Jo Nesbo: Taščica; dolgo sem jo čakala, tole kriminalko (pa niti ni samo kriminalka!), in brala sem jo, kot bi gledala film. Potem ko smo po dolgem in počez prehodili Prago, po tem, ko sem v temni noči ob Vltavi sprehodila še našo psičko, sem dolgo dolgo v jutro (do treh) brala in si nekje v glavi vrtela film z detektivom Holeom v glavni vlogi. In hočem prebrat še drugi, tretji, četrti.. sedmi del!
Hvala nekomu, ki je Nesboja tu priporočil, je to bil Pilgrim?

P.S.1: Ker je knjiga tako debela, sem ob branju v mislih Dedku Mrazu pošiljala pismo z eno samo željo; kindle, prosim prosim prosim.
P.S.2: Zdaj še bolj lobiram, da bodo naša poletna destinacija 2012 skandinavske dežele!

Tadej Golob: Svinjske nogice

Vsekakor priporočam v branje! Vesela sem, da imamo pri nas sodobne avtorje, ki vsaj po mojem mnenju uspešno križajo kakovost in berljivost, kar se je, se mi zdi, nekje po moderni razklalo in nato še širilo prepad. Zadnje čase sem prebrala kar nekaj avtorjev, ki so mi popravili slab okus, ki mi je ostal po slovenskih modernistih, recimo še ta drugega Goloba, Benčiča, Letnarja, Demšarja, Rozino (in “na novo sem odkrila” Jančarja) … Porčič, sami dedci!

Kot nekje omenja že Toro, se tudi meni zdi, da malo pretirava z vulgarizmi. Predvsem pa me zmoti, da jih uporablja v različnih diskurzih. Recimo, če vzamemo koren -fuk-, jasno, da so izpeljanke rabljene slabšalno, nekaj ga je razfukalo, nekaj je zafukal, nekaj je nekam fuknil … In potem je s svojo partnerko, ki jo ima rad – fukal. Eto, to mi ne gre skupaj, pa da ga jebeš, če se izrazim po “golobovsko”.

Kar se jezika oz. lekture tiče, je kar solidna – jasno, da lektorica ne more popravljati pogovornega jezika, če je to slog romana (npr. dati gor ali moderna vokalna redukcija za naklonskimi glagoli), ima pa preveč rada vejice (pred vezalnim PA, pred ločnim ALI PA), predvsem pa me je hudo motila napačna raba mestovnih namesto ciljnostnih prislovov, torej: prišel je NOTRI (noter!, če pa se že gremo pogovornost, pa NOT), vstopil je notri, dal je notri; in po drugi strani povsem nerazumljivo gori ali doli, kjer pa seveda mora biti gor ali dol (npr. tole bomo izdali, stroški gor ali dol, ne pa: stroški gori ali doli).

Zgodbi oz. avtorju štejem v velik plus, da me je na več mestih spravil v smeh, celo v glasnega; doživela pa sem – prvič ob kaki knjigi – na eni strani glasen smeh, na drugi pa jok. Tudi to štejem avtorju v plus.

Na vsebinski ravni velike pohvale, zmotili sta me dve reči –

pozor, spojlerji! –

ena je ta, da potem, ko sta se z Majo tako svetovno zadevala, ni niti besede o odvajanju, krizi, oz. niti besede o tem, ali sta (ali eden od njiju) na skrivaj še nadaljevala s koko itd.
Druga je konec. Verjamem, da je hudičevo težko zašpiliti zgodbo, ki se tako divje in hkrati ves čas dobro odvija. Da se je Jani že drugič porezal (skoraj – ali pa kar – do smrti???), in spet nehote, pač v norenju, mi ne sede, ne prepriča. Tisto z jogurtom mi pa ni potegnilo. Kaj, on je mislil, da je jogurt, v resnici je bila pa notri koka? Če kdo ve, prosim za razsvetljenje!
In še to, da je tisti mejl obsegal dva ali tri liste – hu, dolg je pa borih 15 vrstic. To je manj kot polovica enega lista …

Evo, to so stvari, ki bi jih še popilila, if it was up to me …
Ampak pod črto je vseeno zelo dobra knjiga, in prebere se na dah.
K.

Prav neverjetno se mi zdi – tudi jaz sem nesla Taščico s sabo v Prago letos spomladi 😀
Res je fajn knjiga.

Glattauer: Proti severnemu vetru

Zanimivo napisano – celotna knjiga je izključno korespondenca po emailu.
Luštno, simpatično, zabavno branje. Celoten koncept mi je bil zelo všeč.

Nekaj poskusnega branja: http://www.mladinska.com/glattauer/proti_severnemu_vetru

Boris Dežulović: Christkind

Se ne morem odločit, ali mi je bila zelo všeč ali samo všeč. Mestoma me je pripoved zelo vlekla, mestoma je zastajala. Mislim, da si je avtor enostavno zadal malo preveč. Tam nekje pri srečanju s Freudom se mi je zazdelo, da bi bilo do tu čisto dovolj teh zanimivih naključnih srečanj. Fino branje, a zelo goreče ne priporočam. Čeprav je bolj “navadna”, mi je bila “Jebo sad hiljadu dinara” precej bolj všeč.

Aja, en velik cvek pa za prevajalca. Avstrijski cesar, ki mu Hrvati rečejo Franjo Josip, je tudi v slovenskem prevodu kar – Franjo Josip. Halo! Franc Jožef se v grobu obrača ;-).

Dorota Maslowska: poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo – mljac, mljac, sam tom povedu

Večkrat berem ta forum, kdaj dobim kak namig, kdaj se moji in vtisi tukaj razhajajo, kdaj pokrivajo. Se lahko občasno pridružim? 😉

Tudi jaz sem pred kratkim prebrala Taščico in sem bila prijetno presenečena. V knjižnici so mi priporočili naslednjo iz te serije – Brezskrbno. Jo še berem in vsak dan sproti komaj čakam večer, da lahko nadaljujem. Zdi se mi še boljša od Taščice.

Proti severnemu vetru sem brala lani, nato prebrala še nadaljevanje – Vsakih sedem valov. Pri tej se pa, po mojem mnenju, kvaliteta prve v drugi izgubi.

Prejšnji teden sem prebrala Nesmrtno življenje Henriette Lacks. V zadnjem času zelo propagirano novost. Prebrala sem jo skoraj na en mah. Je sicer dokumentarna pripoved, ne roman, bere pa se napeto, kot kriminalka. Odpre mnoge nove perspektive in nov pogled na etiko.

Meni gre pa zadnje tedne bolj švoh branje 🙁 Majčkeno se matram z Z. Smith: O lepoti. Ko berem, mi lepo teče in je berljivo, ampak zraven se pa kar malo težko spravim. Po mojem mi ne nudi enega blaznega presežka, da bi me ful vleklo zraven. Ji dajem možnost, da me še zagrabi – glede na to, da sem nekje na 170. strani, kar je že krepko čez mejo 50-80 strani, kjer običajno odložim neberljivo knjigo.

Štejem pa avtorici v plus to, da je (vsaj zame) mojstrica jezika – pri kakšnih povedih se prav ustavim in čudim, kako so besede in izrazi izbrani in postavljeni skupaj. Pravzaprav je to tudi delo prevajalke/prevajalca, tako da kapo dol tudi njemu/njej.

Steven Galloway: Sarajevski čelist

Skozi zgodbe treh ljudi, dva se borita predvsem za hrano in vodo, tretja pa s puško, vidimo Sarajevo in strahotno obdobje balkanske vojne s stališča navadnega človeka, ki v iskanju zadovoljitve najosnovnejših potreb (imeti vodo, imeti hrano, ostati živ) izgubljajo sebe, svojo vero v človeka, v mir, v pomoč, v pravičnost, v prijateljstvo …, skratka v vse, kar predstavlja temelj zdrave družbe. Pretresljivo, nikakor patetično, zelo prodorno, saj skozi branje začutimo vse tiste osnovne človeške pregrehe (pohlep, morilsko slo, egoizem), ki nas tudi v družbah in državah, kjer ni vojne, vse bolj tepejo po glavi. In se zavemo, da se lahko kadar koli znajdemo v podobnem peklu in da ni nikogar, ki bi posegel vmes; da se lahko rešimo (če se lahko, seveda) samo sami.

Kerstin

Meni je bila ta knjige kar precejšnje razočaranje po enako precejšnjem navdušenju nad Belimi zobmii Lahko ti blagohotno namignem, da ti bo knjiga tudi razmeroma hitro izpuhtela iz spomina … Skratka, najbrž boš še naprej uživala predvsem v slogu – naj je avtoričin, prevajalčev ali od obeh 😉

Čeprav me je odgovor na vprašanje, kaj je tisto Najboljše, kar se lahko pripeti nekemu rogljičku (Pablo Tusset) navdušil (namažejo ga z maslom, he he), sem knjigo odložila pred koncem. Do 170. strani sicer skrivnostno izgine en starejši brat in nekdo malo prestraši njegovega očeta z avtom, a kakšnih 90% prebranega se je vendarle nanašalo na opisovanje, kak strašen flegma frajer je glavni junak – mlajši brat – in v nekem trenutku me je to začelo prehudo dolgočasiti. Pa še izposoja je potekla…

Marilynne Robinson: Home

Kritičarka Guardiana je o knjigi napisala: One of the saddest books I have ever loved, in tako bi rekla tudi sama. Toliko nepravilnih odločitev, napačnih presoj, solznih oči, da je prav hudo! A vendar je to dobra knjiga, ki sem jo rada brala.
Zgodba je skrajno skopa. Dva od osmih otrok protestantskega pastorja se vrneta k ostarelemu (če ne umirajočemu) očetu. Oba bolj po sili razmer kot zaradi lastnih želja. Glory (39) ob koncu dolge zaroke, ki se ni končala s poroko, Jack (43) – črna ovca družine, ob iskanju kratkotrajnega zatočišča, potem ko več kot dvajset let (po grehu, ki ga je storil v domačem mestu) o njem skoraj ni bilo glasu.
Ne zgodba, osebe so tiste, ki ženejo knjigo, njihovi značaji, njihova razmišljanja in počasno, a nikoli popolno odkrivanje skrivnosti o tem kaj in zakaj so nekaj naredili ali se tako odločili. Zna biti dolgočasno, če vam to ni dovolj. Meni je bilo.

Knjiga me je dovolj pritegnila, da se bom lotila še njene “companion book”, Gilead, ki se dogaja isto poletje, v istem malem ameriškem mestu, z večinoma istimi osebami. Le, da je v Gilead opisana življenska zgodba očetovega najboljšega prijatelja in Jackovega botra, pastorja Amesa.

Hermiona, si že brala Mcgahernovo Med ženami? Glede na tale tvoj zapis bi ti bila verjetno zelo všeč.
Lp,
K.

@Kerstin
Ne, McGaherna še nisem brala. Sem pa včeraj čisto po naključju v Bukli prebrala zapis o prevodih iz irske književnosti in tam je omenjena tudi knjiga Med ženami. Zanimivo. Ob priložnosti sigurno preberem.
Hvala za namig.

Meni je bila ta knjige kar precejšnje razočaranje po enako precejšnjem navdušenju nad Belimi zobmii Lahko ti blagohotno namignem, da ti bo knjiga tudi razmeroma hitro izpuhtela iz spomina … Skratka, najbrž boš še naprej uživala predvsem v slogu – naj je avtoričin, prevajalčev ali od obeh ;-)[/quote]

Citiram ob, ker je bilo pri meni isto; naprej navdušenje ob Belih zobeh, nato pa kar krepko razočaranje.

Danes samo citiram. Jaz je sicer nisem odložila. Sem pa nasedla marketinškim trikom, kako humorno, iskrivo in oh in sploh branje bo. Pa je bilo točno tako, kot si napisala, Enka!

Danes samo citiram. Jaz je sicer nisem odložila. Sem pa nasedla marketinškim trikom, kako humorno, iskrivo in oh in sploh branje bo. Pa je bilo točno tako, kot si napisala, Enka![/quote]

Ja, mene tudi jezi, ker sem bila ob na ali o knjigah zapisanem že pošteno razočarana 🙁
Sem se pa skozi tale rogljiček pregrizla do konca, se vmes parkrat pošteno narežala, sicer pa noben presežek.

Pullman; Dobri mož Jezus in prevarant Kristus
Pričakovala sem mnogo več, dobila pa nekako razširjene citate iz svetega pisma.
Le-tega sicer že dolgo nisem brala in odkar sem hodila k verouku in v cerkev, je preteklo že kar nekaj let, a vseeno sem dobila vtis, kot da samo obnavljam rahlo pozabljeno znanje od takrat …
Škoda.

José María Merino: Nisem knjiga – vlaki poletja

Precej odštekana knjiga, ki nas med branjem napete pustolovščine treh najstniških prijateljev prepričuje, da sploh ni knjiga, ponese v svet, v katerem Eifflov stolp stoji v Parizu itd. Ampak v knjigi, ki jo berejo prijatelji, je res nekaj več … ali nekdo več …
Napeto, zanimivo, zabavno. Take knjige sem vedno rada brala, in vedno jih bom. Samo eno obupno napako imajo: prehitro se končajo! 🙂

Kathryn Stockett: Služkinje

Tole je bilo pa prijetno presenečenje! Kaj vem, ob propagiranju knjige sem dobila vtis, da gre za plažo tipa K. Woodiwiss. Firbec me je pa vendarle matral in tema mi je bila vedno blizu, da ne govorim o filmskih različicah, npr. Sever in Jug ter V vrtincu. No, Služkinje po mojih kriterijih vsekakor niso plaža. Branje teče, povedi so dokaj kratke, preproste. Ampak zgodba ima srž, ima hrbtenico, ima meso in kosti, ni neki puhli blef. Ne zaide v patetiko, čeprav je motivov in priložnosti na kilograme. Avtorica vse spretno prekrmari. Mogoče je edino Hilly prečrno naslikana. Ampak – kaj moremo, za vraga, taki ljudje pač žal obstajajo, pa še vse hujši, in kar vidim jo pred sabo, mrho belo. 🙂 Sploh vsi glavni liki so dobro orisani in prepričljivi.
Edino, kar me v knjigi pravzaprav moti, je zapis na zadnji platnici (in nekaj sorodnega besedičenja v zahvali na koncu), da je knjiga polna humorja. Pošteno povem, da se nisem niti enkrat niti nasmehnila. Pač pa me je večkrat stisnilo pri srcu, v možganih in parkrat v solznih žlezah. Humorja? Ahhhh …. No, če ste se ob Forrestu Gumpu več smejali kot bili resni, potem ja. Potem se boste poleg vsega ob tej knjigi še hahljali.

Obe knjigi priporočam. Za, če hočete, “razvedrilo”. Ampak kakovostno.
Kerstin

P. S. Očitno me je navdušenje zaneslo … kjer Eifflov stolp stoji na DUNAJU, seveda. 🙂

Jaz pa sem se ta mesec lotila branja knjižne zbirke o zasebni detektivki Trissi Torello. Dogaja se v Italiji. Super knjige! Če ne bi bilo znano, da pod psevdonimom Stella Norris piše slovenska pisateljica Darja Hočevar, sploh ne bi pomislila, da je te knjige napisala domača avtorica, čeprav dva lika sta čistokrvna Slovenca. Pet knjig je v knjižnicah, Noro zaljubljena, Ljubosumje ne umre, Ljubezen z neznanko, Noč in megla in Osebni obračun, šesta knjiga Hladnokrvno maščevanje pa je pred kratkim izšla. Všeč mi je, ker so to zanimive kriminalne zgodbe, včasih prav s srhljivo vsebino, poudarek pa je tudi na ljubezni in prijateljstvu. Glavni junaki so mi tako prirasli k srcu, da si jih živo predstavljam, pa tudi stranski so v vsaki knjigi posebej zelo zanimivi karakterji. V knjigah ne manjka akcije, trupel, in takšnih in drugačnih zapletov, kar pripomore k temu, da bralca povsem pritegne. Res zanimivo branje, ki ga priporočam vsem, ki knjig še niso vzeli v roke.

Temni cvet,pisatelja Jonha Glasworthy opisuje na poseben strastno,romantični način doživljanje ljubezni enega moškega v treh obdobjih.Zanimivo,zato,ker knjige ponavadi opisujejo ljubezen z ženskega vzornega kota,ne z moškega,.

V tejle rubriki se nisem oglasila celo večnost, ker berem pretežno obskurne knjige, že zdavnaj iz tiska in nedosegljive, zato se mi ni zdelo prav smiselno. No, eno “normalno” sem pa le zmogla.

Lado Kralj: Kosec koso brusi

Še opozorilo: v temle primeru bo moja objektivnost najbrž kilava, saj gre za mojega najljubšega profesorja, diplomskega mentorja in še kanček več.

Z izjemo prve zgodbe, ki je res ne bi bilo treba (če se prav spomnim, je tule že padlo sorodno mnenje), sem knjigo prebrala en dva tri: tule ne gre za kratke kratke zgodbe, ampak kar zajetne štorije, ki imajo na ogrodju obešenega toliko mesa, da ni tistega neprijetnega, pa žal prepogostega, občutka, ko “teza” ves čas preseva skozi pisanje. Tudi tisto past, v katero pogosto padejo bolj teoretsko naravnani ljudje, ko se polotijo ustvarjanja, je LK gladko obšel.

Zgodbe se rade sprehodijo po meji med realnim in nerealnim, to pa storijo naravnost elegantno. Opisovanje ni skopo, skozi – za zgodbe kar gosto – pisanje se lepo izluščijo junaki, obenem pa ta jezikovna gostota nikakor ne vzbuja občutka, da je avtor pomotoma pisal, kot bi šlo za roman – ne, omogoči, da v zgodbo res padeš. K temu in k dobri zgradbi štorij najbrž prispeva tudi to, da je LK podpisal kar nekaj dramaturgij in da je velik poznavalec gledališča. Sam jezik je pa sploh poslastica: tekoč spreten, kot da bi imel LK ne vem kakšno ogromno kilometrino – vedno je umesten, vsakemu liku se prilega kot koža, spreten in suveren.

Čestitke gredo po svoje tudi žiriji: da je presegla filozofijo, po kateri je treba nagrajevati sicer nadarjene mladiče, katerih delo pa vendarle ne ponudi zelo veliko več od obeta, da bo katero od naslednjih pa res dobro – pa tudi za to, da je ni zapeljala letnica avtorjevega rojstva.

Ob taki knjigi si človek zaželi, da bi nagrado za najboljši prvenec dobilo več 70-letnikov!

Jonathan Franzen: Freedom

Po super Popravkih sem bila vsa hot in si nemudoma omislila ostale Franzenove knjige in bila vsakič razočarana nad predelavami & razdelavami … vedno istega, le da na slabši način, pa mislim, da nisem bila edina. In ko je izšel njegov novi veliki roman, kot so ga opisovali, da ne rečem veliki ameriški roman, opevan v vseh svetovno razvpitih medijih po vrsti, sem se knjige res veselila. In kaj sem dobila? Bore malo. Komaj preživela. Stvari, ki so me odbijale, je toliko, da sploh ne vem, kje naj začnem…

Okvirno gre spet za družinsko štorijo, ampak nič v njej ne prepriča: pokukamo v lajf nekdanje košarkarice, njenega “pridnega” moža, moževega “nepridnega” frenda glasbenika & hkrati košarkaričinega kao laverja, pa še njunih smrkavcev in nekaj drugega sorodstva. Knjiga je preprosto dolgočasna, dialogi mrtvi in neprepričljivi, tudi razmišljanja likov brez glave in repa, hkrati pa so neprepričljivi in povrhu tiste sorte, pri katerih se ti sladko je*e, kaj bo z njimi. Dolgovezna (nekakšna) avtobiografija naše košarkarice je napisana natanko tako, kot bi jo pisala košarkarica brez vsakega smisla za pisanje in ne en Franzen. Če je bil to namen, ga je vsekakor dosegel.
Po kakšni logiki so razporejene pripovedi posameznih likov, na kakšen način naj bi se povezovale … mi ni jasno – Franzenu je smisla za štrikanje očitno zmanjkalo.
Če bi morala knjigo odpraviti z eno besedo: neprepričljivo.

Freedom se mi zdi novi veliki (ameriški) roman samo po kilaži (1 kg),

Oho, skrajno zanimivo – sva bila že kdaj z mnenji bolj na različnih bregovih? (Rad imam tale forum.)