Miroslav Kirin, človek nesrečnega priimka (ne, to ni Ivica Kirin Jubito, posebljena inteligenca), z romanom Album. Nenavadna in vsekakor pretanjena rekonstrukcija družinskega albuma, slika za sliko, drobec za drobcem, spomin za spominom, a žal brez močne niti, ki bi bralca vlekla naprej. Skrajno zanimivo, če ste s Kirinom v bližnji žlahti, drugače pa prekrasno uspavalno sredstvo. Odvsetujem.

Marko Vezovišek, Kuba Libre, za katero sem na forumu našel glas “za” (Oja) in glas “proti” (bralka). Zgodba je okej, ni dvoma, tudi bere se spodobno, čeprav si ne znam razložiti, zakaj se mi zdi tok pripovedi nekam okoren, nesproščen. Prvo poglavje (Uvertura) je itak čisto mimo, kot pretenciozen ognjemet, ki ga začne namesto v črno nebo nabijati po publiki, a se vse skupaj hitro popravi na bolje. Humorja je dovolj, če ne preveč; zmotilo me je nabijanje štosov na prvo žogo, ampak res na prvo, in to brez milosti, ter stereotipnost vsakega štosa. Vizovišek iz naftalina potegne vse stare fore, kar je vredno hvale, a hkrati tudi izjemno moteče. Nenehna sklicevanja na “Dok je bilo Tita, bilo je i šita!”, Brčko-Banoviće, tampon zone, Kate Fush, vozi me vlak v daljave, Ris, no risk so lahko sicer simpatična, a se jih hitro nažreš. Mirno si predstavljam Vezoviškovo ciljno publiko, a sem knjigo na polovici vseeno – brez kančka slabe vesti – odložil.

Irena Douskova: Ponosni Smoker

Luštno.

Na polovici sem odložila Samo jesen Marjane Moškrič.
Kdaj drugič se bom spet spravila k branju, ker me zanima, kako se zgodba razplete. Sploh ker je bil podnapis “Knjiga za punce pri 40 plus in vse, ki to nameravajo še postati”.
Trenutno so me motili manjkajoči glagoli in kup skakanja. Knjigo sem brala v eni prekurjenosti in je “hotela preveč od mene”.

Če vsled Torovega mnenja še sama dodam vrstičko o Kubi libre: ja, tudi meni je proti koncu že malce najedala, kot se mi nasploh rado zgodi pri knjigah, ki so preveč skoncentrirane v tem in onem pogledu (tale pač v humorju oz. tem, kar naj bi le-ta bil). Mi pa ni bil problem priti do konca in zainteresiranim kljub vsemu priporočam v plažno uporabo. Aja, najbolj me je pravzaprav motilo odstopanje od teme v stilu, da so jo napovedovali kot nekakšno univerzalno zgodbo generacije, ki je živela v hrepenenju po zahodnih dobrinah – hja, no, tega pa v njej res praktično ni.

Zadnjič sem v navalu slabe vesti, ker po lastnem mnenju ne berem dovolj polnovrednega čtiva, zgrabila Novelo o šahu Stefana Zweiga, ki je z vsega osemdesetimi stranmi obetala vsaj to, da se bom lahko pregrizla skoznjo med par čikpavzami in v najslabšem primeru rekla, No, eto. Pa me je potegnila vase z vsem zanimanjem, čudenjem in očaranostjo, tako da je Zweig zdaj zagotovo na seznamu meni ljubih klasikov.

Iz neke podobne zgodbe je tudi Mario Vargas Llosa, pred katerim mi je doslej nekako zmrzovala roka, saj sem glede na njegovo južnoameriško poreklo pričakovala magično realistične zadeve, ki sem jih, roko na srce, že rahlo sita. No, pa sem v knjižnici očitno imela srečen dan, ko sem skupaj z zgoraj omenjeno Novelo na kup vrgla še njegove Vragolije porednega dekleta, jih potem včeraj odprla in v hipu padla noter. Nostalgično, humorno, erotično, napeto, nesentimentalno – skratka, super!

Khaled Hosseini:Tek za zmajem

izjemna knjiga

@Oja: Novelo o šahu Stefana Zweiga
Tole mi je pa nekdo besno priporočal, pa njegovega mnenja – iz bebavega razloga, da mi je šah, za razliko od goja naravnost mrzek – nisem jemala prav resno. No, zdaj si me prepričala.

>Mario Vargas Llosa
He he, tudi jaz sem se ga otepala iz enakega razloga . Če si suhoparen človek tipa “tukaj in zdaj” kot jaz, ti magični relizem pač ne potegne. In pred leti je bilo ob omembi latinskoameriške književnosti tveganje, da bo šlo prav za to, kar precejšnje. Llosa je dober, res. Pogovor v katedrali npr. ni ravno plažno branje, je pa visokokalorično. In ostane. Še dolga leta.

Ja, tudi zame.

Sama sem pa začela z Bralcem od Schlinka. Zaenkrat ok, čeprav sem malo lena, priznam.

Srečko Kosovel: Pričevalec zaznamovanega stoletja

ravno začel

Sue Monk Kidd: Skrivno življenje čebel

Prvenec ponuja zanimivo, izvirno in svežo zgodbo. Sam naslov mi ni najbolj posrečeno izbran. Tudi nekaj spodrsljajev je v knjigi (glavna junakinja, še najstnica, uporablja primerjave, ki bi jih lahko izrekla le odrasla oseba. Ali pa to, da sliši drevesne žabe, čeprav se fijaka v zaprtem, hrupnem poltovornjaku po razdrapani cesti …), toda roman je kljub temu vredno prebrati.

ravno začenjam novo knjigo
barbara taylor bradford-FINASTIJA RAVENSCAR

jo je že kdo bral?

Pavao Pavličić: Lepopis

Pavličić je najbrž še najbolj znan kot eden od avtorjev, ki so na Hrvaškem uveljavili in zasidrali kriminalko kot žanr, ki se ga “pravemu” pisatelju ni več treba sramovati. No, pri njem pzp. ne gre za klasične kriminalke s profesionalnim preiskovalcem, saj se junaki njegovih del v tej vlogi praviloma znajdejo po naključju.
Lepopis se od njegovih drugih del precej razlikuje, priporočila pa bi ga vsem, ki jim je v užitek tuhtati o razmerju med književnostjo oziroma pisanjem nasploh in resničnostjo – tega bodo v tej knjigi dobili, kolikor se jim bo zahotelo, in sicer na ozadju literarnega natečaja, ki se sfiži na prav poseben način …

Cormac McCarthyj: Ni dežela za starce.

Ves čas sem imela občutek, da berem scenarij za Tarantinov film :-). Ne vem, knjigi težko karkoli očitam, a me enostavno ni vlekla. Prebrano sicer z užitkom, a zelooo počasi. Zdaj moram obvezno najti film. Se mi zdi, da bi mi znal bolj sesti kot knjiga. Čeprav ni Tarantinov :-).

Danes zaključila. Res izjemno.

Elif Shafak: Bolšja palača

No, čisto solidno branje, ampak za dol past pa tole ni: zgode in nezgode prebivalcev neke stanovanjske hiše v Istanbulu, ki se bolj ali manj združujejo in prepletajo.
(Že njen Pankrt iz Istanbula me ni kaj prida prepričal.)

Da dokončam začeto: Bralec (B. Schlink): ne vem, če sem čisto dojela vse plasti zgodbe same in odnosa med Hanno in Michaelom, ampak kljub temu všečno. Morda se mi pozna, da nisem med- ali povojna generacija, kaj pa vem. V končni fazi precej žalostna knjiga, kakorkoli obrneš.

Sva že dva :-))) Sam sem omahoval med Kill Billom in Šundom, itak. Da ni stari McCarthy slučajno pisal knjige za znanega kupca, pa se mu je potem kaj sfižilo?

Elif Shafak: Pankrt iz Istanbula

Da ne bo pomote: tole je čisto prijetno branje, najbrž pa se bo nekoliko bolj prileglo damam kot gospodom. Štorija govori o nenavadni turški “ženski družini”, katere usoda se prek sina izseljenca v ZDA oziroma njegove pastorke poveže z izseljensko armensko družino.

Glavna očitka knjigi se nanašata na tendencioznost in to, da je v njej preprosto preveč vsega.
Moti me, kadar je znameniti “kaj je avtor hotel povedati” preveč razviden. In v tem primeru bralcu skoraj ni treba brati podatkov z ovitka, da ugane, kaj je avtorica po poklicu. Skozi zgodbo preveč očitno presevajo teme, ki jih želi poudariti in s katerimi ni nič narobe, le da jih je preveč in da so oblačila, v katera jih odene, pretanka. To pa so: položaj žensk v sodobni Turčiji, medkulturni stereotipi in njihovo brisanje, genocid nad Armenci, težave odraščanja, razširjena družina … in še bi se našlo

Ta prenapolnjenost je dodatno poudarjeno še s tem, da se E. Shafak nikakor ne more odločiti, ali naj bo to humorna knjiga o ekscentričnih, malo hecnih puncah različnih generacij, smrtno resen razmislek o zgodovinskih vprašanjih, družinska saga, bojna napoved medkulturnim stereotipom, predstavitev sodobnega Istanbula, s kuharskimi naslovi in kakim receptom pa prikliče v spomin še kulinarične romančke, v katerih se ves čas cedita oljčno olje in rdeče vino.

Itak, ja :-).

Si film gledal, Toro? Ti je bil všeč?

Šund sem gledal, Kill Bill pa je bil po kakšne pol ure za mojo nežno dušico preveč (medtem ko se je moja rahločutna ženka izborno zabavala).

Srđan Valjarević: Como

Hm, tale ne bo na vrhu mojih naj… v zbirki S poti (tam sta zaenkrat Kapuscinski in Nooteboom)
Sicer čisto v miru prebavljeno, pripovedovalec mi v glavnem ni preveč simpatičen, kaj pa vem … pa ne zaradi njegovih navad/razvad, svet “intelektualnega” druženja Rockefellerjevih štipendistov pa tudi ne (opisan je precej verno, vsaj kolikor podobne zadeve poznam od drugje).

V mislih sem imela film No country for old men (brata Coen). Da vem, če se mi splača naprezat z iskanjem (odkar so mi zaprli videoteka tam pri vas na Grbi, imam v življenju en problem več :-)).

Ups, spet sem žrtve lastne površnosti: ne, tega filma nisem videl in nimam neke globoke želje po njem. :-))))

Enka, svetujem ti da probaš poiskati filme na spodnjih naslovih (Torrent)
http://www.mininova.org/
http://btjunkie.org/
http://www.torrentz.com/
http://thepiratebay.org/

Slayer, hvala. To bi bila res tista zadnja rešitev :-). Sem pogledala na Cobiss in ima dvd kar naša knjižnica. Carsko.

Da dodam še svoje glede romana Konje krast. Po dolgem času odlično, potešujoče branje, ki pa ga tu in tam zmotijo začetniške napake, kar je res čudno glede na to, da je prevajalka menda predavateljica prevajalstva (glej predmetne odvisnike v preteklosti, ki so v prevodu velikokrat v pretekliku za istodobno dejanje). Prosim, ta kritika je izključno dobronamerna.