Ni vsaka sreda siva sreda
Pozdravček vsem moljem in moljicam,
naša bivša anejka, zdaj zelenci, je izdala novo knjigo (omenjena je že v temi svetovne prestolnice, a bolj kot vabilo). Mladinski roman Ni vsaka sreda siva sreda je izšel pri Morfemu, mene pa je doletela čast, da sem ga lektorirala.
Tako vam lahko iz prve roke – in iz trikratnega branja te knjige – povem, da je to knjiga, ki je zagotovo obogatila zakladnico slovenskih knjig. Knjiga, ki bi zelo spadala v kak seznam domačega branja ali bralne značke. Zakaj?
Roman je bralen. Tema je primerna za najstnike, saj je glavni junak prav tako najstnik, in to ne kak popolnež ali piflar, pa tudi ne nekdo z roba (a’la Marinka Fritz Kunc). Ne, je v zlati sredini – tako se lahko z njim poistoveti ogromno bralcev. Je fant, ki ima svoja razvedrila (npr. Facebook) in svoje težave (npr. sitno sestro in nesrečno zaljubljenost). In ta fant “v živo” spozna – Ivana Cankarja. Roman je hkrati tudi pustolovščina: napeto dogajanje, v katerem se v Simonov vsakdanjik, že tako in tako poln raznih pripetljajev, vriva v nekakšnem časovnem potovanju naš veliki pisatelj.
Simonu je dano, kar žal ni dano našim mladim: spoznati Cankarja na nov način. Kot človeka. Ki je prav tako nesrečno ljubil. Ki je prav tako ušpičil kako grdobijo. Ki je sposoben sočutja in razumevanja. Skratka Cankar, kot ga morda še ne poznate, zlasti pa ga ne poznajo najstniki, ki jih naš šolski sistem lopne po glavi prezgodaj s Peharjem suhih hrušk in potem, kasneje, za dobro mero še z Bobi. (Nič nimam proti omenjenima črticama, da se razumemo. Odlični sta. Ampak Pehar bi uvrstila v deveti razred, Bobe pa v srednjo šolo. Cankar pač pomeni zahtevno branje. In če si čuteč, te njegove zgodbe prizadenejo. Ali pa, kot rečejo, “zamorijo”. O tem sem tu že pisala, zato bodi dovolj.)
Roman Mojce Rudolf je razdeljen v primerno kratka poglavja, ki se običajno zaključijo v napetem vzdušju, zaradi katerega si ne moremo reči “prebral bom do 5. poglavja”, saj nas preveč zanima, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo. Simon, prvoosebni pripovedovalec, nas vodi skozi svoje dogodivščine, in še preden se dobro zavemo, smo obrnili zadnjo stran zgodbe. V nas ostane nasmešek ob Simonovih peripetijah; v nas pa odzvanja tudi delček Cankarja, drobtinic njegovega življenja, ki jih avtorica spretno potrese v zgodbo.
Resnično upam, da so (in bodo) knjižnice, zlasti šolske, uvidele potencial te knjige in ga izkoristile. Prav tako bi se obrnila na slovenist(k)e v OŠ in SŠ, da bi knjigo priporočile v branje. Morda pa kdaj le pride celo v učni načrt! 🙂
Knjiga umetnostno ni kak poseben presežek. Njena vrednost pa je vendarle jasna. Ne poučuje, temveč vabi. Cankarja postavi pred bralca neposredno, v dokaj vsakdanji, “človeški” (in ne superiorni in abstrahirani) podobi. Nevsiljivo opozori tudi na pomembne jezikovne, socialne in politične ter seveda tehnološke razlike med Cankarjevim in današnjim časom. Si predstavljate našega velikega pisatelja s slušalkami iPoda v ušesih?
Za korektnost Cankarjeve faktografije je poskrbela dr. Irena Avsenik Nabergoj.
Vesela sem, da sem sodelovala pri rojstvu te knjige!
Mojca, iskrene čestitke! In naj knjiga doseže čim več bralcev.
Kerstin
Zelo me veselijo takšni odzivi. Ko vidiš, da si naredil super delo.
Še najbolj me je zadnjič razveselilo, ko sem opazila na dijaški.net, da je eden od dijakov v svojo seminarsko nalogo o delu Ivana Cankarja kot vir navedel tudi knjigo Ni vsaka sreda siva sreda. Yupi!Mislim, da bo knjiga počasi res sedla na svoje mesto…