Nočem in ne morem prevzeti skrbništva nad bratom

In kaj bi imele tiste uradnice od tega, da bi CSD dedoval? Saj gre v proračun. Slovenci ste res čisto ubrisani zaradi tega denarja. Vse sklepate po sebi.

Gremo od začetka: sorojenci po zakonu niso dolžni skrbeti eden za drugega (kot velja za zakonce in starše in otroke)! Karkoli se odločiš je prostovoljno. Lahko ti csd skrbništvo predlaga, ti pa lahko skrbništvo mirno in brez slabe vesti in obrazložitve, zavrneš.

Ne vem od kod si, a na našem koncu csd zelo nerad odvzema opravilno sposobnost v celoti in dodeljuje “generalnega” skrbnika, temveč dodeljuje skrbništvo le za t.i. poseben primer. Npr. skrbnika za namestitev v domu, spet drugega za skrb za finance, itd. In tudi če si skrbnik za karkoli nisi nikakor dolžan s svojimi sredstvi zalagati oskrbovanca, niti ga nisi dolžan imeti pri sebi doma.

Ja, Replika, skrbnik v glavnem podpisuje papirje, se strinja z letovanji, s cepljeni, skrbi za plačevanje računov, piše letna poročila csd-ju, kupuje obleko (ne z lastnim denarjem). Nič zahtevnega, ne vzame veliko časa, nič denarja, a je breme,  ki ti visi na vratu, konec koncev je odgovornost (ker zato pač podpisuješ) in meni je žal, da sem si jo naprtila.

Avtorica, če ne želiš biti skrbnik enostavno reči NE.

Od ene osebe je brat isto kot brat od avtorice. Oče j je umrl, mama je v pozni starosti. Njen brat iz doma še nikdar ni prišel k njim, vedno oni k njemu na obisk. Je pa povedala, da jih je bil kljub umski prizadetosti vedno vesel, ko so ga obiskali. Skrbnika imenuje sodišče. Takega, ki ima sposobnosti, da lahko opravlja vlogo skrbnika. Obveznost biti skrbnik ni dolžnost, temveč prostovoljna izbira. Se je pa Csd obrnil nate, ker gredo po vrsti, v tvojem primeru je verjetno sedaj mama, če je nekdo v partnerskem odnosu, se obrnejo nato na zakonca ali izvenzakonskega partnerja, nato na sorodnika. Lahko pa je to Csd. Skrbnik s premoženjem osebe ne sme ama nič brez soglasja Csd. Niti odločati o dediščini. Poročati mora 1x letno o vsem Csd. Tako da avtorica, skrbnik postaneš zgolj prostovoljno, če se strinjaš. Če odkloniš, potem bo vlogo prevzel Csd. Po smrti mame boš vseeno na vezi, ker bo Csd v imenu brata upravljalo, kar bo on deloval. Ne glede na to, da je stvar prostovoljna, a praviš, da imaš sama zdr. težave in bi ti to predstavljalo breme, ne govori hkrati na glas, da nočeš. Pojdi k zdravniku, k svojemu zdravniku, a kakšen psihiatrični bi il boljši, da boš prostovoljno lahko rekla ne.

Ne govori neumnosti! Nikakršnega zdravnika, še manj psihiatra ne rabi! Tudi če bi bila popolnoma fit in zdrava, za povrh pa še polna denarja, ji ni treba popolnoma nič. Lahko jo vprašajo če bi bila skrbnik, a to je tudi vse. Ona reče ne in zadeva je rešena.

Zanimivo, ti CSD-ji. Kjer ni denarja, poskušajo skrbi in delo prevaliti na sorodnike.

Kjer je denar se pa zelo trudijo, da bi bili oni skrbniki.

“Pohodijo” bližnje sorodnike,  jih odrinejo od človeka, če se le da ( če obstaja najmanjši spor med preostalimi sorodniki- ga izkoristijo za to) in si zaračunavajo nagrade in dodatne stroške, ki jih imajo ob “delu” s tem človekom.”

Mirno jim reči, da se odpoveduješ častnemu delu, biti skrbnik.

Dala Sem morebitni predlog, če ji morda predstavlja ta Ne težavico in se mora na nek način zagovarjati pred tistimi, ki kot pravi, ji vcepljajo slabo vest. Sem v ostalem napisala, da je prostovoljno in ni dolžna oz. lahko odkloni. Saj ni potrebno samo en stavek prebrati.

???? Ženske v državni službi so zaračunavajo dodatne stroške? Ste vsi na glavo padli?

Pozdravljena!

Sem socialna delavka in ti povem, da ne, ne čuti se dolžno, ni to tvoja skrb. Zaslužiš si svoje življenje, seveda pa ne pozabi na brata v kolikor mu zmoreš polepšati kake praznike, vikende, počitnice je to zelo lepo. Za otroke se odločimo sami za sorojence ne in tej niso naša odgovornost.

Mislim na bruhanje mi gre ko preberem kaj takega tvoja kri je primesli malo. Rajsi ga pustis v rokah tujcev. Sicer se pa da drugace lahko ga imas za vikend v domu za vikend si ga pa vzameš k sebi

Za cez teden v domi za vikend pri sebi*

Poišči si pomoč zase; povej svojemu osebnemu zdravniku, da si izčrpana, da sama potrebuješ pomoč in tudi to, da nate pritiska inštitucija. Če ne zmoreš prevzeti skrbi še za brata, ne zmoreš, in to  vsakomur jasno povej. Ne morejo ti ga kar vsiliti. Imaš pravico do svojega življenja, ne pa, da postaneš žrtev kogarkoli. Poznam primer iz sosedstva, ko so hoteli mlajšemu bratu po smrti staršev vsiliti starejšega brata-invalida. CSD ni uspelo in invalid je zdaj v inštituciji, kjer strokovno poskrbijo zanj skozi cel dan in ponoči. Ni ti treba imeti slabe vesti, ker je to, kar dela CSD, enostavno psihično nasilje nad tabo. In tako, kakor pišejo tudi drugi – če bi bila vmes kakšna bogata dediščina, bi igralki drugačne karte. Tudi takšne primere poznam.

Prvič: Tale zapis ni namenjen avtorici teme, ampak večini komentatorjev, za katere predvidevam, da bi bili prvi za podpisat peticijo, da dajmo CSD-je kadrovsko še oklestiti.

Drugič: Meni vedno večkrat ni jasno, zakaj se vsi tisti, ki mislite, kako hudo dobičkonosna in brez vsake odgovornosti je služba na CSD, enostavno ne izšolate, naredite pripravništvo in potrebna strokovna izpita (vse skupaj traja 6-7 let) in zaposlite na CSD. Ponudb za nedoločen čas je kar nekaj, noter boste prišli brez vsakršnih vez, saj ljudje odhajajo ali v nevladne organizacije ali v gospodarstvo. Torej priložnosti so.

Tretjič: CSD-ji dobivamo s spremembami zakonodaje vedno več novih nalog, kadrovsko pa ob tem nismo okrepljeni. Za vse panoge in področja velja, da če se količina dela poveča, ne moreš od enakega števila ljudi pričakovat enake kakovosti dela. Socialno delo se izčrpava ne samo zadnja leta, ampak desetletja. Vedno več je administracije (dva informacijska sistema, ki med sabo nista povezana, da o neprilagojenosti stroki sploh ne govorimo). Socialni delavec danes je: administrator, pravnik, psiholog, mediator, kriminalist in najbrž še kaj. Če pogledamo še pričakovanja ljudi, bi moral biti soc. delavec še vsaj: sodnik, nadzornik, paznik in nenazadnje bog, ki pač lahko vse reši, kar ljudje zašuštramo. Dragi ljudje, taka pričakovanja so nerealna. Sama sicer ne delam na področju skrbništva, vendar vem, da je nerealno misliti, da lahko CSD prevzame vsa skrbništva, o katerih odloči sodišče. Koliko se vam zdi realno število skrbništev, ki jih lahko opravlja en strokovni delavec? Skrbništvo obsega pa vse, za kar je potrebno imeti poslovno sposobnost, torej skrb za največjo dobrobit (bivanje, zdravljenje, finance, premoženje). Torej koliko polnih skrbništev naj bi zmogel en strokovni delavec na CSD, po vašem mnenju?

Spoštovana avtorica, najprej se brez slabe vesti pozanimajte, kaj zajema skrbnistvo. V glavnem gre za birokratske formalnosti in ne za skrb, ki se je najbrž bojite in je brez dvoma napor za svojca.

Sama sem skrbnica prizadetemu bratu, ki je v instituciji. Poznam ljudi, ki so uradni skrbniki, pa imajo zelo malo stikov z varovancem, in take, ki niso, a se veliko ukvarjajo s takim svojcem.

Plačevanje doma gre iz pokojnine in invalidnine, če ni dovolj, doplača drzava in ne skrbnik ali/in sorojenec. Za dediščino CSD postavi drugega skrbnika (ki ni tudi dedič). Potem te obvestijo, če varovanec zboli, če gre v bolnico, potrdiš kake zadeve v zvezi z zdravljenjem (npr. podpis, da se strinjaš z operacijo); stvari, ki jih sicer človek naredi sam in ki bi jih jaz kot sestra tako in tako želela vedeti.

Vse tisto, kar je pri prizadetem človeku obremenjujoče in kar se vam zdaj zdi preveč za vas (obiski, da ga včasih vzameš k sebi, na počitnice…) je stvar odnosa med bratom in sestro in ne skrbništva.

Odločite se, kakor čutite, a brata najbrž ne boste mogli kar pozabiti, skrbništvo gor ali dol. Če pa že zdaj nimate odnosa z njim, lahko tudi skrbništvo odklonite. Tiste formalnosti, ki bratu tako nič ne pomenijo, bo pač opravil CSD. Brat pa potrebuje nekoga svojega, da ga včasih obišče in kam pelje, to nima zveze s skrbništvom.

Želim vam srečno!

V resnici res lahko odkloniš, je pa moralno sporno, saj zato pa sprašuješ, kajne? Fino razmisli, da te na koncu ne bo razžrla tvoja slaba vest. Spotoma, mislim, da je nimaš za kaj imeti.

Tudi vaš brat ni kriv da se je pač tak rodilnin da se je sploh rodil. Tudi če si nista blizu menim da je mogoče to priložnost da se zbližata. Vem da se to sliši nemogoče ali celo čudno pa vendar le sta brat in sestra. Jaz bi sprejela to odgovornost in bi ga imela čez teden v domu in samo ob vikendih praznikih doma. Ob tem bi si pa poskusila uredit življenje kolikor bi se pač dalo. Drugo je pa to da če ti ne čutiš nobenih čustev do njega ali se ti je s čim zameril da pač enostavno ne želiš imeti ga na “grbi”. Bo pa prišel čas ko si bosta čez leta s tem postala taka tujca da ti bo lahko nekega dne žal. Pa ni moj namen ti slabo vest vzbujat al pa občutka krivde le povem svoje mnenje. Aja kaj pa če bi inela svojega otroka takega bi se mu tudi odpovedala???

Težko je človeku, ki nikogar nima. Tudi, če je prizadet. Ko ve, da nikogar nič ne briga zanj. Ki je sam na svetu.

Daj ji razloži kako je z osebno asistenco za tak primer mu pripada 5 morda celo 6 oskrbnikov katere plača država, njej ni treba narediti prav nič, ampak tega ne razlagate  da ima lahko pečarićka 6 oskrbovalcev pa ni edina.

Vprašajte jo koliko stanovanj si je že kupila po ljubljani ravno na račun te oskrbe, predobro poznam to temo..

(https://www.dnevnik.si/i/as/2021/06/11/1319959.jpg)

Res nisi dolžna nikomur nič, razen sebi in svoji družini. Brat to v tem primeru ni. Tudi če ne prevzameš skrbništva si z njim lahko v lepih odnosih. Še vedno se lahko obiskujeta, tudi na dopust gre lahko s tabo, vendar je vse bolj na izzy, ker to ni tvoja obveznost pač pa tvoja dobra volja.