Še vedno ostajam istega mnenja in trdim svoje. Ne poskušaj me prepričevati.

Nikakor, bog varuj. Le ostani pri svojem. Morda mi je pa uspelo komu drugemu, ki to bere, prikazati stvar tudi z druge perspektive.

Kerstin, verjetno je tole stališče kar precej odvisno od tega, kaj človek bere. Nekdo, ki se mu zdijo dobre knjige avtorjev kot so Nora Roberts, Amanda Quick, Kathleen E. Woodiwiss, Sophie Kinsella, Maeve Binchy…, bo precej verjetno na strani knjižnične izposoje, saj gre za knjige, ki jih večina ljudi ne prebere več kot enkrat, pa tudi za otroke jih ravno ne špara (he he, čeprav priznam, da jaz za hčerko šparam eno Victorio Holt :-)). In se na njih doma definitivno nabira prah. V knjižnici pa kakšno leto ali dve zanesljivo ne. Potem pa…

Nekaj zagotovo vpliva tudi to, Enka, se strinjam. Ni pa nujno – moja teta ima npr. celo goro prav tovrstnih knjig v domači “knjižnici” (beri: vitrina v regalu).
Katero Victorijino knjigo pa šparaš, prosim, zaupaj. Jaz tudi – dve. :))

Ah, šparam Srhljivi pesek, edino, ki sem jo kupila (oziroma si jo najbrž zaželela in dobila). To so pač knjige, po katere sem že v mladih letih modro hodila v knjižnico ;-).

Mislim, da je nisem brala, čeprav sem v najstniških letih prebrala zagotovo več kot deset Victorijinih. Šparam pa Hišo ob močvirju (mislim, da je ena prvih njenih) in Gospodarico Mellyna. 🙂 Ti dve premoreta, se mi zdi, drobec pristne angleške srhljivosti.