Novembra beremo
Oja, podobno stališče: sama sem začela z Deškimi leti – to je bil moj prvi Coetzee in me je tudi – nepričakovano, glede na to, da je občasno tudi “spljuvan” kot dolgočasen – navdušil (nadaljevala sem potem z Mladostjo) …
Garcia Marquez – istooo, Kurbe – res, lahko samo ponovim: nedomiselno in ponavljajoče.
Arijana Čulina: Vse uno, ki pupe rabimo znat o unih rečeh
Če človek zadevščino olupi učinkovitega jezika ki je pravzaprav njena edina odlika (v slovenščini je to pač primorščina, kaj če bit drugega) ostane s spoznanjem, da gre za topoumen čiklit par excellence s hudo hudo na redko posejanimi zabavnimi domislicami. Petdeset strani razlaganja, zakaj mora bit punca, če hoče uspet v življenju, malček butasta in v modne cunjice odeta bjondina, ki peca fuzbalerje …??? Čiklit se je v vseh letih svojega obstoja vendarle razvil v čisto pravo zvrst, ki že premore presežke, pa tudi povprečje je kar spodobno. In tale knjiga je od tega hudo daleč. Jezik lahko nekaj časa vleče, ampak če pod njim ni nič, knjigi ni pomoči.
En dva tri odloženo.
Edino, kar me je pri Odprla sem oči… motilo, je naštevanje prestižnih blagovnih znamk. Ne vem, zakaj me to toliko moti (mislim, da se to pojavlja tudi pri drugih slo. in tujih avtorjih)…[/quote]
Ja, prav imaš, skoraj na vsaki drugi strani je omenjena neka ultra draga blagovna znamka….ena pa je zagotovo zapisana narobe (Jimmy Cowa namesto Jimmy Choo… hi hi hi…..)
No, če končam štorijo o:
Carol Shields: Larry’s Party
Spet fino branje, ki me čisto na začetku ni preveč potegnilo, ampak po moje zato, ker sem na Larryja štartala takoj po Unless. Sicer pa imenitno, takole malce epsko (po razponu) popotovanje skozi Larryjevo življenje, ki tu in tam deluje kar malce terapevtsko – tj. za vse tiste nas, ki nismo več v dvajsetih letih. Konec – spet malce zacincam, čisto me ne prepriča, ampak morda imam pa jaz s tem probleme (???)
Nick Hornby (ur.): Speaking with the Angel
Zbirka kratkih zgodb, del od prodaje katere je namenjen organizaciji, ki skrbi za šolanje avtističnih otrok. Zgodbe so različne, nekatere meni manj všečne, druge bolj. No, med slednjimi je tudi zgodba Colina Firtha – in ja, to je Mr. Darcy Colin Firth (najprej sem mislila, da gre morda za nekoga drugega z istim imenom), Wikipedia pravi, da je to (tj. The Department of Nothing) njegova prva literarna objava. Kot rečeno, sploh ne slabo, sploh ne slabo – in to med imeni, kot so Helen Fielding, Zadie Smith, Roddy Doyle, urednik sam, Irvine Welsh.
Katja, kaj bi jaz brez tebe?! Ta knjiga me je že lep čas vabila s knjižničnih polic. Sploh, ker je bila tudi tu gor že pohvaljena. Ampak vsakič, ko sem malo pokukala vanjo in prebrala sem ter tja kak odstavčič, sem dobila točno takle vtis kot ga navajaš – učinkovit jezik kot kamuflaža za floskule iz ženskih revij. In tako sem knjigo vsakič pustila v knjižnici…na srečo ;-).
J. M. Coetzee: Sramota.
Evo, par postov više sem napovedovala, da bo naslednja na vrsti – no, nisem pa si mislila, da tako hitro. Imam bizarno navado, da se izogibam serijskemu branju istega avtorja, še zlasti, kadar me njegova prva knjiga navduši – bržkone iz strahu pred razočaranjem ali v najboljšem primeru zasičenostjo. Pa so jo imeli ravno v knjižnici, Alenka Moder Saje je bila garancija za neoporečen prevod, preletela sem še prvo stran in eto, že je šla z mano domov in nemudoma v branje. Neustavljivo branje, iz katerega je brž zraslo občudovanje, zadrževanje sape, pospešen utrip in kar je še takih ekstatičnih moljevskih občutkov. Vsaj za zdaj knjiga leta in Booker vseh Bookerjev.
Katja, kaj bi jaz brez tebe?! Ta knjiga me je že lep čas vabila s knjižničnih polic. Sploh, ker je bila tudi tu gor že pohvaljena. Ampak vsakič, ko sem malo pokukala vanjo in prebrala sem ter tja kak odstavčič, sem dobila točno takle vtis kot ga navajaš – učinkovit jezik kot kamuflaža za floskule iz ženskih revij. In tako sem knjigo vsakič pustila v knjižnici…na srečo ;-).[/quote]
Moram dodati svoj piskrček k tem mnenju, ker sem po rodu Hrvatica, sem brala original in ta prevod. Moram reči, da je prevod (kljub vsestranskem pozitivnem mnenju, ki ga gojim do Tič Ralijanove…) zelo zelo slab, saj povzema dobesedno slovensko – primorsko govorico in tudi slučajno ne zadane pravega, hrvaškega, dalmatinskega vzdušja…. ki je v originalu domiseln, svež in silno zabaven…
Original je čudovit, prevod sem po 1/3 branja enostavno nehala brat, saj je v njem čutiti premočno “duh” prevoda TIč Ralijanove in ne Čuline, ki je fenomenalna!.
No, brat bratu, zadeva dejansko ni v nulo prevedljiva, verjamem pa, da je originalni jezik boljši. Ampak tako je s takimi “dialektičnimi” zadevami. Tudi v Osmem poverjeniku je v slovenskem prevodu govor od onega Bosanca dejansko “slovenska čefurščina”, pa dvomim, da je v originalu tudi. Predvidevam, da se prevajalec pač za nekaj odloči, prav prevesti pa se takšnih zadev ne da. Btw, knjigo je prevedel Gašper Tič.
Slovenskemu prevajalcu itak ne ostane drugega, kot da stvar vrže v primorščino … Navsezadnje je to edina opcija, povrhu pa ponuja še to srečo, da, podobno kot dalmatinščina, vsebuje na kupe besed, prevzetih iz italijanščine.
Kot še ena dvojezičnica ti seveda pritrjujem, da je včasih prav mučno, ko človek vidi, kaj vse se lahko izgubi s prevodom (celo z dobrim). Je pa tudi res – sploh če gre za narečno/slengovsko govorico – da se temu marsikdaj preprosto ne da izogniti.
Kakorkoli, pri branju prevoda se mi je jezik, četudi očitno manj zabaven, res ni zdel problem. Verjamem tudi, da se izvirnik bolje bere. Ampak vsebina pa v izvirniku najbrž le ne more biti drugačna, je pa najbrž bolj(e) zakamuflirana.