiva (Svetina pa kajpak tudi zna, to je navsezadnje roman, ne življenje- ali potopis). Prvič pa jo berem tako, da lahko tako rekoč vsak trenutek skočim k računalniku in poguglam stvari, ki me še posebej zanimajo (npr. kje je pravzaprav zloglasni Črni graben, kakšen je “nezemeljski” Amfiteater, kako zgleda severna stena Široke peči, po kateri bi se moral Miha Potočnik spustiti – glede na stavo – potem ko je Čop preplezal svoj steber …). Tako sem si prvič res natančno ogledala tudi Sfingo in pri tem odkrila še imeniten film s prav takim naslovom (priporočam ogled gore- in skaloljubcem). Še vedno pa mi ostaja skrita identiteta Slokega, Čopovega “temnega antipoda” … Ve kdo, kdo naj bi to bil? Neznanki ostajata tudi Tinca in Karmen … Ne gre mi za identiteto, preprosto bi rada opis povezala z dejansko podobo človeka, saj gre za “resnične ljudi”. 🙂
Sicer pa – knjiga je klasika in daleč presega opredelitev “gorniški roman”.