nimam pojma…
LCD je sestavljen iz tekočih kristalov (liquid crystal display),
plazmatski TV-ji pa so so narejeni s pomočjo plazme (elektromegnetno valovanje).
LCD-ji ne oddajajo sevanja, dokler plazma oddaja in LCD-ji ponavadi zdržijo dvakrat dlje od plazme itd. itd. itd….
Kaj je boljše, pa se skoraj ne da primerjati.
Med LCD in Plazma zasloni je strahotna kvalitativna (in cenovna) razlika.
LCD zaslon deluje na tem princpu, da imaš za ekranom ploščato fluorescentno svetilko, ki konstantno sveti z belo svetlobo. Pred to svetilko je steklena plošča z nanešenimi miniaturnimi celicami iz tekočih kristalov. Molekule tekočih kristalov so lahko obrnjene v vse možne smeri (takrat prepuščajo svetlobo), ali pa se postavijo vse v eno smer, ter s tem blokirajo prehod svetlobe skozi ekran, ki je polariziran. Točke torej ne svetijo, ampak samo bolj ali manj prepuščajo svetlobo žarnice, torej vedno dušijo pretok obstoječe svetlobe. kar seveda pomeni, da dobimo relativno temno sliko. Pri velikih ekranih (največji serijski ima diagonalo okoli 58cm) tako dosegamo svetlinost samo še okoli 250. Ker žarnica sveti konstantno, molekule pa niso popolnoma nepropustne za svetlobo, na takem ekranu nikoli ne moremo dobiti popolne črnine, kar pomeni, da je kontrast relativno slab, zato je pri dobrih večjih monitorjih tipično kontrastno razmerje 500:1. poleg tega je na celotni površini stekla (ekrana) nanešenih tudi po več milijonov mikroskopsko majhnih tranzistorjev in ostalih komponent (tehnologija TFT) ter medsebojnih povezav. Zaradi prahu v proizvodnji in poznejših termičnih naprezanj ekrana ti elementi ali povezave počasi pokajo, od tu dobimo mrtve točke na ekranu, ki se ne odzivajo več in niso tako redke.
Plazma zaslon deluje tako, da je med dvema elektrodama plin in ko med ti dve elektrodi pripeljemo napetost, plin zasveti (podobno kot v fluorescenčni žarnici). Torej vsaka pika zase sveti, kar pripelje do visoke moči svetlobe (običajno okoli 1000). Pika na kateri ni napetosti sploh ne sveti, torej ostane črna, zato se dosegajo kontrastna razmerja do več tisoč proti ena. Na steklu ni naparjenih tranzistorjev, zato problema mrtvih pik skoraj ni. Svetilnost in kontrast se z večanjem ekrana nič ne slabšata (kar se dogaja pri LCDjih), zato so možne izdelave velikih ekranov.
Za primerjavo dva večja Philipsova ekrana:
LCD diagonale 58cm:
– Svetilnost: 250
– Kontrast: 500:1
Plazma diagonale 127cm:
– Svetilnost: 900
– Kontrast: 1000:1
Panasonic pa trži modele, ki imajo kontrast tudi 4000:1
Torej je po tej plati povprečna plazma nekajkrat boljša od dobrega LCDja. Pri LCD monitorjih je tudi pomembnen podatek hitrost gibanja molekul tekočih kristalov, ki se iz leta v leto zmanjšuje in danes dosega pri manjših monitorjih že pod 10mS. Pri plazmi tega sploh ne merijo, ker je hitrost reakcije nekaj stokrat večja. Poleg tega se LCD molekule s časom “utrudijo” in postajajo iz leta v leto počasnejše. Pri plazmi tega problema ni. Je pa slabost plazme v tem, da zaradi mnogo večje svetilnosti požre precej več toka, da je zaradi strukture debelejša in težja od LCDja in da se zaradi relativno velikih celic ne da narediti majhnega monitorja. Ker pa je ta tehnilogija tako superiorna proti LCDjem, ima tudi toliko višjo ceno……….
Edino kar se pri plazmi iztroši je fosfor, s katerim so premazani pixli, da svetijo v pravi barvi (plazma sama namreč producira UV svetlobo). Fosfor je identičen fosforju, ki se nahaja na klasičnih TV ekranih, torej je tudi življenska doba enaka in ne manjša od 10 let. Po tem času bi lahko prišlo do iztrošenja (in s tem nižje svetilnosti) fosforja na mestih, ki so stalno izpostavljeni isti osvetlitvi. Po domače – če bi 10 let vsak dan nonstop gledal SLO1 program, bi se ti pod napisom SLO1, ki je vedno na istem mestu, iztrošil fosfor :)))