Včeraj so mi v knjižnici spet dvignili pritisk z enim pravilom in me zelo zanima, če le-tega na tak način izvajajo tudi v vaših knjižnicah. Pravilo se glasi: Rezerviranih knjig ni mogoče podaljšati. Na prvi pogled nič spornega, zadeva je celo logična, če se ti ne zgodi (in meni se je zdajle v kakih dveh mesecih že tretjič), da knjiga NI rezervirana, ko si jo sposodiš (takrat torej ne veš, da je ne boš mogel podaljšati in je pač ne začneš brati prednostno), ko pa pristopicljaš v knjižnico s knjigami, ki si jih prebral, pri čemer si seveda še neprebrane veselo pustil doma (jasno!), pa te prijazna knjižničarka obvesti, da teinte knjige pa ne moreš podaljšati, ker (zdaj pa) JE rezervirana. In vztraja, da je nič ne zanima, da knjige nimaš s seboj (kar lepo hajdi hoj nazaj domov in ponovi vajo!), da si z branjem ravno dobro začel…skratka, knjigo je treba vrniti brez pardona, propisi su propisi.

Ma, saj sem se že sprijaznila, da me bo Houellebecq pač stal nekaj tolarčkov zamudnine, ker ga ne mislim nesti na pol prebranega nazaj, ampak tole (po mojem butasto) dobesedno izvajanje pravila me pa res zjezi. Je tudi pri vas tako?

Tudi pri nas je tako pravilo, iz čisto preprostega razloga – knjiga je REZERVIRANA, nekdo na njo ČAKA.

Ja, tut v naši knjižnici je tko.

Kar pomisli da maš eno knjigo rezervirano (verjetno z namenom) in da jo nekdo pred tabo v nedogled podaljšuje.

Lp

*N*

ni neumno, če si ti tisti, ki je knjigo rezerviral in sedaj čaka, da jo nekdo vrne, ker jo nujno rabiš.
Ravno to se mi je zgodilo v eni (bolj strokovno usmerjenih) knjižnic: imela sem izpit. knjige ni bilo. jo rezerviram. čakam. je ni, ker jo tisti, ki si jo je sposodil, ni vrnil. izpit je bil že mimo, ko jo je dotični(a) vrnil(a). takoj naslednji dan po mojem izpitu (očitno sva šla na istega). najbrž je torej tudi raje plačal zamudnino (en teden), kot da je vrnil knjigo, ki sem jo vmes rezervirala.

Dobro, razumem za strokovno literaturo, ampak pri leposlovju pa večina ljudi knjige ne potrebuje življenjsko nujno, kajne? Jaz imam sploh tako slabe izkušnje s poskusi rezerviranja knjig, da sem že čisto obupala. Nekajkrat sem rezervirala knjige )ki so bile v knjižnici), pa so jih izposodili VIP uporabnikom, jaz pa sem prišla po knjigo in je “žal niso imeli”. Grrr. Zoprno je, da pravila očitno ne veljajo za vse.

Ma, saj ne mislim, da bi knjige podaljševali v nedogled (btw. v naši knjižnici lahko vsako knjigo podaljšaš le enkrat), tudi če so rezervirane. Ampak mislim pa, da če jaz OB IZPOSOJI nisem vedela, da knjige ne bo mogoče podaljšati (ker, če bi vedela, bi jo 1. v roku prebrala in 2. prinesla s seboj v knjižnico), bi se mi pa vendarle zdelo bolj normalno, da mi knjižničarka reče, da je knjigo medtem nekdo rezerviral in je pač ne morem podaljšati ponovno za 3 tedne, ampak jo moram denimo vrniti v, kaj vem, 5 dneh – v nekem normalnem času torej, ko lahko človek knjigo prebere, če se mudi.

Efekt za tistega, ki je “moje” Osnovne delce rezerviral, bo itak enak – knjigo bo dobil, ko jo bom jaz prebrala in nič prej. Bo pa seveda knjižnici nekaj dinarčkov kapnilo v blagajno :-(.

Govorim pa tukaj res le o leposlovju, ki ga navadno ni življenjsko nujno prebrati ravno na ta in ta dan, a ne. Sploh pa v naši knjižnici denimo knjig s seznama za domače branje ni mogoče niti podaljšati niti rezervirati, kar se mi tudi zdi prav.

tudi pri nas je tako, pa iz treh tedno so zmanjšali na 14 dni

Mi smo bolj majhen kraj, in če nekdo knjigo nujno potrebuje za študij……..te pokličejo po telefonu in se pač pozanimajo kako in kaj. Če knjige ne potrebujem več, jo pač vrnem, vsekakor pa vsaj okvirno povem v koliko dneh bo v knjižnjici.

Hudo vroča strokovna literatura pa je itak na razpolago samo v čitalnici.

Enka, kot da berem mojo zgodbo par tednov nazaj. Vsak teden hodm v knjižnico in bi mi lahko povedali, da je knjiga rezervirana. Pri meni ni bil problem vrniti knjige, saj je bila neke vrste priročnik, ki ga tu pa tam odpreš kaj ponovno prebereš, problem je bil priti v knjižnico. Imam dojenčka in majhnega otroka in vse to zbasat v knjižnico med dvema dojenjema ni tako enostavno (knjižnica je tako daleč, da moramo z avtom, za peš pa s starejšo v obe smeri ni šans). Knjižničar mi je podaljšal le za en dan in niti slučajno ni hotel še za en teden, češ, da je knjiga rezervirana, kar bi mi lahko povedali vsaj en teden pred vrnitvijo, saj se jim na zaslonu to izpiše. Za dobro voljo sem jo naslednjič, ko sem prišla dobila na polici, nerezervirano…

Ko je na rač. odprt tvoj “listek”, se ne vidi, da je knjiga rezervirana. Če bi jo pa hotela podaljšati, računalnik tega ne bi mogel izvesti in šele takrat knj. vidi, da je knjiga rezervirana.

Enka napisal:

> če se ti ne zgodi (in meni se je zdajle v kakih dveh
> mesecih že tretjič), da knjiga NI rezervirana, ko si jo
> sposodiš (takrat torej ne veš, da je ne boš mogel podaljšati in
> je pač ne začneš brati prednostno),

če bi bila knjiga takrat rezervirana, si jo ti sploh ne bi mogla izposoditi!

Miele:
> Knjižničar mi je podaljšal le za en dan in niti slučajno ni hotel še za en teden, češ, da je knjiga rezervirana, kar bi mi lahko povedali vsaj en
> teden pred vrnitvijo

…?!?! teden ima sedem dni in v tem času se dogaja vse sorte, ljudje tudi rezervirajo knjigo, ki jo imaš ti doma.

me zanima, če ste bili vedve že kdaj na drugi strani tj. da sta rezervirali knjigo, potem pa je ni in ni bilo nazaj, ker jo je bral nekdo, ki je razmišljal tako kot vedve zdajle? mislim, da ne!

Šecjen, nisem bila na drugi strani, ker knjig nikoli ne rezerviram. Tudi zato, kot pravi miele, ker imam tudi sama dva majhna otroka in mi JE problem priti neplanirano v knjižnico (ne le vrniti neprebrane knjige). In zato pač rezervacij ne uporabljam. Pa tudi sicer mislim, da mi ne bo nič ušlo, če kakšno knjigo preberem malo kasneje, ko ni več tako aktualna. In zato tudi mislim, da tistemu, ki neko knjigo rezervira, ne bo nič hudega, če bo nanjo čakal en teden dlje (ponavljam, ne govorimo o ponovnem tritedenskem podaljšanju ali celo večkratnih podaljšanjih).

Se mi pa zdi recimo hecno, da knjiga na tistega, ki jo rezervira, čaka kar 7 dni (v naši knjižnici) – torej, tukaj se upošteva, da morda nekdo ne more kar takoj (denimo v roku 2 dni) priteči v knjižnico, ampak ima za to na razpolago normalen čas. Kar pa tudi pomeni, da vsak, ki knjigo rezervira, le-to lahko zadržuje izven obtoka skupno 4 tedne. V obratni smeri (mojem primeru) je pa tak hudič zaradi teh denimo 7 dni…

Meni se zdi takšna zadeva čisto normalna. Sama večkrat rezerviram knjige, tudi leposlovje, ki so že izposojene.

Glede vračanja knjig pa… sama si pomagam s Cobissom na internetu. Tam pregledam veljavnost izposoje, pa tudi po prihodu iz knjižnice preverim, če so mi vse knjige razknjižili, ker se je že zgodilo, da mi je niso.

PO pravici povedano, za tako trapasto pravilo pa prvič slišim. V naši knjižnici ne moreš podaljšati roka izposoje za knjige, ki so trenutno hiti in nanje čaka veliko ljudi. Ampak to ti v knjižnici povejo že vnaprej.
Če pa jo medtem, ko imaš knjigo doma, kdo rezervira, pa pač počaka, da jo prebereš in vrneš.

Strinjam se z Babyborn: takšno pravilo naj velja za strokovno literaturo, za leposlovje je pa vendarle nekoliko neživljenjsko.

Lep pozdrav vsem in dovolite, da vsem skupaj napišem še nekaj “z druge strani pulta”:-)

Pravilo, ki ga je opisala Enka, res velja v vseh knjižnicah. Knjige, ki je rezervirana, ni mogoče podaljšati. Pika. Od tu dalje pa je možno vse mogoče. Najprej je od tipa knjižnice (splošna, specialna, študijska…) odvisno, kako strogo se drži teh pravil, saj jih je možno tudi prilagajati, a le do neke mere, odvisno tudi od vrste knjige. Če gre za strokovno, se ji roka res ne podaljšuje, saj jo nujno rabi nekdo drug. V naši knjižnici naredimo takole: če bi bralec rok za strokovno knjigo, ki je rezervirana, rad podaljšal, še preden je potekel, mu pač povemo, da jo do datuma, ki je ŽE določen, lahko ima, potem pa jo bo moral vrniti. Če je knjigi rok že potekel oz. ji poteče na dan, ko je bralec v knjižnici, se z njim zmenimo, da jo vrne takoj, ko to lahko stori (v enem ali dveh dnevih, recimo). NIKOLI pa ne zahtevamo, da teče nazaj domov in jo prinese. Nekateri to sicer storijo sami od sebe, ampak to je njihova odločitev, za kar se jim lepo zahvalimo.

Pri leposlovnih knjigah pa se pravilo lahko tudi razrahlja in prav je tako. Kot ste že sami ugotovili, leposlovne knjige nihče ne rabi nujno (razen domačega branja, kar je poglavje zase), zato brez škode lahko počaka še kak teden, saj ima vsaka (splošna) knjižnica več kot en izvod. Primer: bralcu se na današnji dan izteče rok za leposlovno knjigo, ki je rezervirana. Ker je sredi branja, bi jo rad podaljšal. V katalogu preverim in vidim, da imajo ta teden rok vrnitve še tri knjige (od katerih se bo verjetno vsaj ena vrnila), kar pomeni, da bo bralec, ki je naslednji v vrsti, knjigo kmalu dobil, tudi če jaz bralcu pred pultom knjigo podaljšam (seveda za krajši čas, toliko, da jo utegne do konca prebrati).

Vedeti pa morate tudi to, da nikoli ni mogoče vsega storiti tako, da bi bilo vsem prav. Pa tudi to, da so nekateri knjižničarji togi, papirnati, torej pravi birokrati, ki se leseno držijo pravil, kar je seveda popolnoma neživljenjsko. Tako pač je, ljudje smo različni in nikoli, pa naj imamo še tako jasna pravila, ne bomo vsi vsega naredili enako. Škoda je le, da bralci, kadar doživijo kaj neprijetnega, zelo radi to izkušnjo posplošijo na vse knjižničarje…
No, tudi med bralci se najde kak tak, ki mu nikakor ne moreš ustreči in mu nikoli ni nič prav… ampak taki so k sreči redki, večinoma je za vami, bralci, užitek delati.

Upam, da sem jasno napisala, lahko pa še kaj vprašate.
Vsem želim veliko užitkov pri branju!

Draga knjižničarka, kot vidim se je na to temo razvila prava debata. Res je nekateri knjižničarji so preveč togi, nekateri bralci smo preveč zahtevni. Večinoma imam z knjižničarji pozitivne izkušnje, nekateri so prav krasni in zelo prijazni. Najbolj me je razkurilo, ko sem enkrat vrnila videokaseto, ki je nismo dali niti iz škatle (kar ni ravno za pohvalit) in ni bila previta na začetek in mi je hotela knjižničarka računati 50 tolarjev za prevrtavanje. O.K. v pravilih je to zapisano, vendar sem ji na vsak način hotela dopovedati, da nisem jaz tega naredila, ampak nekdo, ki je to kaseto imel pred mano, ker je jaz nisem vzela iz škatle (najbrž bi morala preveriti, ko sem si jo izposodila ali bi morala narediti to ona oz. tisti, ko mi jo je izposodil?), ni se dala, jaz pa tudi ne, ker se ni šlo za 50 tolarjev ampak za princip. Posredoval je sosednji knjižničar, ki je vzel kasete in mi ni zaračunal nič. Me prav zanima kdo je imel v tem primeru prav, po pravilih. Glede na to, da računajo prevrtavanje, bi lahko namenoma vrteli kasete na sredino (oz. ne na začetek) in tisti, ki je ne bi odprl bi plačal in s tem bi lahko služili. Seveda gre za nesmisel in zgolj teorijo, kot je nesmiselno (vsaj meni se je zdelo) to pikolovsko držanje pravil in neupoštevanje človeškega faktorja. Kajti ravno zato gre. Za človeški faktor. In enka, v bistvu se ne strinjam s tabo, da je pravilo neumno, daleč od tega, pravilo je namreč zelo potrebno, ampak včasih je treba pravilo malce obiti, da smo bolj simpatični, še posebe, če se na drugi strani pulta pojavim jaz…

Knjižničarka, hvala za pojasnilo! Jaz od knjižnice res pričakujem samo nekaj življenjskosti in razumevanja, nič drugega. Da sem si dovolila zadevo posplošiti (na našo knjižnico, ne na vse knjižnice in knjižničarje), pa pač temelji na treh izkušnjah s tremi različnimi knjižničarkami v relativno kratkem času.

Lep se mi je zdel tisti del tvojega pojasnila, ko praviš, da pregledaš tudi roke vračila za ostale izvode knjige in se potem odločiš o podaljšanju. To je ravno tisto, kar jaz imenujem življenjski pristop. Ker v temle zadnjem primeru sem se pač malo “zabavala” z mojo težavo in preverila zadeve v Cobiss-u. Odkrila sem sledeče: en izvod knjige bi moral biti vrnjen že dan pred mojim izvodom, na dan poteka moje izposoje pa je potekla izposoja še enemu izvodu Osnovnih delcev – ta izvod je bil očitno vrnjen pravočasno (amapak nekoliko po mojem prihodu v knjižnico) in sedaj stoji rezerviran. No, jaz bom kljub temu plačala zamudnino. Pa seveda ne gre za teh nekaj tolarjev, ampak za pristop…

Zdravo, knjižničarka,

me veseli, da si se oglasila še z druge strani pulta. V naši knjižnici imam tako smolo, da vedno znova pridem, pa gradiva, ki sem ga rezervirala preko računalnika, ni, potem pa je človeški faktor na preizkušnji. In to na vaši strani pulta. Pa sem skoraj vedno razumevajoča. In zdi se mi, da je lepo, če je včasih razumevajoč tudi knjižničar. Vidim, da vas je nekaj. Lepo.

LP

Draga bejbiborn,

vrste za gradivo so včasih tako hudo dolge, da je tudi nam, knjižničarjem, težko, ko moramo bralcu znova in znova govorit, da njihove knjige še ni. Za ilustracijo ti povem, da smo za Da Vincijevo šifro imeli po 60-70 rezervacij, v knjižnici 15 izvodov, skrajšan rok izposoje na 10 dni, pa so ljudje kljub temu čakali na knjigo več mesecev. Tudi nam ni prijetno, verjemi, ampak to naredi reklama:-) Listo čakajočih pač moramo upoštevati, čeprav to ni vedno pošteno (npr. nekdo je knjigo rezerviral in nanjo pozabil, nekdo drug pa ne more do knjige – čeprav je vsak drugi dan v knjižnici – ker čaka na onega prvega). Človeški faktor pa je na preizkušnji tudi s strani bralcev, saj nekateri zelo neredno vračajo ne glede na število prejetih opominov.

Pri nas smo čakanje na knjige skrajšali tako, da bralce po telefonu obvestimo, ko pride njihova knjiga. Seveda tiste, ki to želijo, saj je za obvestilo treba plačati. Knjiga čaka 3 dni; če je bralec ne dvigne, jo izposodimo naslednjemu čakajočemu, prejšnji bralec pa kljub temu ostane na vrhu čakalne liste, zato dobi naslednjo knjigo, ki se vrne v knjižnico. Vrste so precej krajše, ljudje pa bolj zadovoljni. Ampak kot sem že napisala, nikoli ni prav čisto za vse.

Pozdrav in še kaj napišite!

Pozdravljena knjižničarka,

veš, res razumem te probleme (pol osnovne šole sem preživela v bližnji knjižnici) in po mojem sem bila v naši knjižnici edina, ki sem daVinčijevo šifro prinesla nazaj takoj, ko sem jo prebrala (v nekaj dneh). So knjižničarke skoraj na rit padle, tako so bile presenečene, češ da se kaj takega pa redko zgodi. No, bila sem na porodniški in če sem se sprehajala vsak dan z vozičkom, sem pač knjigo takoj nazaj prinesla, če toliko ljudi čaka.

Ne, težava je pri rezrvacijah po internetu, ko je bila knjiga označena kot prosta, jaz sem jo obkljukala, napisalo je, do kdaj me knjiga čaka, potem sem pa prišla v knjižnico, pa so jo nekomu drugemu izposodili in trdili, da nisem rezervirala, ker rezerviranega gradiva ne morejo ven izposoditi. Jaz pa mislim, da knjižničar lahko ročno od-rezervira knjigo in jo izposodi nekomu, ki je pač tam. Ko se mi je to res že nekajkrat zgodilo, je imela ena knjižničarka tako slabo vest, da se to samo meni dogaja, da me je poklicala po telefonu, ko je knjiga prišla in mi ni nič zaračunala. Res lepo. Druge pa so mi le predlagale, da naj raje pred prihodom v knjižnico še pokličem, če je knjiga res tam. Ampak zame je bil s tem čar in praktičnost internetnih rezervacij uničen, včasih res težko kličem po telefonu (otroci, stranke…). Še nekaj časa sem vztrajala, saj sem mislila, da s tem dajem možnost rezervaciji preko interneta, da storitev zaživi, sedaj pa sem obupala.

Sicer pa s samimi knjižničarkami nimam težav. Edini knjižničar, ki me je spravljal v grozo, je bil v moji otroški knjižnici nek znan literat, ki je kadil kot turek in je bil zelo uraden in hladen. Še danes ne maram njegovih pesmi, pa so verjetno zelo v redu.

Pozdravček!

Miele, neumno pravilo je samo naslov posta. V vsebini sem menda jasno napisala, da ni s pravilom nič narobe, le (včasih) je problem togo izvajanje :-).

Knjižničarka, jaz bi nekaj vprašala, če lahko. Namreč, ali medknjižnična izposoja dobro funkcionira? Koliko časa npr. traja, da pride knjiga iz knjižnice na drugem koncu Slovenije (pod pogojem, da je pač prosta in ni rezervirana – torej v normalnih razmerah)? Je to kaj različno od knjižnice do knjižnice? Ali se ljudje tega dosti poslužujejo?

torej, ce s ene motim, je v nasi knjiznici tako pravilo, da se knjig, ki so rezervirane, ne d apodaljsat.. torej, tista knjiga je vedno rezervirana, in ti to povedo, izpolnis obrazec, cakas, d ate obvestijo, da je knjiga v knjiznici, gres v knjiznico in jo imas lahko tri teden…

ce pa si knjigo normalno izposodis, je pa to, d ajo nekdo drug rezervir ain jo moras ti potem takoj vrniti, malo iz trte zvito…

jaz bi zahtevala pojasnilo… glavne knjiznicarke ali direktorice ali kogarkoi ze…

prijetno branje

Knjižničarka, samo en medklic, če smem. Ali slučajno delate v jeseniški knjižnici? Ker vem, da so tam pred kratkim uvedli tako pravilo.
Me samo firbec matra, ker tudi sama hodim v to knjižnico in so zaposleni res super, tako na odraslem kot na otroškem oddelku.

Knjiga je pri nas preko medknjižnične izposoje najpogosteje na voljo v dveh ali treh dneh. Odvisno je od ure, ko jo naročiš (dopoldne, popoldne), od ljudi v oddelku, kjer jo pripravijo za pot in tudi od pošte.

Bi pa še to dodala, da se knjižničarji velikokrat potrudimo celo bolj kot je naša dolžnost. Nekateri pridejo z naročilom zadnjo minuto in potem si kar domišljajo, da morajo knjigo dobiti takoj. Sama mnogokrat najprej pregledam, kje je knjiga na voljo in potem preko prijateljev in kolegov skušam najti najhitrejšo in najcenejšo pot do bralca. Tako da je mnogokrat knjiga na voljo že naslednji dan, včasih pa celo tudi čez nekaj ur.

Medknjižnične izposoje se pri nas poslužujejo predvsem za strokovne priročnike, za leposlovje pa malo. Verjetno na to vpliva tudi cena storitve.

Najlepša hvala za pojasnilo! Upam, da se v naši knjižnici vsaj približno tako potrudijo :-). Pri čemer se meni zdi par dni res ekspresno, predvsem me je zanimalo, če se čas slučajno ne računa v tednih (in tednih). Bom enkrat preizkusila, čeprav cena res ni vabljiva (no, če gredo zadeve preko pošte, pa pravzaprav sploh ni visoka).