Noče narediti splava čeprav …..

pa nismo v takem položaju in tega ne moreš primerjat.

eno je zavestno spravit na svet bitje, ki ni zmožno samostojnega življenja in životari, drugo pa je, če se to zgodi nekomu, ki je na svet prišel zdrav.

presejalni testi obstajajo z razlogom.

Tak pogovor se opravi preden se z nekom poročiš in odločiš ustvariti družino. Recimo jaz tudi vem da nisem zmožna se rešiti svojega otroka. Če bi nekdo od mene to pričakoval pač ne more biti moj partner. Take stvari se pogovori preden se odloči za družino. Kako ne veste kakšen je vaš pogled na tako pomembne zadeve v življenju? Na podlagi česa se odločate za prihodnost z ljudmi, če očitno osnov o partnerju ne poznate?

Ti res pojma nimaš. Normalen otrok odrašča in te vedno manj potrebuje, prizadeti otrok te potrebuje celo življenje in ko umreš se zanj začne kalvarija. Tega se najbolj bojijo vsi starši prizadetih otrok.

Vsaj eden, ki pravilno razmišlja zraven medicinske stroke. Tvoja je avša daj ni dopovej, da otrok mogoče niti ne bo dolgo živel vama pa bo samo bolj hudo ob izgubi, ki je sedaj še ne poznata. Potem bo pa zopet morala cela Slovenija zbirat denar za razne operacije in terapije. Spametuj jo, da invalida v takšen svet ni za vpeljat v življenje saj ko vaju več ne bo kdo bo skrbel zanj. Naj se zamisli kako študira sedaj ko je vesela, da je pač noseča.

Tako ja. Prepričaj ženo naj ubije vajinega otroka, ker ne bosta čutila izgube sedaj. No ti jo ne boš. Ona itak ni važna. Prepričaj jo. In bosta srečno živela do smrti potem. To je ljubezen. Razloži ji to.

Preveč se zanašate samo na to kakšno življenje je to. Kaj ima to veze. Življenje je ali si nabit 23 ur na dan, ali pa vse top 24 ur nad. To nima veze.

Imam prijatelja, ki ima otroka katerih je na svetu samo 1200. Tri leta so postavljali diagnozo, sedaj vse terapije plačuje sam. Pa kljub temu pravi, da mu ni žal in da je njegovo življenje sedaj lepše, kot pa je bilo prej. Pa pred rojstvom ni vedel ničesar.

To ste pač alfa moški, ki si jih vsi želijo. Odločitev je itak od tvoje partnerke, tvoja dolžnost je pa, da ji stojiš ob strani. O življenju boš pa pol razmišljal. Raje prej razmisli kakšno bo tvoje življenje brez nje, ne brez otroka. Saj v vsakem primeru bosta šla narazen kot kaže.

Pri splavu se znebiš skupka celic, ne otroka, ker ta še ni razvit btw. In punca je sebična, ker ga bo prisilila v zelo težek položaj in tudi sama bo slej kot prej spoznala, da je naredila krivico tudi otroku, ki ne bo imel normalnega življenja.

Pod nujno poišči nekoga, ki ima otroka s podobno diagnozo in s partnerko čim več časa preživi z njim, če se le da tako, da bo ona skrbela nekaj dni za tega otroka…

Uf. Eno je – da bi se prej morala pogovoriti, kakšen odnos imata do splava. Drugo – če bo hudo, nobeden od lajfa ne bo imel nič, če bo otrok umrl po par letih, bo samo še težje. Sicer otroke gledaš, kako napredujejo, odraščajo, tega pa mogoče ne boš.

Srečno.

Glede na to, kako večina otrok izgleda in kako so že razviti, ko se opravi splav, to nikakor ni več kupček celic, btw. Nekaj celic je zgolj prvi mesec, potem pa ne več. In ta skupek celic ima razvito in delujoče srce že v 3 tednu, btw. In btw, a otrok, ki se rodi nepravilno razvit, je zgolj kup celic? Ali tak, ki se ze po rojstvu zaradi nepričakovane bolezni ne razvija, je tudi zgolj nekaj celic? Btw. In btw, moje razmišljanje ne temelji na kakih verskih prepričanjih, ampak na smeri moje izobrazbe, ki vključuje tudi znanje o razvoju ploda. Zato ne bluzi mi o skupku celic, ker tudi z vidika biologije to nikakor niso zgolj celice. Btw…. in btw, punca ni nič sebična, ampak v groznem položaju, v nepredstavljivi dilemi, časa za razmišljanje pa nima. Odločitev mora sprejeti dokaj hitro. In btw, ne odloča se o barvi novih nogavic, ampak o življenju, usodi otroka in navsezadnje tudi o svoji in usodi še marsikoga okrog nje. Sebičen tu je njen flosko, ki namesto da bi ji stal ob strani, jo skušal razumeti in na en human in ljubeč način prepričat, da je verjetno za vse bolje, če naredi splav, jo zmerja, ter javno obrekuje na forumu. To je sebičnost. Ne pa stiska, ki jo punca preživlja. Btw….

vau vau vau – kdo pa ste vi da lahko drugemu tako kruto dirigirate – poznam tak primer ko so zdravniki povedali da bo otrok siromak – in tudi resnično je bilo in starša nista imela nič več otrok – vso življenje sta posvetila samo temu invalidu – žal zdaj na stara leta pa sta sama, ker je ta otrok že umru – in res kako lahko vi kot tretja oseba tako kruto sodite….

To bi mogla biti skup a odločitev biti drug drugemu podpora tudi zdravega otroka moreš vzgajat skrbet za njega še stopta oba do ginekologa pa se posvetujta odločita odločitev je zelo težka lp

Prav je da bi se skupaj odločila, ne glede na za kaj se odločata. Če po vsej sili hoče iti sama v to in te ne pusti zraven, potem pač podpišita da bo ona skrbela zanj, to boš plačeval samo preživnino. To je največ, da se distanciraš od tega.

Glede tega pa koliko hudo je, ponavadi zdravniki povedo, da je slabše kot je. So tudi rekli že ženski naj naredi splav, pa se je rodil otrok zdrav. Kaj bo iz tega ven, ne more vedeti nobeden.

Tako kot je en pred mano napisal. Škoda je bila narejena že PRED zanositvijo.

Zakaj so moški tako glupi, da napumpajo ženske, o katerih se jim ne sanja kakšni so njihovi nazori. Za to rabiš prej leta skupnega življenja, da slučajno ne laže.

Realno – ti in ona sta si življenje zavozila. Ti očitno nisi sposoben skrbeti za takega otroka ( nič narobe s tem – 80% moških ne bi bilo ), ona pa je sebična po svoje.

Rešitev je, da si zvest samemu sebi. Če bo rodila in bo prizadet, boš videl – lahko ga boš še bolj vzljubil, ker je poseben…lahko boš odkorakal stran in našel srečo z novo partnerko.

V vsakem primeru – ravnaj tako kot misliš s čisto vestjo in boš srečen.

Otrok bo prizadet? Veš kako je to širok pojem? Niti slučajno ne moreš pričakovat nekih realnih odgovorov na podlagi tega podatka. Prav tako v resnici ne veš, kakšen bo otrok, dokler se ne rodi. Moževi sestri so rekli, da se plodu ne razvija pravilno srček, da to ni združljivo z življenjem in ji svetovali splav, je rekla, da bo dala otroku možnost, če res ne bo združljivo z življenjem, bo umrl, ampak ne bo ona tista, ki ga bo ubila. Zdaj ima povsem zdravega 5-letnika. Bivši sodelavki so celo nosečnost govorili, kako je plod zdrav, vse je bilo super, na koncu je rodila otroka, ki je imel tako hude zdravstvene težave, da je dve uri po rojstvu umrl.

Razumem, da nočeš tvegati, da nočeš spravit na svet prizadetega otroka (karkoli to v tem primeru pomeni). Ampak zavedaj se, da nimaš nobenega zagotovila, da ne bo šlo pri zdravem plodu med porodom vse narobe, da lahko otrok po rojstvu zboli, da ima lahko duševne/razvojne motnje, ki jih pregledi med nosečnostjo ne odkrijejo…

Nosečnost in porod sta loterija. Vsekakor so to zadeve, o katerih se zreli pari pogovarjajo, preden se odločijo za otroka. Tudi odločitve bi morale biti skupne, ker sta starša oba, če eden ne more živeti z odločitvijo drugega, je v temeljih nekaj zelo, zelo narobe. Kaj v takem primeru storiti? Če se prej nista odkrito pogovarjala o svojih občutkih, je zadnji čas, da to storita zdaj. Brez obtoževanj, vsiljevanj mnenja, prepričevanja in grdih besed. Oba dajta na mizo vse karte, povejta si odkrito, kako se počutita in sprejmita odločitev, s katero bosta lahko oba živela. To je vse, kar lahko naredita.

Jaz sem zgleden moski. Moralen. In v kolikor bi test pokazal, da bo otrok prizadet, narediva splav brez premisleka. To sva 2x tudi naredila. Potem pa dobila otroka, ki nima (zaenkrat) tezav z zdravjem. Ne se igrati otroci…bodite vendar odgovorni. Imeti otroka, ki je “special need” je ogromna obremenitev za starse. Celo zivljenje… In taksni starsi vedno potrebujejo vec pomoci (tudi psihicne) kot otroci sami.

Bodi moski in spejmi odlocitev,ki ke dobra za celo druzino.

Največji sebičnež in egoist je tukaj avtor tega zapisa.

Tako kot so že pred mano mnogi zapisali, punca je v grozljivi dilemi, v hudi stiski in namesto, da bi ji stal ob strani jo na grob način siliš v splav in ji groziš z odhodom.

Situacija ni črno-bela in ni pravega odgovora. Zase vem, da ne bi splavila nikoli, ker ne bi mogla živeti s tem. Nisem bog, da bi odločala kdo je vreden življenja in kdo ne. Nikakor pa ne obsojam tistih, ki se v takšni situaciji odločijo drugače. Vsak zase ve s čim lahko živi. Vsekakor pa tole ni pravi način, grožnje, žalitve in pisanje po forumu.

Avtor zapisa, postavi se v njen položaj, sploh če je nosečnost že napredovana je za tvojo partnerko to grozljivka, ker plod doživlja kot otroka in ne kot “skupek celic” (kar smo vsi mi btw – skupek celic). Poskusi se z njo sočutno in umirjeno pogovoriti, brez histerije pa bosta morda našla nek skupen jezik. Obstajajo tudi institucije in dnevni centri, kjer skrbijo za take otroke, če bi bila skrb zanj res prehuda. Vsekakor pa se zavedaj, da če jo “prisiliš” v splav, vajina veza prihodnosti najverjetneje nima.

Imam sestrično, ki bi jo ljudje lahko označili za “prizadeto”, pa je prav tako otrok, s katerim se igraš, ga učiš in se z njim pogovarjaš. Pač ne govori še razločno pri 12-ih, ampak se pa pogovarjaš o bolj enostavnih temah. Pri takih otrocih so pa majhni napredki toliko bolj dragoceni in si potem toliko bolj srečen, ko vidiš, kaj vse mu uspe. Samo to, da bo otrok “pritadet” res ne sme biti razlog za splav. Prizadet ali ne, še vedno je tvoj otrok. Tvoja dolžnost, da poskrbiš zanj. In tvoja prihodnost, nekdo ki bo ostal za tabo. Vsak otrok je vreden ljubezni staršev. Vsak otrok je vreden, da živi. Če takega otroka ne moraš sprejet, ti nisj vreden svoje partnerke in ne otroka. Sem na strani tvoje partnerke in upam, da bos tudi ti spremenil mnenje, da boste vsi skupaj srečna družina. Vse je pa v precepciji. Če si boš v naprej govoril, da bo to životarjenje, bo res. Če pa sprejmeš to kot izziv, ti bo pa lepo, ne glede na to, če bo kdaj malo težje. Držim pesti, da zbereš pogum in podpreš partnerko pri odločitvi, da otroka rodi! ?

Oh, ja … Preberite si morda uno zgodbo s Sofijo, ki je pred kratkim umrla (Zavod 13 ali nekej). Imela je še dva sorojenca, ki sta bila verjetno non-stop na stranskem tiru.

In, ne, tega ne bi vzela kot izziv. In, ne, ne bodo srečna družina, Študentka.

Ne vemo pa seveda, kaj je dejansko narobe. Če gre za kromosomske nepravilnosti, je to kar zanesljiva diagnoza.

Kreten.

Za takega ni druge besede.  In kaj če bi testi kazali za zdravega otroka? Pa bi imel zmanjšane sposobnosti, umsko zaostal? Bi ga pa v zavod porinil in mislil nase? Ali pa zdravega otroka pelješ in porodnišnice in pride tovornjak in vas zbije. Otrok huje poškodovan. Kaj, ga pustiš v bolnišnici in živiš naprej?

Upam, da te nekdo tako grdo zavrže, ko boš star in bolan. Močno upam. Takrat bo veliko časa za razmislek. Do takrat pa le misli nase in svojo neumnost. Naslednjič ga pa raje v hlačah drži, res. Si  pomislil, da so tvoji spermiji krivi, da je otrok tak? Torej da si ti kriv, da je otrok kakršn je?

Kje je srečala takega kretena… Upam, da te sama zapusti nisi vreden ne otroka ne partnerke..

Tvoja mama razume stisko tvoje punce; končati nedolžno življenje, ki raste pod tvojim srcem je res težko.. Za ženske precej težja odločitev,  kot za moške. Sama ne vem, če bi to lahko naredila, po mojem da ne. Celo življenje bi imela v ozadju misel “kaj pa če so se zdravniki zmotili”, vedno bi se spraševala kako bi bilo, če tega ne bi naredila. Vest mi ne bi dopustila normalnega življenja.

Med nosečnostjo sem imela spontan splav (dvojajčna dvojčka). Takrat sem se (pa še sedaj se) tolažila s tem da je “narava poskrbela da manj zdrav plod zapusti ta svet”, ampak še vedno ostaja nesojeno dete v mojih mislih, kljub temu da se nisem sama odločila za splav. Je prisotno obžalovanje, čeprav nisem imela izbire…

Definitivno vama ne privoščim te situacije in upam, da bosta našla skupno rešitev.

Ta otrok bo vedno tvoj, četudi jo boš zapustil in tudi stike z njim boš moral imeti. Tako je. Razumem pa tvojo žensko, živo bitje je živo bitje in pravico se ima odločiti, da ohrani tega otroka pri življenju. Veš kako čudovite je občutek, ko v tebi raste živo bitje? Tvoj otrok? A ni lepo, da ga ima že sedaj tako zelo rada?

Preberi kakšno zgodbo kot je zgodba Darka Djuriča, ki so starši niso hoteli, posvojila pa ga je družina, ki je zelo lepo skrbela zanjga. Poglej kakšne rezultate je dosegel. Verjemi, ni vse črno – belo.

Jaz te podpiram, poznam to.

Imamo v družini genetsko bolezen, ko sem se odločal za otroka sem ženi povedal, genetski test v 10 tednu nosečnosti, če otrok ne bo ok bova splavila. Na srečo je ni dobil.

Avtor ima popolnoma prav. V kolikor punca rodi, adijo življenje. Ni vredno, otrok še ne ve, da obstaja, zakaj bi mučila njega in še sebe ter vso okolico okoli sebe? Je vredno? Eni ste nori, res nori. Pojma nimate kaj pomeni imet prizadetega otroka.