nove podobe
Načeloma me ne moti, če se pri kakšni zbirki spremeni podoba, seveda ne vsako leto in po možnosti na boljše. Če pa je podoba enotna, obenem pa omogoča vizualno pestrost knjig (Penguin), toliko bolje.
Vztrajati pri enotni podobi samo zaradi enotnosti pa se mi ne zdi ravno kul. Za to mora biti podoba res super in primerna vsebini. Sploh pa se mi zdi, da se to veliko bolje obnese pri teoriji (npr. Studia Humanitatis)
Nove Beletrinine podobe še nisem videla. Te knjige so se mi zdele zelo fajn, zlasti kakovost materiala in šivanje, ki mi je strašno pomembno. Moram pa priznat, da sem se jih z leti rahlo naveličala; predvsem me je motilo, ker so si bile knjige sčasoma podobne kot jajce jajcu.
No, pri 100 R se je, kot vemo, zgodila katastrofa – iz prav okej oblikovanja, za tiste čase pzp. super, so šli v najbolj pusto, naravnost grdo, bljak podobo …
Me že firbec matra, letim na njihovo spletno stran … 😉
To je res, da so si bile knjige z leti vedno bolj podobne. Zdelo se je, kot da oblikovalec ne pozna druge barvne lestvice kot rdeče, rjavo, črno bele. Vseeno sem pa pristaš istega stila, da lahko kadarkoli in kjerkoli edicijo prepoznaš. Če so pri Beletrini po 10 (?) letih spremenili dizaj, ok, da pa se na Cankarjevi skoraj vsako leto zmislijo nekaj novega, je pa druga zgodba.