No, dajmo spet – kaj berete?
Je že več kot en mesec od prejšnje tovrstne teme in vem, da ste medtem prebrali že cel kup knjig. Mogoče tudi kakšno, ki vas je navdušila?
Jaz sem končala Kratko zgodovino traktorjev v ukrajinščini, ki je čisto zabavna knjiga. Predvsem dobro napisana. Ampak ne ravno za na vrh seznama knjig, ki jih je treba prebrati.
Zdaj sem nekje na sredi (od Katje10 precejkrat priporočenega:-)) Še večjega gatsby-ja. Šele na sredi sem samo zato, ker imam kup dela in se ne smem prepuščati bralnim užitkom. Ker knjiga je super. Zabavno odštekana. Katja, čisto po mojem okusu knjiga! Sem pa včeraj prav premišljevala, na koga me spominja stil pisanja, predvsem uporaba nekaterih (lepih slovenskih, a redko slišanih) besed. In sem pogruntala – na Blaža Ogorevca. Pravzaprav bi tudi kakšna od zgodbic prav lahko zrasla tudi na njegovem zelniku, bi rekla. Najbolj pa sem bila navdušena, ker je tip uporabil “psovko” kurja mast. Sem mislila, da ta izraz uporablja edinole moja mama (no ja, in zdaj posledično moja otroka :-)).
Kot sem že zapisala, sem po Pilgriminem nasvetu pravkar končala Karambol, tako luštno branje, ki mi je potešilo nujno potrebo po krimiču. Ni za v zgodovino, vsekakor pa solidno razvedrilo.
In danes, če bo vse po sreči, začnem z antologijo italijanske kratke proze z naslovom Papir in meso.
Sploh sem precejšnja ljubiteljica kratkih zgodb. Tudi antologije imam rada, ker tako pogosto zasledim kakega avtorja, ki mi je všeč, a zanj še nisem slišala.
Enka, vesela sem, da ti Martova pisarija všeč. (Ponosno pripominjam, da je bil moj sošolec na faksu.)
Skratka, to ni psevdonim za Blaža Ogorevca, čeprav obstajajo podobnosti, to je res.
Ne, saj nisem razmišljala v to smer, da gre za psevdonim :-). Samo je pa res tak podoben način pisanja, ko zgodba sama zase ni nič posebnega (v tem smislu, da je precej vsakdanja), ravno uporaba pravih besed na pravem mestu pa doseže, da se ti usta ves čas vihajo navzgor.
Sploh pa ima zadeva še en pozitivni učinek – spomnila me je namreč na dejstvo, da je Blaž Ogorevc izdal tudi kakšno knjigo in da sem jaz brala le njegova pisanja v Mladini. “Dela” mi torej ne bo zmanjkalo :-).
trenutno: Roman za ženske – Michal Viewegh
potem: Lolita – Vladimir Nabokov
aja,
@Katja10: po pilgimOVEM 🙂
Joj, joj, pardon, Pilgrim – sem celo malček oklevala, navsezadnje je “pilgrim” lahko ž. ali m. spola, no, na koncu sem udarila po žensko, najbrž zato, ker tukaj prevladujemo 😉
Pa brez zamere, kot so včasih rekli …
Aja, imaš še kak krimič na zalogi? Kaže, da me je prijelo, izbirčnost je pa tudi že malo popustila. Očitno padam v obdobje, ko se bom poslovila od “visoke” literature, o kateri smo tako vneto razpravljali nedolgo tega 😉 Me sicer čaka še Antologija hrvaške kratke proze, ki jo nameravam prebrati, to vsekakor, ampak vseeno … Kak predlog? Recimo vsaj tega ranga, kot je bil tale Nasser?
Prav prijalo je, da knjiga ni prišla iz VB ali ZDA, to je bila njena precejšnja odlika, ta malo drugačni duh. To se mi pogosto zgodi po prebiranju večje količine VB/ZDA robe, pa se potem spravim na kaj italijanskega ali nizozemskega. Paše, ta malo drugačni štimung, paše …
priporočam še nesserjev drugi roman Mreža grobih zank – je v rangu karambola,
precej manj pa njegov predebel razvlečen špeh Lastovka, maček, vrtnica, smrt.
aleksandro marinino si brala?
colina dexterja in njegovega inšpektorja morsa pa seveda poznaš?
kaj pa kriminalne zgodbe očeta browna, gilbert keith chestertona?
pa:
je med hrvaško antologijo morda tudi Osmi povjerenik, o katerem je tukaj že tekla beseda. pri nas doma smo knjigo (v originalu) dobesedno požrli.
Hvala, Pilgrim, lotila se bom Mreže grobih zank. Glede Lastovke… se bom držala tvojega nasveta in jo izpustila.
Ostalo poznam, kar zadeva Osmega povjerenika, sem pa menda prav jaz sprožila razpravo o njem 😉 Ja, je hecna knjiga – tako zgonjena tema, napisana je pa odlično. Podobno kot Enka pravi o Še večjem Gatsbyju.
Mimogrede, a je kdo že prebral slovenski prevod Osmega povjerenika – na smrt me zanima, kako se je znašla prevajalka? Ali/kako ji je uspelo?
06:33 – pa menda ne vstajaš ob taki nečloveški uri? Upam, da si odhajal spat 🙂
Alexander McCall Smith: Strojepisje za moške (iz serije Prva damska detektivska agencija)
Pravkar končala (popoldne grem v knjižnico in ravnokar dopolnjujem seznam). Zelo so mi všeč “modrosti” v tej “seriji”. Z njimi se lahko strinjaš ali ne, so pa vse vredne razmisleka.
No, da ne bo kdo mislil, da je to spet ena teh new ageovskih ali podobnih “duhovnih knjig”… teh ne maram…
Pa še zanimiva prigoda…
vsaj 2x na mesec me poklice “telefonska prodajalka” iz Vale Novaka in zacne: “Dober dan, gospa … Ker dobro vem, da imate radi knjige o duhovnosti, osebnostnem razvoju itd…”
“Ma ne,” rečem jaz “teh knjig sploh ne maram!”
“O, oprostite, no potem pa imamo Jamija…”
In potem se loviva naprej, dokler ne rečem, da ne bi nič, ali pa nazadnje kaj kupim. Saj je vseeno. A smešno mi je, da vedno tako začne pogovor in jaz jo vedno popravljam!
Prebila sem se skozi Saramagov Evangelij… kaj vem, me ni zagrabil, tko da sem ga brala per partes. (Se vidi, da se zadnje case bolj malo vozim z vlakom.)
Sicer je pa prijateljica izbrskala davno posojenega Berna (Games People Play) in mi ga vrnila, cez vikend sem ga malo listala in se ze veselim casa, ko se bom spravila nadenj – upam, da cimprej.
lp, proxima (ki bo transakcijski analitik, ko bo velika).
Zaključila sem z Mesto kot Alice (Nevil Shute) in spet berem Ihanovo Salso. Pa da tako, kot ste me (upam) navajeni, “podelim” z vami to:
Od nekod se poznamo, kot da smo se
že srečali, čisto bežno, sredi noči
v nekem dolgem, mrzlem hodniku, in
potem zaspano odtavali vsaksebi;
morda smo si tudi rahlo pokimali v
pozdrav ali si stisnili roko, morda
smo se celo objeli, se poljubili,
bili vroči od prijateljstva in globoki
od ljubezni; vendar je moralo biti
že zelo, zelo davno, da je vse izginilo,
se vse razkadilo in zdaj le še z
drobcem krivde, skritim v nerodnem
molku, čutimo: od nekod se poznamo.
Jaz se še vedno pri sf-fantasy. Dobila sem še tri knjige Marion Zimmer Bradley iz serije Darkover. Fascinantno.
Ona in Terry Pratchett – kako znata (no, ona je znala) ta dva človeka pisati nove in nove zgodbe o izmišljenem planetu …
Kitty
Vceraj s kupa paperbackov potegnila Thomas King: Green Grass, Running Water. Bere se odlicno, ena taka mesanica labirintne mistike in metafizicne kriminalke (avtor je Kanadcan indijanskega rodu), cisto od dalec me spominja na Lovely Bones od Alice Seebold – prisegla bi, da je pisana z zensko roko, ce ne bi Amazon trdil drugace.
A je ze komu ta avtor kdaj zasel pod roke?
lp, proxima
Katja10,
Klovnove poglede imam pač doma, pa še tanka knjiga je (krajše trpljenje:))), pa sem pač začela. Ampak so jo res priporočali v postu o ljubezenskih romanih. Jaz pa zaenkrat ne vidim kake hude ljubezni, samo enega samopomilujočega klovna.
Me je pa včeraj v knjižnici premamilo in sem si izposodila Penelopino prejo od Margaret Atwood. Bomo videli. Njena Deklina zgodba mi je bila pred leti zelo všeč.
LP