Novembra beremo
Trilogija Agote Kristof
@Katja10: dolgujem odgovor, kakšna je razlika v prevodih, a, lej, ne bi vedela povedati. Lahko rečem le to, da so med Šolskim zvezkom in ostalima dvema deloma sicer manjše slogovne razlike, a ne vem, če niso že v izvirniku… So pa vsi trije deli mojstrovina.
Končno sem prišla tudi do Hosseinijeve: Tek za zmajem, zanjo sem žrtvovala skoraj celo noč spanja. A mi ni žal. No, saj je sentimentalna in ima en tak tipični ameriški konec, a vseeno. V meni je poleg drugega prebudila jezo na vse tiste, ki v imenu vere/ideologije/politike počnejo krute reči sočloveku.
@bralka: No, sem vesela, da je tako, ker bi bila škoda, če novi prevodi ne bi bili vsaj približno tako dobri kot je bila stari …
Ah, tukaj je pa konec čisto zaslužen – po vsem dogajanju v knjigi bi bilo prav grozljivo, če bi bil drugačen…
Odpira pa ohoho ta knjiga, ja, ne le o stvareh, ki se dogajajo v imenu ideologij, tudi vprašanja o osebni odgovornosti, krivdi,… Močna knjiga. Taka, ki ostane.
Pa zanimivo, Tisoč veličastnih sonc meni ni pustila takega vtisa, pa je podobna tematika, isti avtor…
Eh, eh, tale računalnik kar sam predčasno pošilja poste ;-). Torej:
Dočakala knjižni sejem in si kupila Trilogijo. Zelo zelo me zanima, kako v slovenščini zvenita 2. in 3. del. Ker v srbskem prevodu sloga Šolskega zvezka ni mogoče prepoznati…(je pa res, da so me že Srbi svarili, da sta nadaljevanji bistveno slabši od prvega dela, tako da bi znal biti problem v originalu – in zato mi je še toliko bolj žal, da v slovenščino ni celotne trilogije prevedla Alenka Moder Saje).
Ja, bi bilo res grozljivo, če bi bil konec drugačen, vendar imam vseeno občutek, da se je odvil prehitro in na silo. Če pa gledam z druge strani, verjetno pisatelj ravno tako “naredi” učinek, da o tistem letu tišine piše čimmanj.
Močna knjiga, to pa! Veliko razmišljam in že imam seznam knjig s podobno tematiko.
Paul Murray: Skippy Dies
Tole je bil eden od kandidatov za bookerja 2010, ne spomnim pa se, do kam je prilezel, vsekakor pa bi si prislužil biti kar visoko. Skupaj s Sobo Emme Donoghue sta vsekakor moralna zmagovalca, vsaj zame.
Knjiga se dogaja v deški šoli odprto-zaprtega tipa, med množico odličnih likov, meni ljub je bil zlasti Ruprecht, dežurni debelušni genij z istospolnimi nagnjenji, navdušenec nad teorijo strun, ves čas sredi čudaških znanstvenih poskusov, ljubitelj klasične glasbe in tudi sam trobilec – mah, mali me je očaral. Knjiga se odpre s Skippyjevo nepričakovano smrtjo med tekmovanjem v goltanju krofov, potem te pa tako vrže v svet tamalih, med dogodke, ki so pripreljali do te smrti, a tudi tiste, ki so ji sledili, ti pa lahko le še moliš, da bo branje čim dlje trajalo. K sreči je strani 660, tisk pa prej droben kot ne 😉
Kot mi je pri Franzenu manjkalo pridevnikov, s katero bi označila knjigo, se jih pri tejle knjigi ponuja preveč – zanimivo je, da tudi hvalospeve na platnicah sestavljajo predvsem pridevniki. In pri tej knjigi ne moreš drugače, kot da jih začneš nizat, tudi nasprotujoče si: delo je namreč, ganljivo, inteligentno, smešno, pretresljivo, duhovito, tragično …. mah, kar hočeš.
Vsekakor bo tole pri meni ena od knjig (cicer bralsko bolj bednega) leta 2011.
Še pridatek: tale knjiga bi vsekakor sodila v kakšen seznam branja, saj odpira morje vprašanj, o katerih se je na veliko razpravljalo v zvezi s Cankarjevim priznanjem, to pa počne tako dobro in privlačno, da človek ne more verjet … Predvsem pa je sveža, tukaj in zdaj, zato domnevam, da bi jo mladež pogoltnila na eks …
Zbirka Podmazzane zgodbe, stripi po literarnih predlogah Mihe Mazzinija, ustvarili so jih Jakob Klemenčič, Damijan Stepančič, Matej Kocjan Koco, Grega Mastnak, Andrej Štular, Marko Kociper, Kaja Avberšek.
Mazzinija v splošnem rada berem, tele (s)tripanke 🙂 so pa prava poslastica. Škoda, da se preberejo takoooo hitro!
Imela sem tudi “srečo”, da nobene od “ustripnjenih” zgodb nisem prebrala v izvirniku – tako so me konci lahko vedno presenetili, nobenih spojlerjev. :))
Priporočam!
K.