Nino iz sanj
Marko Pristov – Nino iz sanj, Cankarjeva založba 2006
Tegale pa ne bom dokončala – kot nekakšen hudo hudo razvlečen dnevnik frustracij mulca iz 80. let. Mučno.
Avtorju sem dala celih 100 strani, kar se mi zdi razmeroma velikodušno, ampak že nekaj časa nisem prebirala takšnega bluza.
Po kupu več kot spodobnih domačih prvencev – nekateri so vsebovali prave biserčke – je bilo tole totalno razočaranje. Avtorju gre priznati zgolj in samo to, da je imel voljo in spravil skupaj 271 strani. Tega mu ne gre oporekati, trpljenja v mladih letih tudi ne, ampak čemu mora to prebirati še kdo razen njegovih prijateljev – ne, to mi pa res ni jasno …
(že tečem poiskat svoje najstniško kracanje in ga objavit press)
Uf, Primož, zdaj si mi pa zadal nalogo … 😉
No, kup je najbrž pretirana beseda, ampak v zadnjem času je pa res bilo nekaj prvih del, ki so mi bila veliko bolj všeč. Omenila bom tri:
Nekaj zgodb iz knjige Matjaža Brulca Diznilend je že takšnih, menda sem o njej tule že pisala. No, tudi kot celota je knjiga fajn. Všeč mi je bila, denimo, prva zgodbica, tako rekoč govori o sreči, kar se zdi skoraj neverjetno, o čisto preprostem zadovoljstvu s tukaj in zdaj. To pa Brulc naredi spretno, prepričljivo, da se še v bralcu nekaj zaiskri.
V tej knjigi je še nekaj res dobrih zgodbic, vse skupaj pa se – za spremembo – dogaja v majhnem mestu. Nekateri junaki prehajajo iz zgodbe v zgodbo, tudi njihove težave, kraji dogajanja, tako kot so v majhnih mestih vsi povezani z vsemi in vse z vsem. Simpatična kombinacija “dolgcajta” in humorja. Liki niso samo iz vrst “študentov & diplomantov primerjalne književnosti”, ampak pretežno mladi, ki so se po srednji šoli ali še prej zaposlili, morda falirali … te pa vznemirjajo čisto druge reči, njihovo življenje je drugačno. Niso ne popolni luzerji ne intelektualci, in čeprav so takšni ljudje iz “sredine” v življenju v večini – so v književnosti nekoliko zanemarjeni. Četudi gre za zgodbe, avtor z njimi sestavi mozaik življenja v majhnem mestu, kjer nič ne dogaja. Preigrajo se vsa čustva in dogajanja, od najnepomembnejših do skoraj usodnih.
Potem je tu še bolj “najstniški” Nejc Gazvoda – ne vem, ali je še najstnik ali ne več, vsekakor pa opisuje to obdobje. Poseže v gimnazijsko življenje, na način, ki bralca teleportira v najstniška leta. Mene se je knjižica – niti sama ne vem, zakaj – nekako dotaknila.
Tudi Zgodbe na dušek Lili Potpare so prvenec – in tudi o tej smo tule že pisali: v njej se najdejo res dobre zgodbe. Če so si nekatere malce podobne, pa je jasno, da Lili Potpara obvlada pisanje in odlično opisuje notranja stanja likov, predvsem pa življenje, kadar to zapade v mučna, a tako pogosta in običajna stanja naveličanosti, dolgočasja ali pa zgolj najbolj navadne vsakdanjosti.
Hotela sem reči, da se po mojem osebnem mnenju Nino iz sanj s takšnimi knjigami ne more primerjati, niti ne z nekaterimi starejšimi prvenci, kot so Grenki med Andreja Skubica, Igra angelov in netopirjev Aleša Čara ali npr. že davne (a meni nadvse ljube) Moje ženske Marta Lenardiča.
Sem šla pa včeraj (malce iz slabe vesti) pogledat, kaj o tej knjigi menijo drugi: v Mladini jo pohvalijo, na Radiu Študent so jo sesuli. Pač, stvar okusa.
Mučno mi je bilo prebirati o človeku, ki se mu 300 strani nič ne ljubi, vsakič znova “scaga”, si vsakič, preden bi nemara celo kaj naredil, premisli, nenehno jamra, pri tem pa je vzvišen in prezirljiv do vsega in vseh, kot da bi za to imel kak razlog. (Ali morda zato, ker je slišal nekaj plošč in prebral nekaj knjig?) To morda ne bi bilo hudo, če pisanje ne bi bilo razvlečeno in gostobesedno, kot je, in če se situacije ne bi nenehno ponavljale, v le za kanček spremenjenih preoblekah. Meni se je zdelo dolgočasno, preveč patetično, čeprav sem knjigo vzela v roke s precejšnjim zanimanjem, saj opisuje (približno) obdobje, v katerem sem tudi sama odraščala.
Vsake toliko se pač primeri, da se mi kakšna knjiga zatakne v grlu. Tokrat je bil to ta nesrečni Nino.
@Primož: že zardevam, že zardevam 😉
Joj, vidiš, na Drobtinice sem pa pozabila, pa je bila zame pomembna knjiga! In navsezadnje, Oja, četudi sem se enkrat obregnila ob Noč v Evropi, tudi ta knjiga spada v tale seznam prvencev, s katerimi se Nino žal ne more kosati.
Zakaj: ker je v njej razviden nekakšen načrt, ker ima smisel, ker ne gre za pisanje kar tako – bomo pisali, pa potem videli, kaj bo ratalo. Ker si najbrž krepko metala ven, dodajala in odvzemala, razmišljala. In to se pri kakovosti vsake knjige še kako pozna. Pisanje tja v en dan – če nisi ravno kakšen hud hud genij ali pa se ti to zgodi slučajno, kar tudi najbrž ni prav pogosto – verjetno ne more prinesti knjige, ki si jo bomo zapomnili vsaj še leto dni po branju, no, morda le v slabem smislu.