Novembra beremo
Martin Suter: Small world
(v slovenščini)
Solidno branje, nekje med dramo in skoraj-krimičem.
Katja10, skozi Lepopis sem se grizla prejšnji mesec, si videla?
Brižinski, temu jaz pravim ‘angleški preteklik’ in se je hudo razpasel po novejših prevodih. Videti je, da tudi lektorji (hm) izgubljajo občutek za slovenski jezik.
Sicer pa zaključujem z Eno leto vdova, Irving. Takole bom rekla: če bi jo brala pred Garpovim svetom, bi mi bila bolj všeč; tako pa v prvi polovici deluje, kot da je avtor motive in teme, ki jih v Garpu ni do kraja razvil ali nadgradil, prenesel v drugo knjigo, kjer jim je dal več tkiva (pri tem pa niti ne vem, ali je Vdova mlajša ali starejša od Garpa – samo občutek je tak). Pri prevodu se kar nekajkrat spotakneš in padeš na nos, recimo tam, kjer je tipček zakajen in uči junakinjo nizozemščine, ona pa si lomi jezik. In njena izgovarjava se mu zdi – histerična.
K.
Carol Shields: Unless
O, tole je pa fino branje (I want more!) – in hvala moljem oz. moljicam (?) za namig.
Zadnje poglavje me sicer čisto ne prepriča: razlog za Norahin (a je to pravilno sklanjanje, hm?) umik, ki se razkrije po pol leta, in pozornost, ki jo založnik nameni Lois. No, ampak to mi ni okrnilo knjige.
Berejo Shieldsovo morda tudi moški molji in kaj menijo o njej?
@Dear Heather: jaz sem velika fenica Shieldsove, pohvale si verjetno slišala od mene. Že leta navijam za kakšen prevod, a me kdovezakaj nihče ne usliši. Sicer pa imam doma še Stone Diaries in Happenstance, tako da z veseljem posredujem, ako te bode zanimalo.
Bera zadnjega tedna:
Tadej Golob – Svinjske nogice. Se povsem strinjam s Torom glede plusov in minusov, glavni vtis jje vsekakor pozitiven.
Marc Vilrouge: Nemogoča knjiga. Prebrano dobesedno v pol ure, pozabljeno pa praktično prav tako hitro. Besedilo, ki ga kdovezakaj furajo pod oznako roman (pa je kvečjemu novela), govori o mladem geju, ki se bori z ustvarjalno krizo, iskanjem smisla in tem, kako bi homofobnemu očetu razkril svojo usmerjenost. Nič novega, prelomnega in udarnega, prej klišejsko. Sprašujem se, zakaj smo to knjigo sploh potrebovali v slovenščini – prepričana sem, da v Franciji (kamoli v svetu) vsako leto izide mnogo kvalitetnejših in izvirnejših del s homoseksualno tematiko.
Kar zadeva književnost, je paket z vsakoletnim bookerjem zame dan republike (božič, hanuka, praznik luči, dan montaže zimskih gum – vstavi po potrebi). Kapo dol pred poštarjem, ki mu uspe spraviti knjigo v skoraj identično velik poštni nabiralnik. Kolena se mi kar malo tresejo in branju se izogibam vsaj še nekaj tednov, dokler ne začutim, da sem intelektualno dozorel za spopad z največjim dosežkom angleške litereature v tem letu. Pretežno seveda zato ker ne bi rad pokazal svojega zakotnega hribovskega izvora in spet primitivno pljuval po nečem, kar je poleg Miloške Venere in lamborghini murciélaga edini splošno priznan umetniški izdelek. V nadaljevanju sledi ravno to, in sicer pljuvanje.
Hilary Mantel: Wolf Hall. Pretenciozen “zgodovinski” roman o Henriku VIII., kardinalu Wolseyu, ki je očitno zadnji modni krik letošnje sezone, Thomasu Moru in človeku, ki vleče niti, Thomasu Cromwellu. Knjiga se v največji žanrski maniri začne s seznamom protagonistov, urejenem po poglavjih, in družinskimi drevesi, kar je v dokajšnjo pomoč pri razvozlavanju kdo-koga-komu-kaj. Sledi literariziran opis znanega dogajanja okoli Henrika VIII. in njegovih zakonskih čeri z dokaj razvodenelim tokom pripovedi. Kot bralcu, fizično in čustveno oddaljenem od angleške notranje politike in zgodovine, me zgodba seveda ni niti najmanj potegnila, ob čemer se seveda vprašam, ali bi bilo kaj drugače, če bi bil Henrik rojen v Zgornji Kungoti. Najbrž ne. Roman ima občasne svetle točke, ki pa so redko posejane, preveva pa ga naravnost mojstrska sposobnost zreducirati like v nekakšne enodimezionalne vektorje brez čustev, stremenj in notranje tragike. Še večji flop je seveda v razmišljanjih, ki jih Mantelova krmi svojim likom: po eni strani se tukaj odlepi od zgodovinskega žanra, po drugi pa ustvari zgodbo, o kateri ne moreš stvarno razpravljati, ker je itak povsem subjektivna. Ne tič ne miš, skratka. Odloženo po kakšni tretjini.
Ko bom naslednje leto član komisije za nagrado Man Booker, se takšen flop z izbiro ne bo ponovil.
@Dear Heather: jaz sem velika fenica Shieldsove, pohvale si verjetno slišala od mene. Že leta navijam za kakšen prevod, a me kdovezakaj nihče ne usliši. Sicer pa imam doma še Stone Diaries in Happenstance, tako da z veseljem posredujem, ako te bode zanimalo.
O, Oja, strašno prijazno, res. Ampak menda ne bo problem dobit še kaj (ali pač?).
Ja, najbrž sem pohvale slišala od tebe, priznam, da se mi ni dalo brskat nazaj, komu pripisat zasluge za to.
Sem pa vesela takih namigov/priporočil/odkritij.
Grem nazaj k Larryju 😉
Kaj pa si brala? Mene tudi mika njegova tematika: kriminalke v gorah. Prav zame :-).[/quote]
Biseri pod snegom, Umor pod K2, Zvezdnate noči, Kam gre veter, ko ne piha…
Umor pod K2 sem že pred leti podarila svoji mami (čisto slučajno, verjetno po priporočilu v Bukli) in takrat sva obe postali veliki oboževalki Dušana Jelinčiča. Pa ne samo midve.
Jakob Arjouni: Domače naloge
Ata, učitelj nemščine, je še dve uri pred podaljšanim koncem tedna, kdove zakaj prepričan, da je z njegovim lajfom vse približno v redu, no, ampak kocke se začnejo podirati in do ponedeljka se znajde v neverjetni štali, o kateri meni, da jo je vsaj delno postavil pokonci. Knjiga se ne more odločit, ali naj bo malo smešna ali malo resna, obojega ji pa ne uspe spojit v litino, ki bi držala skupaj.
Knjižica na 135 straneh je še eno od del, v katera avtor poskuša stlačiti skoraj vsa aktualna družbena vprašanja. Da je zadeva še bolj nastlana, je dogajalni čas omejen na en vikend in eno družino oz. očeta. Nema šta nema: spopadanje sodobne Nemčije z nacistično preteklostjo, najstniški poskus samomora, pedofilija, depresija, mrtvi zakoni, bežno še homoseksualnost … Iz tega bi se dalo napisat lep kupček knjig – in morda bi se v tem primeru avtor temi celo posvetil in poskusil iz nje izčrpati kaj svežega.
Slovenska založba se je s knjigo modro prijavila za evropska sredstva iz programa Kultura 2000, saj ji ni bilo treba veliko ugibat, da bodo evropski odločevalci delo, ki obravnava te “žgoče teme” z veseljem podprli – in seveda so ga.
Nič nimam proti obravnavanju naštetih vprašanj, nasprotno, me pa v zadnjih nekaj letih poplava tovrstnih knjig, ki ne prinašajo ama nič novega, že krepko dolgočasi. To, da knjiga govori o njih, pač ni še nič.
Za en večer.
Pa čeprav se Jančarjevih knjig vedno lotim z veseljem, optimizmom in navdušenjem, njegovo Drevo brez imena, diši po razočaranju. Sicer še nisem končala in še vedno upam, da se bo moj optimizem povrnil, pa vendar…
Zgodba je zanimiva in pretresljiva, osebe spet polno zaživijo pred mano, a kaj ko je toliko razlaganja, ponavljanja, da vse skupaj deluje razvlečeno. Pa imam rada, da so dogodki in ljudje predstavljeni iz različnih zornih kotov in da je mnenje o nečem izrečeno iz več različnih ust, a v tej knjigi se mi mestoma zdi, da je tega preveč.
Moje strogo laično mnenje. In še vedno sem optimist. Vsaj do konca knjige.
Končno prebrala (po ponovni izposoji v knjižnici) Blatnikovi Spremeni me in Tao Ljubezni.
Spremeni me: ne morem se odločiti, ali me je knjiga pritegnila ali ne. Zdela se mi je naporno branje, niti približno je ne bi mogla prebrati “na dušek”; vendar me je zgodba vseeno vlekla naprej, ker me je zanimalo, kako se bo odvijala do konca. Glavni junak mi ni bil blizu – po svojih odločitvah in ravnanjih mi je deloval malo nor. Tolikšna doza življenjske odtujenosti, kot je orisana v knjigi, bi bilo verjetno treba podoživeti skozi vso simboliko, ki jo knjiga ponuja, a mi je vendarle učinkovala preveč skrajno.
Mimogrede: kar zadeva slogovno plat, ko se vsako poglavje začne kot ponovitev zaključka prejšnjega, je najbrž zelo domišljena, vendar je bilo zame moteče.
Tao ljubezni, ki je izšla že pred leti (l.95 ali 96?), mi je bila vsebinsko bližja in kot taka precej simpatično branje.
Novembra sem brala:
– Voltair: Filozofske zgodbe – nič kaj filozofsko, simpatično, lušno branje
– Shafak: Bolšja palača – palača Bonbon – zelo bogat jezik, zanimiva zgodba o preteklosti ene stavbe, njenih prebivalcih, njihovih usod… zanimiv stil, priporočam
cukrček za konec: V. Moderndofer: Odprla sem oči in šla k oknu – zelo aktualna tema – par po 20 letih ugotavlja, kako ima vse – ni pa srečen; zanimivo napisano, presenečena nad V.M, saj sem pred tem brala njegovo Nespečnost, ki me je od začetka silno pritegnila, potem se je pa vleklo in vleklo, čeprav je stil čisto ok, je na trenutke ponavljajoč in razteguje zgodbo kot elastiko…
Za mano je mini odmerek Nobelovcev. Najprej sem prebrala svojega prvega Coetzeeja, Mladost, ki me takole po splošnih potezah sploh ne bi smel navdušiti (suhoparen slog, formalen jezik, junak, s katerim nikoli ne bi šla na pivo) – pa me je, zelo. Sem že na lovu za naslednjimi deli, prva bo najbrž na vrsti Sramota.
Sledil je Garcia Marquez, prvi po kakih petnajstih letih, ko sem v šusu prebrala vsa njegova takrat prevedena dela. Žalostne kurbe mojega življenja se sicer tudi zaradi skope dolžine preberejo na dušek, kakšnega globljega vtisa pa ne zapustijo. Nedomiselno in ponavljajoče, bi rekla.