Nevzdržen presing lastnika podjetja

Pozdravljeni,
berem o mobingu o rak rani današnjega časa in tempa življenja,kjer se hlepi za dobičkom za vsako ceno,kjer so na “udaru”zelo dobri in uspešni zaposleni,ki še kako močno prispevajo za uspešnost podjetja,a v očeh lastnika so nula.
Tako je tudi v našem podjetju,kjer je lastnik tujec,ki je na mesto direktorja postavil(zaradi zaščite)kar svojega delavca(z njegovo privolitvijo),ki je tudi žrtev.
Tako “ga nikjer ni”,a ima škarje in platno v rokah.
Med sodelavci želi,da je vsak med seboj skregan,zato,da mu lažje raportira in toži o drugih.Tako je vzpostavil režim in formulo,da se mu ni treba prav nič naprezati in vrtati v vsakega posameznika,ker z načinom ,ki ga je uvedel,dobi že vse servirano.
Načrtno briše podatke in večurno delo nas zaposlenih,da nam dokaže,da delo ni bilo narejeno,ko pa si po končanem delu shranimo opravljeno delo kot dokaz,pa tega noče priznati in zavrže vse naše “domneve”da je bil morda ravno on tisti,ki je “”pomotoma””(??)!! podatke zbrisal.Naroči ti delo,ki se za njega zelo potrudiš in na koncu,z delom NI zadovoljen,še slabše,nas ozmerja,da tega on ni naročil.Kakršnih koli potrditev,da je delo naročil(njegov podpis- naročilo) pa ne sprejema.
Vse mogoče obljube letijo iz njegovih ust,na koncu meseca pa že nekaj najde,da ti še tisto skromno plačo(zakonsko) “odškrne”.Podmazan je z vsemi “žavbami,da skoraj ni za verjeti.
In na koncu,pravi,da naj bomo srečni,da sploh lahko delamo.
Še veliko tega bi lahko napisal,pa mislim,da sem bistvo napisal.
Kako postopati s takim lastnikom,ali ostaja kakšen prijem,da se temu zoperstavimo.A kaj ko službo res še kako potrebujemo.Seveda, konec koncev pa nismo vsi enakega mišljenja,za ukrepati,ker je tu prisoten strah.
Pozdrav Miha Ž.

Spoštovani!
– –
trenutno na forumu še iščemo novega strokovnega sodelavca, ki bi lahko konkretno odgovarjal na pravno-formalna vprašanja, zato odgovarjam s svojega strokovnega vidika.
– –

Medosebne odnose je potrebno urejati z rednimi in odgovornimi kadrovskimi sestanki, ki so temu namenjeni; če gre za specifične odnose, se jih ureja na specifičen, ločen način. V vsakem primeru odnosi zahtevajo varnost, tj. strukturo, ki pomeni odgovornost zase in svoje delo, jasna pravila in naloge ter seveda razmejitve v odnosu (urejene meje do kod in kam). Ko tega ni, zavladajo problemi. Vsak izmed nas je najprej odgovoren zase in svojo osebno situacijo v delovnem odnosu, zato v primeru slabega počutja, osebnih konfliktov idr. delovnih zapletov težave rešujemo samostojno. Po informacije in nasvet pa se lahko obrnete tudi na delovno inšpekcijo, državno tožilstvo, pravne strokovnjake, zdravstveno in psihosocialno pomoč.

Iz tega, kar opisujete, se da razbrati veliko jeze in razočaranja, ki je najbrž povezano z vzdušjem trpinčenja na delovnem mestu. Delovno razmerje je sicer urejeno s pogodbo in zakonom o delovnem razmerju, ki ga je pri kršitvah in ukrepih za reševanje potrebno upoštevati. Vendar najprej smo ljudje z dostojanstvom in šele nato zaposleni. Zato vedno najprej poskusimo urediti odnos kot ljudje. V krivičnih delovnih razmerah je težko ali nemogoče učinkovito delati, ker nimamo VARNIH odnosov, tako prej ali slej prihaja do konfliktov, zlorab, poškodb, odhodov na bolniške in končno izrednih prekinitev del. razmerja.

Tako kot drugod je tudi na delovnem mestu potrebno zavarovati dostojanstvo in pravičnost, ki ju ureja tudi zakon o delovnih razmerjih. In kršitve se kaznujejo, vendar mora priti najprej do prijav in dokazovanja (glej povezave o TDM).

Skratka, šele ko smo res prepričani, da smo izkoristili vse druge možnosti za reševanje konfliktov in težav, ukrepamo s prijavami, ki seveda imajo lahko za posledico tudi prekinitve delovnega razmerja, sodne stroške in še več stresa. O tem je potrebno presojati individualno in kolektivno. Preden se odločamo za pravno-formalne ukrepe, je dobro preveriti:

– koliko časa smo v zlorabljajočem odnosu (da se počutimo zlorabljeni, izkoriščeni,…)?
– ali smo pripravljeni na skupno prijavo delovni inšpekciji, grobe kršitve pa pravno izterjati?
– ali zbiramo dokazno gradivo (zapisniki, dnevniki, poročila)?
– ali se zavedamo posledic teh odločitev?

Držim pesti, da rešitve poiščete po poti razuma in dostojanstva. V upanju, da sem vam odgovoril, vas lepo pozdravljam,

Spoštovani,
morda malce kasneje,pa toliko bolj z hvaležnostjo do vašega odgovora se vam ponovno oglašam . Vzeli smo na znanje in v napotek vaše požrtvovalno pisanje,katerega bomo poskušali kolikor toliko udejaniti. Čeprav to ne bo lahko,ker kakor sem že navedel,niso vsi v kolektivu pripravljeni za tak korak.Nekateri pravijo,da konec koncev rabijo službo za preživetje in ne mislijo ničesar ukreniti.Sam pa se bom probal zavzeti( končno tudi v dobro njih),potegnil se bom za pravičnost,ker še vedno pravim ,da dobro premaga zlo.

Še enkrat hvala za pomoč,
pozdrav Miha.