Nobelovka Lessingova
No, tole z “ženskimi” knjigami je pač tako, da vendarle vemo, kaj je mislila tvoja draga, pa čeprav se navadno delamo, da ne vemo. 😉 Jaz sem, kot kaže, pred časom poskusila ravno s tovrstnimi – in so se mi zdele … mah … ne vem, preprosto se nisem mogla prebiti niti čez deset, dvajset strani.
Bom pa poskusila z Generalko, če praviš, da ni te sorte.
He, he, pilgrim, a to pomeni, da imaš že dolga leta status profesorja srednjih let?
Lessingove pa nisem brala, samo malo smetim temo :-). Se mi niti ne zdi nujno letet brat vsakega nobelovca, tudi Pamuka še nisem, ker me enostavno nekaj odbija, ko prebiram povzetke vsebine njegovih del. No, pri Lessingovi imam pa sploh občutek, da pisci komentarjev k prejeti nagradi prav iz petnih žil vlečejo besede pohvale in zaslug, tako da…evo, počakam, da Katja 10 in pilgrim prebereta Generalko za pekel, potem bom pa še enkrat razmislila, kako in kaj z madam Lessing :-).
Prebrala sem Zlato beležnico, že pred časom . Tema – razcepljenost fragmeniranih identitet(živlenjskih vlog) v štirih beležnicah in končno zlivanje v eno samo – realno, ki zajema vse, mi je bila zelo blizu.
Čeprav jo smatrajo za biblijo feminizma, me je najbolj pritegnil proces individuacije na osebni ravni.
Moram priznati, da nisem še nič prebrala in da me prav zato zelo mika njeno čtivo, ker mi je malo čudno, da do vseh (in teh je v zadnjem času seveda pričakovano veliko) polemik, ki jih vzpodbuja podelitev nagrade, ne morem zavzeti svojega stališča, ker je pač še nisem brala. Pa še med Delovimi vrhunci je bila – in sem jo kot eno redkih izpustila … hm. Mislim, da bom tudi sama najprej poskusila z Generalko. V knjižnici me že čaka – se ravno ne pulijo zanjo 🙂
Prebrala Trava poje, samo zato, ker je od nobelovke :), pa se je pokazalo, da bo to ena od mojih letošnjih top 10.
Zgodba se dogaja na jugu Afrike pred (po mojem) kakšnimi 70 leti. Knjiga je odličen opis psihičnega in fizičnega propdada ženske, ki se poroči z napačnim moškim iz napačnih razlogov. Dick je sicer dober človek, garač, vendar enostavno tudi popolna zguba. Mary je pred poroko živela popolnoma zadovoljno življenje, sestavljeno iz službe, kina in ljubezenskih romančkov. Verjetno bi tako živela do konca življenja, če ne bi slučajno slišala pogovora, v katerem so jo njeni prijatelji opravljali, da se gotovo ne bo nikoli poročila, ker “ni taka”. To, kar sliši, jo tako vrže iz tira, da se poroči s prvim, ki pokaže zanimanje zanjo.
Od tu naprej je knjiga samo še odličen opis življenja na farmi v popolni revščini, poleg tega pa opis odnosa belih gospodarjev do črnih “pobov”, ki so za belce na isti stopnji kot živali.
Čeprav Dick in Mary ves čas sanjarita o boljšem jutri, se nehote vprašaš, če si tega sploh v resnici želita. Videti je, da sta globoko v sebi oba nekako zadovoljna točno tam, kjer sta. Ko se jima ponudi realna možnost za spremembo, jo namreč oba z različnimi izgovori spustita iz rok.
Kot pravi Lessingova:
“Nešteto je parov, v katerih se zakonca, v svojih globinah oba zmaličena in iznakažena, odlično ujemata, ker drug drugemu grenita življenje natanko tako, kakor to potrebujeta, kakor to terja njun življenjski vzorec.”