Neplodnost

Je tu morda se kdo, ki je sel cez to in prebolel? Rabim nasvet ali vsaj kako pozitivno misel. Po tezki bolezni sva ostala neplodna, brez kakrsnega koli upanja, da bova kdaj starsa. Sva mlada, v vecletni trdni zvezi, zelo so zeliva druzine. Otroku bi lahko nudila veliko v duhovnem in materialnem smislu. Tako zelo boli, da se ne da opisat…. Imava resnicno lep odnos, ljubiva se, veliko sva ze dala skupaj cez. Ali clovek sploh kdaj preboli, da ne more imet otrok z ljubljeno osebo? Se ta rana kdaj zaceli?.

Kaj pa postopek z darovano celico?

V najinem primeru se je sicer dobro končalo, sva bila pa deset let v podobni situaciji kot vidva. Bilo je zelo boleče, a to, da sva kljub temu ostala skupaj, je zelo utrdilo najino zvezo. Jaz sem se veliko ukvarjala z otroki od prijateljic, nečakov žal nimam (bi bila zelo rada teta) . Danes bi se verjetno ukvarjala tudi z Botrstvom pa ena stran je, kjer sponzoriraš otroke v Afriki in imaš tudi stike z njimi. Kljub nasprotovanju širše družine sva se zanimala za posvojitev. Kar pa seveda ni lahko speljati. Veliko sva potovala (to zdaj ni mogoče). Veliko ljubezni sem dobila od socialno ogroženih otrok, s katerimi sem delala kot prostovoljka- v Sloveniji je ogromno otrok v stiski in je res lep občutek, ko ti tak otrok že od daleč steče v naročje in se stisne k tebi.

V trenutni situaciji seveda tega ne moreš doumeti, a zavedaj se, da je sreča v tebi, ne zunaj tebe. V danih okoliščinah je najpomembnejši vajin partnerski odnos, to je tudi največ, kar lahko v življenju dosežemo. Otroci so namreč le gostje v partnerski zvezi, ne glede na to, kako idealizirano starševstvo, preden postanemo starši. Pridejo, so cca 20 let z nami, potem odidejo. Če smo jih prav vzgojili, so samostojni, lahko se od selijo v tujino, lahko na drug konec države, lahko smo si karakterno tako različni, da se ne ujamemo… Hočem reči, da je eno naša predstava o starševstvu, nekaj popolnoma drugega pa realnost. Otrok se lahko rodi tudi hudo bolan, z motnjami v razvoju, ipd. Tudi če so zdravi, verjemi, da bi jih večino časa najraje kar nazaj poslal, ko trmarijo, se kregajo, tepejo,… Starševstvo je najtežja naloga v življenju. Dajati moraš brezpogojno, brez da bi pričakoval kaj nazaj. Seveda so tudi lepi trenutki in svoje otroke imam najraje na svetu. A zdaj, ko jih imam, vem, da se v primeru neplodnosti, ne bi metala na trepalnice in uničevala partnerstvo s frustracijo in siljenje z glavo skozi zid. Živela bi polno življenje in počela tisto, kar rada počnem, zlasti pa bi vlagala v partnerstvo, ki je edino, ki ti ostane, če ga negujes, tudi ko otroci odidejo, če jih imaš.

se, po več letih. sprejmeš da je tako in iščeš druge rešitve. ker je do posvojitve težko prit, nudiš otrokom družino za 1 leto in narediš to, kar večina ne naredi, pomagaš, da ti otroci razumejo, titi, ki gredo v foster care, da niso oni krivi, da ni nič narobe z njimi, da imajo možnost in prihodnost, da so vredni ljubezni, spoštovanja in sreče, da je življenje res včasih težko in ljudje krivični, ampak to ne pomeni, da oni ne bodo nikoli srečni. da si lahko pomagajo tudi sami, da poskrbijo zase, varčujejo denar, ne dosti, da premislijo kar in kako kupijo in koliko denarja potrošijo, da pomagajo v hiši, odnos do nasprotnega spola ipd. to lahko

Midva imava za sabo tudi zelo dolgo pot neplodnosti. Situacija sicer ni brezupna, vendar razumem bolečino. Jaz iskreno povedano se v vseh teh letih nisem s tem niti malo sprijaznila, sprejela, ampak se je pri meni vse skupaj še bolj potenciralo skozi ves trud in hkrati kontrast, kako je nekaterim vse to samoumevno, midva pa greva znova in znova skozi pekel. Na koncu sem poiskala strokovno psihološko pomoč, ki mi je precej pomagala. Ko gledam nazaj, bi jo morala poiskati že precej prej in tudi tebi priporočam, da si najdeš nekoga, če imaš težave pri spopadanju s tem.

Želja po otroku in družini je nekaj tako naravnega, biološko pogojenega in močnega, da lahko dobesedno prevzame življenje. Ljudje, ki tega hrepenenja niso nikoli izkusili, včasih težko razumejo intenzivnost in dejstvo, da v bistvu za to ni prave alternative. Imajo izkušnjo, da imajo otroka radi, vendar so bili pred otrokom v zvezi srečni in zanosili brez težav, zato si ne predstavljajo, kakšna eksistencialna kriza je to lahko za nekoga z veliko željo. Boli, ko je to prikazano kot neka kaprica, pri kateri trmasto vztrajamo, ali pa da smo naivni in si predstaljamo neko idealizirano sliko. Ljudje si starševstva ne želimo zato, ker bi mislili, da bo to neka pravljična, enostavna situacija, temveč KLJUB temu, da vemo, da je to daleč od lahke in enostavne naloge. Verjetno staršu, ki mu je otrok umrl, ne bi rekli, da naj se zaveda, da je sreča v njem, ker si lažje predstavljate, za kakšno bolečino gre. Sporočilo uporabnika Glej se mi zdi sicer dobronamerno, ampak žal zame zelo pokroviteljsko.

Druga stvar je posvojitev – nekateri na to gledajo kot na nek “izhod v sili” za ljudi, ki svojih otrok ne morejo imeti. Jaz se s tem ne morem strinjati – za posvojitev naj se odloči človek, ki želi posvojiti, ne nekdo, ki na to gleda kot na najboljši približek za biološkega otroka. To ne leti nate osebno, ker seveda ne vem, kakšno je tvoje stališče 🙂 Seveda se mi posvojitve zdijo super, vendar šele, ko človek predela bolečino lastne neplodnosti, ne pa kot nadomestilo. Poleg tega je posvojitev lahko zahteven, dolgotrajen in pogosto drag postopek. Rejništvo pa je spet zgodba zase, kjer mora biti tudi človek temu kos – pogosto travmatizirani, ranjeni otroci, za katere nikoli ne veš, kdaj se boš moral posloviti itd. Vsekakor ne situacija, v katero bi se jaz osebno spuščala brez predelanih lastnih travm zaradi neplodnosti.

Tukaj so potem še možnosti umetnih oploditev v odvisnosti od bolezni – darovane celice, nadomestno materinstvo itd., vendar predvsem v tujini.

Da ne bom preveč pesimistična – družino in polno življenje je vsekakor mogoče imeti kljub neplodnosti, vendar si moraš dovoliti čas in prostor, da se soočiš s svojo bolečino in izgubo in jo po potrebi ob strokovni pomoči predelaš. Šele potem se lahko neovirano premakneš naprej in najdeš zase drugo pot do sreče. Doletela vaju je velika izguba in pravico imata do žalovanja. Rane se lahko zacelijo, vendar nekatere rabijo dlje kot druge, nekatere rabijo šive in nekatere pustijo brazgotine … Želim vama vse dobro in da čimprej najdeta mir <3

Aja, za več izkušenj pa pridi na sosednji forum o neplodnosti ali v FB skupine, na žalost ni malo podobnih zgodb 🙁

Pozdrav,
Socustvujem z vama, zadeva z neplodnostjo in zdravljenjem je vse pogostejsa. Ko pride zelja po otroku pa svoje naredi tudi psiha in clovek ne zmore misliti na kaj drugega. Tudi nama (jaz 28 on 32) ze dve leti ne uspe, da bi zanosila in bolecina je neznosna, vsak mesec novo in novo razocaranje. Partner ima ze enega otroka od prej tako da je ta bolecina se hujsa, da ga ne more imeti z mano.
Tako da nista edina, recem vama samo to drzita se, najdita sreco v manjsih stvareh in ne obupajta. Mogoce pa otrocka posvojita
Lep dan in obilo srece

Žal nikoli ne preboliš. Pa če greš po darovano celico ali posvojitev, nikoli ne neha bolet. Samo naučiš se sprejet dejstvo in nekako spregledaš, da je važno da imaš dober odnos, da imaš partnerja na katerega se lahko zaneseš itd.

Če sta mlada, poskušajta privarčevat za posvojitev. Papirologija, odvetniki itd., stane cca 35 000€. Sicer je cenejše če gresta po obe darovani celici (z bivanjem in vsem največ 6 000€ na Češkem, verjetno še manj). Boli pa vsekakor.

Želim veliko sreče za karkoli se odločita. Je zelo boleče, a vedita da nista edina.

Ženske ki tukaj pišejo da ne morejo zanosit, ne bojo nikoli razumele kaj pomeni da 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} biološko NE MOREŠ imeti otrok. Bolje 1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} možnosti kot pa 0{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.

Če pa vama bo lažje, se pa obrnita na kakšnega psihoterapevta ,da se boste naučila pogovarjat. Morda posvojita živali, jim daste ljubezen tako kot bi lastnim otrokom? Srečno še 1x.

Če si močno želita biti starša oz. skrbeti za otroka so druge možnosti. Darovan zarodek ali celica (to je še najmanj komplicirano in ni tako drago, a moraš imeti delujočo maternico), posvojitev , morda rejništvo. Pogovorita se tudi o teh možnostih, morda najdeta rešitev.

Kolegica je bila na podobnem. Oba neplodna, brez jajčec in semenčic. Za razliko, da je ona bila tudi že v letih, 44. Šla sta na Češko. So jo oplodili z darovanim jajčecem. Za postopek sta plačala cca 5.000 evrov. Uspelo jima je v prvo. Če imaš maternico, mogoče obstaja tudi ta rešitev. Pa, kot praviš, sta še mlada.

Ne bom rekla, da razumem, kako boli, ker ne vem, ker tega nisem doživela. Si pa predstavljam, da je izjemno hudio.
Vem pa, koliko je na tem svetu otrok, ki brez vsake perspektive in varstva živijo na tem svetu. Jaz bi, v tem položaju, skoraj gotovo šla v posvojitev ali pa v rejništvo… Glede na možnosti posvojitve, se skoraj raje v rejništvo, ker so otroci, ki so v rejništvu, najpogosteje celo obdobje odraščanja pri rejnikih in se razvije čisti pravi odnos starši-otroci, rejništvo pa se lahko razvije tudi v kasnejših letih v posvojitev.
Razmišljata tudi v to smer. Ni vsem namenjeno vse. Zato razširita pogled, odprita srce in morda še pokažejo druga odprta vrata.

Ali clovek sploh kdaj preboli, da ne more imet otrok
Ne, sori. Res ne. Najhuje od vsega v življenju. No joke, bral zapise psihiatrov. Niko ni zadeva rešena. Sej, lahko bi ti rekel, da si poskušaj življenje zapolniti s smislom drugje, ampak to empirično gledano ostalim v tvoji situaciji ne uspeva tko da mogoče to ni ta pravi nasvet.

Ne vem zakaj tolk travmiranja. Sej lahko otroka posvojita.

Pozdravljena!

Razumem tvojo bolečino, 7 let borbe za otroka od tega 5 operacij, da o stavku:” žal izvid krvi ne kaže dobrih rezultatov, žal se celica ne razvija” sploh ne govorim, katera ni dala tega skozi sploh ne razume kakšen psihičen pritisk in napor tudi telesno je to. Na kocu pa pred 4 leti šok…onkologija posledica terapij in izguba še zadnjega upanja za otroki po histerokromiji. Bolečina nikoli ne izgine, poskusila tudi s posvojitvijo v Sloveniji. Lahk samo rečen noro psihološko boleči postopki, psihologi tam samo odpirajo rane o neplodnosti(moja izkušnja). Lahko samo svetujem, da delaj na sebi, posveti se sebi in partnerju, dajta si priložnost spoznati vaju brez otrok. Težko bo in stojta si ob strani. Dovolita si žalovati, naj se sliši še tako smešno, umrl je del tebe- žaluj na način ki ga ti potrebuješ. Jokaj-nič ni narobe, vedi samo, da ni kriv noben od vaju ne obsoja nobenega od vaju. Pa še en zelo pomemben nasvet: ne pustita da vaju obsojanje okolice zavede v vajino krivdo, ne potrbujeta ugajati drugim.

Jaz bi ti odgovorila na 4 oči. Tukaj sej veš, da vsi poslušajo se ne da. Obstaja ogromno knjig. Preberi min: Louis L. Hay uŽivljenje je Tvoje, Kareen Kingston Čiščenje Nereda in Feng Šui, Zravljenje z Aborigini.

Tudi midva podobno. Na koncu je bila zelja prevelika in sva se razsla. Na tvojem mestu bi tut o tej opciji razmislila.

O joj grozno vse skupaj. Probajta it kdaj na Bownovo terapijo, mogoče pa se vseen še kej da, ni nikoli za obupat, tud če tko zgleda. Al pa na refleksno masažo stopal pejt. Sj še obstaja dost, tega sm se zdj spomnla.

Kot so že drugi omenili, obstaja plačljiva možnost darovane celice ali tudi zarodka na Češkem (zarodka pri nas ni možno dobiti). Vem za primere, ko se jim je to dobro izšlo, strošek je pa tudi občutno nižji od posvojitev. Mora pa biti ženska sposobna donositi.

Si si zrihtala folno kislino. To si kupi in pridno jemlji.
Bos vidla da bos zanosila.
Cimbolj zdravo jej in se sproscaj.

In potem punci predlagajo masažo stopal in folno kislino. Po bownovo terapijo in sproščanje. Kaj vam ni jasno?

Če res ni čist nobene druge opcije, jaz predlagam posvojitev. Če bi bila v taki situaciji bi jaz tako naredila.

Si si zrihtala folno kislino. To si kupi in pridno jemlji.
Bos vidla da bos zanosila.
Cimbolj zdravo jej in se sproscaj.
[/quote]

In kakšno zvezo ima folna kislina z neplodnostjo? Sploh veš čemu je namenjena v nosečnosti?

Poznam podoben primer ki jo ima avtorica tudi čez je dala neko bolezen, šla na tečaj refleksne masaže stopal in povedala po 4 vikendih tečaja da ni mogla verjet da je zanosila pa se je 6 let matrala. Je rekla da je na to čist pozabla da ne more zanosit, spustila vse, tako da kombinacija obojega in je očitno šlo. Potem čez 1 leto imela še enega.
Ena podobna je probala z Bownovo, večkrat šla in isto ni mogla verjet.

Ti priporočam da se ne razburjaš brezveze, ker povemo iz tega kar smo videli sami na lastne oči al so sami povedal in ni treba tkole obsojat. Forum je da delimo svoje. Če ti nečesa ne poznaš al ne verjameš, še ne pomeni da se tko ne da. Tko da mal ven iz logočnih razlag in sam verjet v zdravniške poteze pa bo bolš veš, ker se še marsikako da rešit situacije 😉 Saj bo bolš 🙂

In kako tocno pomaga bownova ali refleksoterapija, ce npr zenska nima vec maternice? Ali ce tip nima delujocih semencic?

Prosim, ce razsvetlis se mene. Hvala.

Ne smeši se no, vsi vemo da v primeru če vse to ima se da, drugače ne, ne provociraj ker veš kaj sem mislila. Ne spravljaj se name, če je v tebi zamorjenost in jeza na vse.