Po vsem tem času še vedno ne vem, kakšno je pravilo vstavljanja vejic pred ali za besedo ‘no’. Ali naj ne bi se praviloma zapisala vedno?
Primeri:
No, pojdi.
No, povej.
No, ampak včeraj smo šli peš.

Kadar pa je ‘no’ na koncu, pa vejico mnogi izpuščajo. Tudi v knjigah in časopisih!
Dajte no!
Poglej no.

Najlepša hvala za razlago!

Členki so malo samosvoji, zato jim malo tudi prilagajamo pravila, v okviru norme seveda, ne kar vsepovprek. In ključna razlika je v tem: če čutimo ali celo želimo poudariti premor za členkom oz. sam členek, potem vejico seveda pišemo, ker s tem dejansko nakažemo ta premor oz. poudarek. Če pa se členek povsem zlije z drugimi besedami in premor/poudarek ni predviden/želen/načrtovan, vejice ne pišemo. Podobno tudi: seveda je prišel (‘ali je bil sploh kak dvom?’) oz. prišel je, seveda! (‘čeprav so drugi trdili, da ga ne bo’); poudarim seveda, kar pokažem z zapisom vejice.