neusklajen tandem

Moj mož že odkar sva poročena, čutim, da me spreminja. Da me noče take kot sem, sproščena, vesela, hitra in dejavna.

On me je preusmeril v nekakšno drugačno razmišljanje, kjer mora žena doma postoriti kaj koristnega, urejati dom, hoditi v cerkev in usklajevati dobre odnose z urejenimi ljudmi.

Nič veselega ni v najinem domu, še otroci so nekam zavrti, zadržani, da ne napišem zakompleksani. On svoj prosti čas kar izdatno preživlja s svojo “klapo”.

Se bojim, kaj bo iz tega. Nič dobrega nam ne kaže.

Bo kar bo, kaj češ. Pri nas podobno, le da nisem in nismo vključeni v cerkvene skupnosti, pa otrok je zlat, ni zamorjen. Sem si prišla na jasno, da sem si sama izbrala ekskluzivo gospodinjskega rekvizita, če sem povsem iskrena sama s sabo, mus ni bilo. Najbolj smešno mi je v bistvu, da sem se odrekla svoji pristnosti, košček za koščkom, leto za letom, nekako nevede in mimogrede. Pa nič hudega v bistvu, je kar je.

Sproščene, vesele, hitre, dejavne gremo ljudem na živce, tko je. Pol se ponavadi nekako prilagodimo, če in ko je treba in se počasi utirimo.

Ti pa le ponovno najdi svoj žar? in se imej rada takšno kot si. Če ne drugega, bodo vsaj otroci začutili manj napeto vzdušje in se morebiti sčasoma sprostili še sami. Srečno.?

Ženske, vse se spreminja, partnerji, otroci, sistem, svet. Iztisnite najboljše v danem trenutku zase. Ne glejte za nazaj. Nikoli, ker vas bo samo vleklo proti tlom. Vem iz lastnih izkušenj. Rinite dalje in bodite srečne kolikor se da.

Pred poroko se pa nista poznala?

Z mojem možem sva bila zaljubljena drug v drugega, vendar počasi spoznavam, da nimava sinhronega odnosa. Ko greva nakupovat, je njemu najpomembnejše, da kupi kaj zase. Če mi že kupi kakšno darilo, je to najcenejši izdelek, saj sem tudi s skromnim zadovoljna, vendar tudi takrat, ko on jamra in se pritožuje čez vsakogar in čez vse, ter poskušam povedati svoje mnenje, me hitro utiša in mi pove, da se ne strinja z mano.

Počasi, počasi postaja to utrujajoče in ponižujoče.

Nisem poznala te njegove plati in prav žal mi je za preteklim, svobodnim časom, ko sem lahko delala, kar me je iskreno veselilo.

Je čas, ko se zaljubimo in se imamo silno radi, toda, če se ta čas obrne tako, da mož poskuša preoblikovati ženo v svojo podrejene karikaturo in se norčuje iz njenih “posebnosti”, potem to ni več zdrav odnos.

Jaz kot zaljubljena ženska, sem se v marsičem prilagajala njegovim “foram”, toda to, da me spreminja v nekaj, kar nisem več jaz, to mi postaja odveč.

In prav zdi se mi, da to mojo spreminjanje čutijo moji otroci in bi me rajši imeli tako kot sem bila, namesto lutko, ki moževemu obnašanju ponižno prikimava.