nikogar ni

Zdravo!

Trenutno imam neke zdravstvene težave (hrbtenica – niso zanemarljive, grozi mi celo neka operacija) Kljub temu, da se bližam 30-im, se počutim kot neka stara mama. Gibanje je omejeno, ničesar ne smem dvigovat, vse moram delat s premislekom……in to bo seveda sedaj trajalo dva meseca, da pridem na vrsto na nek pregled….in to se dogaja meni, ki sem bila ves čas aktivna in sem težko pri miru – skratka ni enostavno,ko spoznaš, da določenih stvari pač ne moreš delat oz. počet in se počutiš odveč celo samemu sebi….Pa imam občutek, da so se vsi moji bližnji (razen mame) kar nekako “poskrili”. Da od tistih, ki pričakujem, da me bodo nekako tolažili in stali ob strani ne dobim niti ene besede. Res se počutim precej bedno. Saj večinoma sem optimistična in držim glavo pokonci, vendar imam občutek, da me vsaka stvar še hitreje spravi iz tira in prizadane kot sicer (se pravi temu, da sem pač “tači”). Imate kdaj takšen občutek in kako se spoprimete s tem?

Hvala vsem ki boste delili svoje občutke z menoj….lep dan!

Oj xena!
Prav dobro te razumem, saj sem imela podobne težave kot ti pred tremi leti. Prav bedno sem se počutila, saj še do wc-ja nisem bila zmožna iti sama. Vendar se vse stvari s časoma normalizirajo. Priporočam ti takojšnjo fizioterapijo. Meni je zelo pomagala, pa čeprav sem bila trda kot “hlod”. Telovadba vsak dan….vaje za hrbtne mišice…2x na dan…Po 2 mesecih sem sla zopet v sluzbo. Da pa sem prisla nazaj v staro formo…..sem rabila celo leto. Vzdržuj kondicijo, kolikot ti dopušča zdravje! Pa srečno na operaciji (jaz se nisem odločila zanjo).

Poznam to. Včasih če vse slabo na kup leti, pa če sem še lih tist cajt bolj občutljiva pride do tega. Traja pa odvisno, kako popoldne ali pa dan, dva. Takrat ponavadi rečem možu; jaz sem pa tko žalostna, on pa meni , vem ja, pa me mal objame, pa boža, včasih mal pojokam ,pa je. Pa še kakšni prijateljici mal potožim, da se mal spucam.
Koristi tudi če greš na kak sprehod ali mal pomigam (tebi to ne pride v poštev), grem na kavico, šoping, obisk, čvek (torej, ljudi okoli sebe), da se zamotim.

hvala vama za te besede…:)

sangrija…si imela sum na hernijo?

Upam, da ti ne bo treba na operacijo, kondicijo zares vzdržuj kolikor se le da saj s tem preprečiš cel kup težav. Tudi jaz poznam občutek, ko se vse sesuje in to naenkrat seveda za dodatek spoznaš še, da se nekatere tvoje “prijateljice” nimajo časa ukvarjati s tovrstnimi težavami. Na srečo imam partnerja, ki mi je stal ob strani eno resnično prijateljico in razumevajočo družino. V takih trenutkih pa človek odkrije, da mu najbolj vzpodbudne besede lahko nameni popoln neznanec ali celo nekdo, ki ga do tedaj ni ravno cenil, taki se potem izkažejo za ljudi z veliko začetnico. Poskušaj v vsem tem kar se ti dogaja najti nek smisel, morda ti življenje poskuša na krut način nekaj dopovedati. Nikar ne postani panična, poslušaj svoje telo in se maximalno posvečaj sebi…to je pač moj način kako preživeti težke trenutke. Xena glede na to, da si bojevnica ti bo to itak uspelo, držim pesti:)

Hojla Xena, če imaš hernijo ti toplo priporočam, da čim preje začneš z fizioterapijo in vajami in uspeh bo zagotovljen,ampak samo če boš pridno delala vaje in zadnja stvar, ki ti jo priporočam je operacija, kajti zna bit veliko slabše in veliko sreče ti želim…

hvala še enkrat vsem….mi je takoj lažje….

tjaška….zdravnik mi je za ta dva meseca svetoval veliko hoje – seveda kolikor pač zmorem (po ravnem), čim manj sedenja (ja, to je malce težje, ker sem v takšni službi), ne dvigovat težkega…..fizioterapijo sem nekaj že dala skoz…je bilo samo slabše…..ko bom opravila mielografijo (konec meseca novembra) se bova odločila kaj in kako….sem pa odločno proti operaciji in bom naredila vse prej, preden se bom pustila rezat…(tudi moj ortoped je rekel, da si bo maksimalno prizadeval, da bova stvari zrihtala s konzervativnim zdravljenjem…morava pa prej videti, kakšno je stanje “tam notri)….ampak sem pa čisto brez volje…kar sedim ves čas in tuhtam, tuhtam tuhtam….kaj je tega treba meni, ki mi ni najbolj z rožicami postlano …..pri teh letih, ko bi morala pokat po šivih od zdravja in energije (kot sem pred tem)…..jaooo

pozdravček….

eh, xena, žal takšne in drugačne, velike in majhne težaveice ne izbirajo spola, let in materialnega stanja. sem bila kar lep kupček let lmajša in sem naletela na grozno obdobje v svojem življenju in res drži, da ti ravno takrat veliko “prijateljev” obrne hrbet. tako pač je. seveda je enostavno bit prijatelj nekomu, ki sije od zadovoljstva, sreče in je njegovo življenje več ali manj brez težav. ko nekje zagusti in druženje ni samo gola zabava in prijetno čvekanje, se pa prijatelj, v pravem pomenu besede, izkaže kot tak, ostali kvazi prijatelji pa izpuhtijo. kakor koli je težko, boš videla, da so ostali tisti, ki so pravi. ostalih pa niti ne rabiš, ker verjetno oni tebe rabijo samo takrat, ko jim koristiš. po eni strani hudo, po drugi pa še sreča. oklestil se bo pušeljc ljudi, ki bodo ostali s tabo, ti pa bodo pogbnali skupaj s tabo močne korenine, ki jih nič ne bo izruvalo! slaba tolažba? mogoče, ampak na daljši rok je to tisto, kar rabiš.

Pozdrav, Xena!
Ko sem brala tvoje besede, sem v momentu pomislila, da se nekdo brije norca iz mojih trenutnih težav. Naj ti povem, da je tvoja zgodba – ne samo enaka moji – to je kopija. 🙂 Ne morem verjeti, … Namreč tudi meni se trenutno to dogaja. Čakam na pregled in ne vem, kaj naj naredim. Dej, a bi se lahk midve privat pogovarjali? Zelo mi je odleglo, ko vidim, da nisem edina, ki je tako mlada “bolna” (25 let). Če imaš interes, mi napiši tvoj email, ker bi se končno rada pogovarjala z nekom – meni podobnim.
V pričakovanju pogovora, te lepo pozdravljam.

Tory

klikni na moj nick….boš dobila moj mail…..lp

Če je hernija bo kar treba na operacijo. Pred pol leta jo je moja prijateljica imela in danes je bolje, ne boli več tako vendar mora vsako jutro preden vstane nujno narediti vaje, ki jih je predpisal zdravnik, nič takega se navadiš.
Drugače pa ko je človek bolan spozna kdo je res tisti prijatelj in ti bo stal ob strani in na koncu res vedno, žal vidiš da jih večina to ni bila in so se poskrili. Nič zato, bo že čas prinesel nove in prave in zelo spoštuj tiste ki so ostali( so res dobri). Ne sekiraj se, tako je skoraj povsod.

Spostovani. Tudi jaz sem mlada, 26 let, in imam ze dve leti neprestane bolecine v hrbtenici, tudi sem ze lezala en mesec, ker nisem cutila nog. Sem pa bila 5 let aktivna sportnica, sedaj pa komaj vstanem iz postelje vsako jutro. Po MR mi je nevrokirurg dejal, da ni nobene operacije, ki bi mi lahko pomagala, le vaje in pravilna drza. Kaj naj, hudo mi je, zelo sem popustila v teh letih. Ko to pisem, imam solze v oceh. Ko je neka gospa pisala, da vse slabo na kup leti, pa se to: pred dvemi leti sem diplomirala, studirala 3 mesece v tujini, znam 4 tuje jezike, sedaj sem pa ze eno leto brezposelna, po napisanih 50 prosnjah to poletje, sem dobila 13 negativnih odgovorov. Sluzbe ni! Jem samo se vsak drugi dan, ker nimam, poleg tega nimam urejenega zavarovanja, placam, ko lahko. Bi sla pospravljat hise, pa pri nas na Gorenjskem tega dela ni, za instrukcije otrok se ne rabijo. Pa se tale hrbet.
Clovek bi se kar obesil ali kaj podobnega. Pa srecno.

Aviv, zelo mi je hudo zate, pa ti nimam kako pomagat. Hrbet je zlo huda stvar. Jaz mam tud par let dnevne težave s hrbtom, pa še nisem prišla do ortopeda, sam na slikanje pa po napotnicosem šla. Bolečine v hrbtenici so boleče, moteče pri delu, tako doma, kot v službi, rekreaciji. Pomembno je, da ti okolica- ljudje- pomagajo ko jih rabiš, tako pri delu, kot v moralno podporo. Držim pesti, da se ti bo odprlo.

‘Afna’ – hvala iz srca. Jaz sem vsaj gotova, da mi ostanejo samo se vaje in pravilna drza. Kako?
Moj oce je imel lansko leto urgentno opercijo na hrbtenici, so mu odstranili ploscico, ker se je na hitro zgodila hernija (na poletu). Jaz sem imela tezave ze prej, da ne omenim kalvarije okrog ortopedov, ki so me pustili v cakalnici na polikliniki cakat po pet ur, a nisem cutila nog, padala po tleh, lezala kar na klopi, ljudje so mi nosili vodo pit. Potem, ko me je ortoped sprejel, me je najprej nadrl, da pri mojih 25 mi sploh nic ni, bla, bla. Rekel mi je, naj grem ven iz ordinacije, pa sem rekla ‘kar nesite me’ in nisem sla, ker niti nisem mogla. Tako je poklical se eno sestro in sta me dve odnesli na hodnik.
Veckrat sem ze slisala, da ortopedi nimajo veze s hernijo, ker so odgovorni kostem in sklepom, torej kdo hudica posilja nas, take ljudi k ortopedom? Tudi sam nevrokirurg, ki je operiral mojega oceta, je to dejal! Ce gre za zivcevje, ki je stisnjeno, prescipnjeno, potem je tu le se – nevrokirurg.
Tako je moj oce prosil svojega nevrokirurga, ce bi se lahko on zavzel zame. Pa se je, res sem imela – sreco.
In sva sla lepo po vrsti. Najprej je rekel naj dam pregledat kri in vodo. Izvidi so bili ok, tako je sklepal, da bolecine ne izvirajo iz tega. Potem mi je dal napotnico za ultra zvok in me napotil k svoji ginekologinji. Tudi iz tega je sklepal, da ne vpliva na bolecine v hrbtenici. Sam RTG ni pokazal nic.
Koncno po vseh omenjenih preiskavah mi je napisal napotnico na MR (magnetno resonanco), ki sem jo cakala kar nekaj mesecev, imela se to sreco, da je nekdo vmes odstopil in so me poklicali ter sem bila prej na vrsti.
No in MR je pokazal, od kje izvira bolecina in kaj je narobe. Pa do tega ne bi prisla, ce bi se vse koncalo na hodniku pred ortopedovo ordinacijo. Samo sreca v nesreci (ocetova operacija in pa to, da me je bil njegov nevrokirurg pripravljen sprejet) mi je dala odgovor, kar mi je najvazneje. Ne pricakujem cudezev od medicine, ce se nekaj ne da, se ne da. A zelo mi je vazno, da poznam vse odgovore, da vem kaj, kje in koliko lahko vplivam ali spremenim. In kar se tega tice, sem mirna, lahko spim.
Draga mlada dama, skusajte najti pot do nevrokirurga, upam da vam bo uspelo. Naj vam namignem, nevrokirurg mojega oceta se im. dr. Fajko Bajrovič, vsaj za priimek sem sigurna, dela pa v 5. nadstropju (mislim, da je 5.) v KC. Skusajte ‘izsiliti’ napotnico pri svojem zdravniku, tudi sem ze slisala da se da.
Res vam iz srca zelim sreco, kajti vem kako je s to bolecino, sploh ce si bil aktiven sportnik, sedaj pa komaj vstajas iz postelje vsako jutro. Jaz imam prirojene tezave, ozji spinalni kanal, to se mi tudi odraza v prekrvavitvi – po pol ure rolanja mi prsti na rokah pomodrijo, zatecejo, ne morem skrciti dlani, povsem sem izcrpana. Poleg tega pa imam tri ploscice degenerirane in se klinasto nalozene, da se mi med seboj spodjedajo. Vsaj srednja me drugima dvema je izredno slaba, zato mi je nevrokirurg odsvetoval kakrsnegakoli kiropraktika (ker mi lahko veliko hitreje zlomi krka vretenca), tudi tek (pa je bila moja zelja – maraton, in sem tudi tekla ze polovico). Rekel mi je, da mi ostane redna vadba za sproscanje in krepitev misic. Torej okrepiti si misice nog, zadnjice, trebuha, hrbta in ramenskega sklepa, kajti v prihodnje, ko me hrbet ne bo vec nosil, naj bi to delo opravile misice. No, fina tolazba pri 25 letih! Sedaj jih imam 26 in pol, priznam, vaj ne delam redno, me pa tepe bolecina in to vsak dan. In res je, kot ste vi ali nekdo drug zapisala, te bolecine so stalno prisotne tudi v zavesti, znajo biti zelo obremenjujoce, hoces noces, tako je. Jaz opazam da sem v teh dveh letih, kar se je zacelo, zelo popustila. Nimam elana, zanosa, kot sem ga imela, fakulteto sem koncala s povprecjem nad 8, diplomirala pred dvemi leti, od takrat gre vse v neko povprecje. Ne morem se odlociti za magisterij, s sportom se tezko ukvarjam, se sluzbe ni, vse se nekam izgublja, vsa volja, moc in vztrajnost, vse je nekam – slo.
A pravijo, da upanje umre – zadnje. No, tega pa se imam. Pa srecno.