Neplodnost

Vem kako je to za zensko, jaz sem hotel otroke, “bivša”ni mogla, umetno je bilo drago, o razhodu nisva mislila in sva šla v ekstrem, poiskala mamo z 1 otrokom in ji ponudila, da se preseli k nama, danes tekajo po hiši 3 otroci, dva sta moja oz.najina ali naša. “Bivša” je kot druga mama in pomaga pri vsemu, živimo skupaj. Verjetno bomo imeli še kakšnega.

Zdaj imam 2, moja zgodba je bila veliko bolj prijazna, ampak bolečina ostane. Vsak mesec sem se sesula, obupala, našla upanje, včasih se mi zdi da sem se utapljala in ko nama je uspelo ni bilo veselja, čeprav po par letih bi bilo to edino logično, bil je še vedno samo strah.

Je pa pomembno da se tvoj svet ne prične vrteti samo okoli te misli ampak da najdeš tudi druge stvari ki te veselijo, razmišljaš kako najti smisel tudi brez otok in to porineš na stran. Strah in obup te razžira od notri na vn, vrine se v vajin odnos, ne pusti ti dihat, počasi izgubljaš čustva do okolice. Sploh ko slišiš “veselo novico” o sorodnici ali prijateljici se nisi sposobna veselit ampak jo sovražiš, preklinjaš življenje kako ni fer. Priznaj si, bodi jezna, življenje res ni fer, kriči, jokaj, ne bo bolje, bo pa lažje

Pozanimaj se o alternativi, če misliš da ni mogoče vrjemi da je mogoče vse samo ne dovolimo si verjeti. Pozanimaj se o možnostih v tujini. Ob vsem pa samo pazi da ne izgubiš sebe, jaz sem se.

Pošiljam ti ogromen dolg objem ?

Imaš povsem prav, vendar je to spoznanje možno le skozi lastno izkušnjo.

Razumem, da si nekdo želi imeti otroka, tudi jaz si ga. Lahko pa ti rečem, da imaš ob sebi že 1 osebo, ki te ljubi. Jaz še tega nikoli nisem imel. Še nikoli v življenju nisem imel punce, kaj šele otroka. Lahko gledaš na te stvari tudi iz tega zornega kota, da morda nekateri še tega nimamo, kar imaš ti.

Pozdravljeni.

Sicer ne vem kakšno operacijo sta imela, ampak, če ni prišlo do odstranitve rodil bi lahko zanosili z OBMP z donorsko jajčno celico kot sem jaz. Hudooo je do neba, ko izveš, da ne boš mogel imeti otrok. Jaz sem pri G izvedela za postopek z donorsko spolno celico in na srečo sva po 2eh letih dobila ustrezno donorko. Zdaj imam doma zdravega 5 letnega otroka in moje sreče se ne da opisati. SREČNO! ❤️

Se popolnoma strinjam z napisanim, na žalost. Otroci so zlati in samo tvoji samo ko so dojenčki, kasneje jih poti vodijo na tisoč in eno stran. Obožujem svojo družino, ampak moji otroci so kljub urejenim družinskim razmeram sedaj v 20- ih letih tako nasprotje naju z možem, da včasih kar pomislim ali so mi ju zamenjali. Pa sta pridna, nista lumpa ampak vseeno te nenehne skrbi in vso njihovo razmišljanje me včasih tako tolče…jaz taki ziheraš, tamladi- bo že nekak, za njiju sem panika mama…. vem pa da je hudo, ker je tudi meni bilo ko nisem mogla zanositi. Vse dobro?

Vem, vem kako hudo je, vsak mesec sem se sesula, ko ni uspelo. Tudi ko ni uspelo v postopku umetne oploditve. In z vsakim mesecem, letom je želja naraščala. Bilo je hudo, znajdla sem se v nekem začaranem krogu, misli so bile usmerjene izključno samo v to, zvečer preden sem zaspala sem skrivaj točila solze, sol na rane pa so bila vprašanja ljudi, ki niso vedeli kakšno bitko bijeva. Želja po nosečnosti, starševstvu je bila tako zelo močna, vse na svetu bi dala, da bi to izkusila, prosila sem v nebo, včasih se doma sesula in jokala na tleh, v mislih prosila naj mi nekdo pomaga….Boli, to res boli. Hudičevo boli. Pravi vrtljak čustev vsakič znova. Leta so tekla in midva sva še zmeraj imela prazno sobico.

Nisem se sprijaznila s tem sem pa v neki točki morala zadevo ustaviti, šlo je namreč predaleč. Postopoma sem se dobesedno vdala, tudi na drugih področjih življenja, sprejela sem da sem žrtev in da mi je dano živeti v tihi bolečini, v sebi notri sem postala hkrati ravnodušna hkrati pa je v meni kričalo, ne znam niti opisati teh občutkov.

Pri 39. letih pa preobrat. Pozitiven test kar tako iznenada, brez napovedi. Strah in nisem verjela, res nisem verjela da bo šlo skozi. Celo nosečnost trepetala in se pripravljala na izgubo otroka. Do zadnjega meseca nisem kupila ene oblekice. Pretekla izkušnja me je tepla, izkušnja da pač ne bom mama, to se mi je tako zapečatilo v dušo. Pa sem postala mama. Rodila se mi je moja punčka. In pretekle izkušnje so mi poleg bolečin in ranjene duše dale tudi nekaj dobrega in sicer da mi dnevi z njo niso samoumnevni in vsak dan, prav vsak dan se zahvalim za moj čudež.

Hočem ti povedati, da če imaš kakršnokoli možnost, da jo izkoristiš, izkoristi vse kar lahko, da prideš do otroka, že zato da si kdaj ne boš očitala da nisi storila vsega. Svojo zgodbo sem zapisala zato, da veš da upanje ostaja in da se sem in tja zgodi tudi kakšen čudež. Zdaj sem pravzaprav jezna nase, da sem se takrat vdala, da nisem verjela vase, da se nisem želela dotakniti trebuha, da sem obupala prav do zadnjega nisem si dala možnosti in sprejela da sem lahko vesela. Zato ne obupaj, prosim.

v kolikor pa žal nimaš prav nobene možnosti potem vedi, da smo ljudje ki te razumemo, v mislih te držimo za roko. Je hudo ampak moraš naprej v življenju, sprijazniš se nikoli pa vendar moraš živeti zato si moraš narediti kvalitetno življenje. V tem primeru ti ne znam več kot to svetovati in pomagati, vem pa da je bolečina neznosna. Morda z leti najdeš smisel življenja, verjamem da ga.