@Katja10: Pred nekaj meseci (ups, pravzaprav ze vec kot pred enim letom – madonca, kako cas bezi!) je bila v Benetkah razstava Salvadorja Dalija, ki sem si jo sla ogledat, pa pocastila sem si tudi en speh od monografije.

Skratka, tipcek, ekscentricen, kakor je bil, se je druzil s sodobniki znamenitih imen – fiziki, psihoanalitiki, matematiki in naravoslovci (na pamet zdajle ne vem, knjigo ima pa moj v.d. tasta trenutno izposojeno:))) In ze takrat sva z mojim dragim modrovala, kako je pravzaprav ‘prepad’ med druzboslovci in naravoslovci prisiljen in umeten in kako je fino, ce ti kdo kdaj naredi kaksno condensed predavanje s svojega podrocja ali ce izide kaksna dobra knjiga.

Tko da te cisto razumem:))))

lp, proxima

@Lojz: Ihan mi je zanimiv, prav tako Tomc, Štern pa … zdi se mi malo “zbrda zdola”, kot bi rekli naši sosedje.

@Proxima: mah, pri meni je vse otroštvo in najstniška leta resno kazalo, da bom naravoslovka – v družboslovju sem pristala po neverjetnem naključju, zaradi stave 🙂 Bila sem že vpisana na fakulteti naravoslovne usmeritve, ko smo se na morju s frendi zapili in takrat sem šla stavit, da si upam na sprejemce na primerjalno književnost – in da bom v primeru, da jih opravim, tam tudi ostala. Seveda sem bila prepričana, da bom gladko padla. Pa nisem. In sem v resnici ostala – še sama ne vem, zakaj.
(P. S. Za vse mlajše: včasih so bili na primerjalni književnosti sprejemni izpiti in sito je bilo zelo gosto).

Eh, saj ne vem, kaj sem takrat mislila, no, ampak končalo se je, kot se je 🙂

Katja10, kaj misliš, bi bil Genom prebavljiv tudi za čisto družboslovko? Me malo mika, pa se bojim, da ne bom nič razumela.

Ja, seveda. Če se iz srednje šole spomniš vsaj malo biologije/kemije, bo šlo z lahkoto, a tudi sicer ne bo težav, ker avtor ZELO nazorno vse predstavi, pomembnejše reči razloži celo večkrat. Poleg tega je vse opremljeno z jasnimi primeri. In četudi česa ne bi razumela in bi morala izpustiti, mislim, da to ne bi bila katastrofa, ker za knjiga vendarle ni strokovno, ampak poljudno delo. Tudi veselje te zato ne bo minilo, ker te knjiga pograbi v trenutku (no, vsaj mene je) in je preprosto ne moreš odložiti.

Jaz naravnost trpim, ker moram seveda tudi delati, pa še nogometno prvenstvo je zdaj, tako da nikakor ne morem najti časa za vse. In ker knjiga lahko počaka, nogomet pa ne, zdaj pač poležava na nočni omarici 😉

He, he, a tudi ti fuzbal gledaš? Jaz tudi :-).

Za Genom si me prepričala, se ga bom lotila. Mislim, da ga bom kar kupila, ker imajo Učila postavljeno ugodno ceno. Predvidevam, da ga bo rad vzel v roke tudi moj najdražji (ki se bolj zanima za naravoslovne zadeve od mene, priznam).

Uf, jaz pa sem Genom brala in brala, pa nikoli prebrala do konca. Očitno sem nepoboljšljiva! Pa ne, da ne bi razumela, nenazadnje sem bila usmerjena in to v ta hudo naravoslovje, samo dolgočasno mi je bilo.

Vedno bolj se sekiram, ker moj delež neprebranih knjig strmo narašča in je razmerje med prebranimi in ne-do-konca-prebranimi skorajda že skorajda v korist slednjih. Da ne omenjam, da mi tudi všeč ni skoraj nič. :(( Mah, če bi imela več časa, bi bilo drugače (pa ne gledam nogometa:)))

Komentar z zamudo D.Ug.Minisitrstvo za bolečino; z vidika “obrti” pisanja knjig zame mala mojstrovinica, bere se tekoče, hitro, te potegne, itd.Z vidika teme, tu bi tezko dala komentar ne da bi zahajala na spolzka tla – prostori in casi ne tako dalec, mar ne?Vsak svoje mnenje, jaz do knjig s tovrstno tematiko in s teh prostorov zelo, zelo zadrzana. Pravzaprav prva zares prebrana knjiga , vojna, bivsa skupna domovina, razseljevanje, rekuperacija,… Bo se cas pokazal…
Avtorico sicer uvrstili med t.im. Carovnice iz Ria(po Eastwicku) kjer se nekaj drugih vidnih zenskih osebnosti, vecinoma delujocih v tujini, pa iz teh prostorov.
Meni (laik) dobro branje, spretno postavljene spontane besedne zveze,prehajanje od notri na zunaj , itd.itd…vse dobro.
lp

Hanns-Josef Ortheil: Die weißen Inseln der Zeit. Praktično avtobiografija, napisana s posebno nežnostjo, kot se je spomnim še nemara od Pasolinija. Občasno celo duhovito, kar je lepo presenečenje.

prejšnji teden:
Cornelia Funke: Srce iz črnila (mladinsko ali skoraj mladinsko čtivo, zanimiva zgodba na staro temo “ko knjige oživijo”)
Jeanette Winterson: Teža (mit o Atlasu in Herkulu na malo drugačen, bolj človeški način)

zdaj:
Mankell: Peta ženska

Bye, Kitty

Ana Jud – Operacija Direkt. Komentar je odveč.

Prav lepo je videti toliko različnih vzdevkov na tem forumu, torej veliko bralcev. 🙂

Trenutno berem od Vesne Milek: Kalipso. Vendar sem komaj na prvi četrtini knjige. Pri branju me navdajajo zelo mešani občutki, vendar pa moram pripomniti še enkrat, da sem komaj na četrtini knjige, če ne še manj. Zakaj sem izbrala to knjigo? Po naklučju. 🙂

Tam nekje sem jaz obupala nad V. Milek :-).

Pri založbi Sanje je izšel težko pričakovan prvi ponatis (broširano) – Zvezdnate noči Dušana Jelinčiča.
Zelo priporočam!

Nad Kalipso pa sem tudi jaz obupala.
In prijateljica, ki mi jo je kupila za rojstni dan, se je tako veselila, kako super darilo mi je kupila. Potem pa je bila razočarana, ko sem ji povedala, da mi ne leži.
Njene kolumne in intervjuji so mi super, Kalipso pa je bilo popolno razočaranje!

🙂 Ja tudi meni gre tale Kalipso nekam počasi naprej 🙂 Vendar se bom potrudila, da jo preberem do konca. Kakšni redki stavki so mi zelo všeč, vendar mi kar ne steče in ne steče… Kot celota je zelo težko berljiva… Zmedeno.

Meni je bila Kalipso ena od tistih knjig, ki sem jih neprebrane vrnila v knjižnico. Pa če le gre, se zmeraj pretolčem skoznjo, že iz radovednosti, kakšen bo konec.

Trenutno pa berem
– Patricio Cornwell; Portret morilca (ne njena klasična kriminalka, ampak na osnovi današnjih znanj in spoznanj rekonstrukcija dejanj Jacka Razparača in kdo naj bi to bil)
– Nikos Kazantzakis; Zadnja skušnjava (po tej knjigi je Scorsese posnel Poslednji Kristusovo skušnjavo)

LP!

jaz trenutno berem jalnove bobre. lepa knjiga,če imaš rad njegove prečudovite opise narave in lživljenske zgodbe njegovih junakov.pravkar so izšli pri mohorjevi družbi kot zadnji del njegovih izbranih del poskusite,ne bo vam žal.

Ravno danes sem končala roman Sobota (Ian MacEwan). Obetala sem si precej več…

Berem Ciuhov roman Kronika sedmih pozab, na katerega sem naletela čisto po naključju med prebiranjem pogovora z Manco Košir, ki je knjigo ne samo pohvalila, ampak vkovala med zvezde … in moram reči, da mi je po 50 straneh (približno 1/10) zelo všeč … govori pa (vsaj na začetku) o svojem otroštvu, ljudeh, ki so ga obdajali … skratka: priporočam.

Jaz sem v zadnjem casu prebrala nekaj paperbackov Paula Austerja, ki se sicer vsaka zase zelo fino pusti brat, vse skupaj so pa vidno obrtnisko kopitarski izdelek.

Zato se sprasujem… ah, odpiram kar novo temo o avtorskem slogu vs. kopitarstvu.

lp, proxima

No, torej še sreča, da nisem prebrala vseh, ampak menda dve, tri, od tega eno knjigo zgodb …

Ah, kopitarstvo … slog. Da ne bom dologovezila: moje skromno mnenje se glasi, da je kopitarstvo slog, ki se s časom ne razvija.

Trenutno Ano Karenino. Fajn je 🙂

Sem pa ravno prebrala Habsburžani privatno in Bolni Habsburžani. Toplo priporočam vsem, ki imajo radi zgodovino, biografijo in humor!

Uuuu, tale vikend sem si pa dala duska!:))

V kiosku zraven moje sluzbe so za smesno ceno prodajali pakete starih Futur (hrvaska revija, v kateri objavljajo prevedene in domace SF short stories), in nekaj storij se mi je zdelo prav super!:)))

Svoje cajte sem tega blaga prebrala ogromno, v zadnjih letih mi je pa SF malo usla iz dosega, bo ocitno treba not prinest..

Lp, proxima

patricia cornwell: Jack Razparač, primer zaključen

lep primer tendenciozne raziskave,

gospa pisateljica se je odločila, da je bil razparač slikar Walter Richart Sickert, sicer eden od mnogih kakndidatov za ta naziv. In se podala v sodobno forenzično preiskavo, zanemarila, kar ji v teorijo ni pasalo, poveličujoč, kar ji teorijo podpira – in to je to. mi pa beremo.
je pa dobro napisano in berljivo.
za na plažo.

Antoni Libera: Madame. Všeč mi je bila jasna, strukturirana zgodba, pa četudi je rahlo revna. Pa kar lepo me je zgrabila. Romanu očitam občasno osladnost in prenapihnjenost.