No, dajmo spet – kaj berete?
Strinjam se z bejbiborn in katjo10, da Klovnovi pogledi res niso najboljša ljubezenska knjiga vseh časov. V ospredje bi lahko v tej knjigi postavili marsikaj drugega kot pa prav ljubezensko zgodbo med klovnom Schnierom in njegovo verno izvoljenko. Drži pa, da je Böll zelo dober pisatelj.
Sama sem začela z branjem Marqueza: Ljubezen v času kolere. Sem šele na 60.strani, pa me je knjiga že navdušila. Ne vem, neka nostalgičnost in sentimentalnost kipi iz te zgodbe …
Na polici čaka še njegovih Sto let samote.
regla je napisala:
> Ostajam pri prvem delu Otrok zemlje (Auel) in še nekaj časa
> bom, ker iz tega delam eno seminarsko. Če začnem vmes kaj
> drugega, imam kar slabo vest….
Jaz bom pa zdaj peto iz te serije začela. Se mi kar sline cedijo in komaj čakam, da se današnji delovnik konča.
Kitty
@connie: ne veš, kako ti zavidam, marqueza namreč!
Za Pabla Nerudo in njegove Izbrane pesmi sicer ne bi mogla reči, da niso polne nekega žara, uporništva, strasti – pa vendar mi je melodičnost jezika na nek način tuja, morda celo nekoliko raskava. Tako sem si iz celotne zbirke shranila le dve – in še eno od njih sem prebrala med knjižničnimi policami (pa se že zaradi nje odločila za izposojo) …
Jaz sem zdaj prebrala Kocka je padla – James Patterson ( tretja v zbirki o karizmatičnem detektivu Alexu Crossu). je na name zelo velik vtis naredila knjiga Rojena iz tvojega življenja – Jodi Picoult. Kakšna krasna, berljiva knjiga z zelo zanimivim zapletom: Kate in Anne sta sestri. Kate ima levkemijo. Reši jo lahko zgolj presaditev ledvice. Annine ledvice. Anne odkloni. In na sodišču sproži sodni postopek, da bo lahko sama odločala, kaj se dogaja z njenim telesom. Ker ima dovolj nenehnega darovanja svojih organov. Ker noče več živeti po bolnišnicah. In ker hoče končno zaživeti svoje življenje, neodvisno od Kate …
Resnično knjiga, ki ti seže do srca in o kateri razmišljaš še dolgo potem, ko si jo že odložil…
Skorajda sem že obupala nad Bollom, vmes sem prebrala Penelopino prejo Margaret Atwood. Zelo simpatična, duhovita. Za tiste, ki so radi brali stare grške bajke.
Sedaj me čaka Naravni roman, Še večji Gatsby (čeprav kratke proze ne maram, ampak ste ga tukaj tako priporočili…) in ena kriminlka (se ne spomnim avtorja ali naslova, gre pa za neko naštevanje a la Mačka, sirena in čajna skodelica).
Katja10, hvala za nasvet glede Marqueza. V kolikor mi bo čas dopuščal, bom seveda skušala prebrati tudi roman, ki si mi ga priporočila.
Drugače pa se strinjam o Böllovih delih. Všeč mi je bil Biljard ob pol desetih, Izgubljena čast Katharine Blum in In ni rekel niti besede. Imam pa slabo vest, da še nisem prebrala Skupinske slike z gospo, ki je baje ena njegovih najboljših knjig. Imela sem jo že izposojeno, pa mi je potem zaradi obveznosti ni uspelo prebrati, čeprav sem jo že začela. Klovn pa … imeli smo ga za obvezno čtivo na faksu. Pa saj vem, da je poanta v tem neke vrste uporu zoper katolike, ampak … nekako me ni pritegnilo.
Hm, jaz že nekaj časa molčim, o tem, kaj berem, in samo komentiram “vaše” knjige. Razlog? Berem namreč knjigo, ki je daleč od leposlovja, biografij in podobnega čtiva, o katerem največ govorimo tukaj. Stvar me je neverjetno pritegnila: Matt Ridley – GENOM (Učila).
Če se iz srednje šole spomnite vsaj malo biologije & kemije, toplo priporočam v branje. Knjiga je napeta kot kriminalka, mestoma celo duhovita in sploh na moč zanimiva. Na glavo obrne marsikatero trdno uveljavljeno predpostavko, s katero smo dolgo živeli in se nam je zdela samoumevna. Ko preberem to, zagotovo sledi še razvpiti Dawkinsov Sebični gen.
Poskusi se z The Red Queen od taistega Ridleya, se s Selfish Gene nekoliko dopolnjujeta – ceprav se meni Dawkins boljse bere.
Je pa Genom nekoliko storasto in na nekaterih mestih slampasto preveden, jaz sem kar malo preklinjala, ko sem ga brala najprej v prevodu in se spotikala ob nekaterih netocnostih (ni se dalec cas, ko sem morala znat na pamet Albertsovo Cell Biology…:)))
lp, proxima
Glede prevoda se strinjam, čeprav menim, da bi z večino nerodnosti zlahka opravil spreten lektor.
Ja, oba z dragim sva se že odločila, da bova prebrala še The Red Queen in Selfish Gene – tokrat raje v izvirniku. Vseeno hvala za nasvet. Prav paše mi, družboslovki, spet brati kaj drugega, izvedeti kaj novega in osvežiti/razširiti znanje s področij, ki so me kot najstnico zelo “kurila”, pa sem potem nanja kar malo pozabila.