neljubeč moški
Zgodbo o uspehu pišejo tisti ljudje, ki vejo kdo so, in posledično vejo kaj hočejo. Na podlagi tega si poiščejo partnerje z enakimi lastnostmi, z namenom da si bojo to izmenjevali, in oplemenitili z novim življenjem. Tako vidim jaz naravo, kako je to uredila. Vse ostalo je pa, žalost, skrb, razočaranje, strah in pohlep.
Ker naj bi temu bilo tako, se ne čudim, da avtorica pri 30 sprašuje kar sprašuje…
…in ker ji ti odgovarjaš raje kot bi se sam s sabo ukvarjal….. 😉
Eh Brklc, ti ga biksaš. Ne moreš sam od sebe postat samozaveden in samozadovoljujoč in kaj jaz vem kaj še.
Za vse to rabiš interakcijo z drugimi in ni vsak za zavreč, ker ni tak kot si mi domišljamo, da naj bi bil kot naš partner. Zato pa je partnerstvo, da si pomagamo v tem posledično tudi v razvoju samega sebe.
Ljubezen se zgodi, še preden se sploh zavedamo neke izbire. Preprosto nas čustva potegnejo v sam odnos in izbiranje niti ni potrebno.
Zato imamo ljudje velikorat koga radi, pa sploh ne vemo zakaj. Ni isto, kot če izbiraš ali boš pil sok ali pivo. 🙂
To potem pomeni, da je izbral nekdo, ki ga sploh ne poznamo. Kar je tudi res, saj “izbirajo” naši nezavedni vzorci in ostale karakteristike našega telesa.
In ljudje se spoznavamo skozi odnose. Ravno zato jih rabimo, da se skozi odnose realiziramo in s tem spoznavamo ali ozaveščamo.
Knjige nam sicer lahko pomagajo pri razumevanju sebe in odnosov, je pa to še vedno le teorija.
Z menjavami ni nič narobe. Narobe je, če se ob tem vara.
Kako zelo je avtorica v tem primeru nezadovoljna, tega ne vem. Verjetno ne tako zelo, da bi ga zapustila. Mogoče še bo…Ne vem. Seveda pa ji je ravno ta odnos pokazal kdo je in kako pri sebi doživlja takšno osebo. Na začetku tega seveda ni mogla vedeti in ne vem, kdo bi ji lahko to povedal, če ne bi sama tega doživela.
Ljudje težko vemo, kako se bomo počutil v neki situaciji, v kateri še nikoli nismo bili. Ob teoriziranju smo ponavadi zelo samozavestni ali pa celo obsojamo druge, ki imajo težave. Ob tem pa ne pomislimo, da bi sami lahko bili še slabši.
Če bi te tažave oba razrešila, bi to bilo zelo pozitivno za njeno samopodobo. Če ga zapusti, bo pa se počutila nesposobno in ker ne bo nikogar, ki bi ga imela rada, bo to poslabšalo njeno samopodobo.
Zato situacija ni tako preprosta.
Si predstavljam in si ob tem predstavljam sebe kot bedaka. 🙂
Ljudje se res ne poznajo, nekateri nočejo govoriti o sebi, drugi ne zaupajo nekemu tujcu….
A kot praviš, se je človek moral marsičemu (delu sebe) odpovedati, da je po drugi strani si omogočil ves ta materialni razvoj in razkoš. Vse ima svojo ceno. In ker je ves materializem kot droga, smo šli v skrajnost in ves ta razvoj postavili pred sočloveka in seveda tudi sebe oropali za večji spekter lepih občutkov, ki ga lahko doživimo le z nekom, ki ga imamo radi in ki nam to vrača.
:)))) pa še kako je res… Ampak lej, bo treba nazaj v realo, in sprejet odgovornost… Virtuala mi služi tudi kot beg, in zakaj ne bi ob tem še kaj predebatiral in mogoče komu pomagal, če je kaj uporabnega za njega v mojem pisanju?
Človek se lahko zaveda samega sebe, seveda! Obstajajo tudi vodene variante, kakor je npr tečaj osebni dnevnik. Obstaja tudi ogromno knjig s pomočjo katerih lahko človek samega sebe spoznava. Anton trstenjak)
Meni npr, pa je bila najboljša varianta samospoznavanja sociani post (z ljudmi sem se družil izključno zaradi dela) cca 4 leta. V tem času sem opravil tudi mnoga fizična postenja z namenom, da dam telo na hibernacijo, in ponajdem ter raziščem svoje bistvo kot duhovno bitje. Ti povem, to so neverjetna potovanja! Neverjetna…
Ker vem da večina kaj takega nikoli ni ali ne bo naredila me ne preseneča, da me je težko razumeti.
In še kar nekaj pre,po-izkusov sem naredil, da sem spoznal svoje meje… Eden bolj zanimivih je, po 22.dneh posta ob sokovih, sem šel zadnji dan tečt polovičko lj maratona.
Iskanje samega sebe, je lahko diametralno nasprotno osrečujoče, kakor strašne stiske ljudi, ki ne vejo kaj bi s svojim lajfom, kakor mnogokrat tukaj žal beremo…
Ni narobe da imamo težave v partnerskih odnosih, to je pravzaprav dragoceno darilo narave, narobe pa je, da se pri tem ne ozremo v sebe…
In ljudje se spoznavamo skozi odnose. Ravno zato jih rabimo, da se skozi odnose realiziramo in s tem spoznavamo ali ozaveščamo.
Knjige nam sicer lahko pomagajo pri razumevanju sebe in odnosov, je pa to še vedno le teorija.
Ljudje bi se morali samospoznavati v interakciji do odnosa svojih staršev… Ravno za to starše imamo, da nas fizično gor spravijo, nam razum nabildajo, nas čustveno zadovoljijo. Vse to kot vzgled odnosa med njima. Tist ki je to dobil od svojih staršev, bo v lajfu pisal zgodbo o uspehu…
Vse ostalo je tisto kar sem napisal, oz popravilo in iskanje samega sebe za dobršen del našega lajfa. Kar še ne pomeni, da tak človek ne more sreče najti. Še več: “kamen ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen”…
Pravijo, da kdor čaka, dočaka. Jaz pa tako potrpežljiv človek. No, malce mi tudi zloba pri tem pomaga, priznam :)))
Se prav dobro spomnim ene teme, Spider jo je odprl pred časom. Ne vem več, kako je bil naslov. Pa saj smo imeli že nekaj takšnih, ampak ta, konkretna, se je razvila na nevemvečkoliko straneh. Takrat sem – menda edina izmed žensk – zagovarjala to “menjavanje” partnerjev pred tisto “čisttazaresno” zvezo. Takrat ste ti, One in Matjažko v en rog trobili čisto drugače.
Menda se to za žensko ne spodobi. Samo resne zveze, ena ali dve … največ 😀
Jao jao fantiči
Spider, se spomniš?
Menjavanje partnerjev ali pa ne v nezadovoljujočih odnosih, je le iskanje na srečo, ki se žal mnogokrat konča z potrditvijo česa nočemo…
Življenje pa medtem teče naprej, zato nima smisla na srečo iskati česa nočemo, temveč kaj hočemo…
To pa lahko storimo samo tako, da se dobro samospoznamo(se začnemo samozavedat), in če nas naša samopodoba ali naše osebnostne lastnosti ne zadovoljujejo, opravimo resocializacijo. Ki pa je lahko spontana ali načrtna. Lahko jo opravljamo v lastni režiji, lahko s tujo pomočjo.
Ker danes malo ljudi pozna samega sebe, je to odličen poligon za “socialne podjetnike”, psiho-evte vseh sort,………………………………………………………, ki ob tem kujejo ogrooomnnnneeee dobičke…
Bistvo oz največja vrednost narave je pa v zmožnosti samozdravljenja, kakor na fizičnem, tako tudi na duhovnem področju. V ta namen nam je narava podarila dva kompleta odličnega orodja: čustva in razum.
Prvi komplet je za diagnostiko, drugi je za popravilo…
Ko človek torej z razumom pošraufa svoja čustva, tudi fizično telo pridobi sposobnost furanja duše na ogled po lajfu…
To ni isto.
Pri resnem ali intimnem odnosu je še marsikaj drugega zraven, ne le tisti del, ki ga kažemo na splošno v družbi.
Če bi bilo vseeno, zakaj potem ženske nočejo moškega, ki recimo pri 30-ih še ni bil v resni zvezi ?
Zakaj predvidevajo, da je z njim nekaj narobe ?
Jao, Margot. 🙂
Nisi zdaj malo po svoje priredila zgodbe ?
Jaz zdaj nisem imel v mislih, da je treba čimveč menjavati, ker skozi takšne odnose se ne moreš spoznati, če trajajo le dva dni in so kot neke avanture. 🙂
Spoznavamo se skozi resne odnose in da zamenjamo šele takrat, ko smo prišli do neke točke, ko res ne gre več naprej. Ob takšnem odnosu se potem lahko človek zamisli nad sabo, pogleda nazaj in skozi lepe trenutke in tudi preko ovir, spozna kdo je in kako se je v določenih situacijah obnašal.
Pa še to ni pogoj, da kdo kaj spozna o sebi, če ob vsakem manjšem problemu zamenja partnerja in z menjavami samo beži od sebe in od tega, da se sooči z nekim delom sebe.
Za kaj takega pa že rabiš ogromno znanja, inteligence in časa zase, da se poglobiš vase in nepristransko pogledaš na svoje življenje. Brez laganja samemu sebi in raznih egotripov o lastni popolnosti. 🙂
Res je… Predvsem pa ljubezni do samega sebe in svojih staršev.
Dejstvo tudi je, da so mnogi tako pot začeli, pa so se žal izgubili… Dobro namreč poznamo fanatizem verskih spreobrnjencev, obsedencev z zdravo prehrano, pobezljane živaliljubke, in še mnogo tega…
Človek ki mu je resocializacija uspela, zadovoljivo biva v okolju iz katerega je šel na tako pot.
So pa tudi okolja v katera se ni dobro vrniti, in si tak človek pač poišče svoje mesto v lajfu nekje druge, saj ga spremenjenega to okolje ne sprejme, ga noče… (to se je tudi meni zgodilo) Ampak nič za to, človek ki živi samega sebe, bo povsod pognal svoje korenine…
Jst se pa ne;) če bi vedel-a razliko med svobodo in prostostjo, in posledično med dejanji svobode in prostaštva, ne bi kaj takega napisal.a…
Kajti če bi temu tako bilo, bi npr nekdo ki se rad vozi z avtom, menjaval avtomobile samo za to, da bi se vozil v čimvečih, ne pa zato ker se rad vozi…
Tako razmišljanje kaže na popolno odsotnost od samega sebe, nepoznavanje osnovnega namena bivanja, tj zorenje duha na način skromnosti in zdrave ponižnosti.
To je res pa ne povsem. Mislim, da če dva v nekem odnosu skupaj rasteta, ne prideta vedno nujno do zaključka, da nista za skupaj. Lahko se zgodi recimo tudi to, da njun odnos le izboljšujeta in se imata v bistvu vedno lepše oziroma še lepše kot na začetku. Vendar se morata pri tem ukvarjati s svojimi problemi, ne pa toliko s problemi partnerja. Kar spet ne pomeni, da se za partnerja sploh ne zmenimo, če ga pri nas kaj moti.
Meni se zdi pomembno partnerja razumeti, da vemo zakaj počne določene stvari. To nas pomirja, saj s tem pridobimo na občutku zaupanja. Za to pa je včasih potrebno poznati tudi njegovo preteklost, ko je že večkrat bilo govora o tem, da eni o preteklosti ne marajo govori, drugi pa preveč sprašujejo.
Res pa je, da včasih ljudje sprašujejo vprašanja, zato da bi sami sebi s tem dokazovali svoje občutke nezaupanja in hkrati partnerju metali očitke, včasih pa iz ravno obratnega razloga, da bi ga razumeli/spoznali.
Po drugi strani pa včasih težko ocenimo partnerjevo namero, posebej če smo tudi sami nezaupljivi ali pa se kakšne stvari pri sebi sramujemo. Takrat bomo težko verjeli, da ga resnično zanimajo te stvari o nas, zato se bomo ob določenem vprašanju raje branili s prepričanjem, da nas partner želi prikazati v slabi luči in ga bomo morda celo po krivem obtožili, da preveč sprašuje. S tem lahko vzbudimo nezaupanje v partnerju. Če dva ne sodelujeta ali pa nista sposobna objektivne slike, se lahko nikoli ne rešita zoprnega občutka, da nekdo nekaj prikriva. Tisti, ki bi rad nekaj prikril tako ne bo razumel drugega, zakaj ta ne da miru. Tisti, ki pa sprašuje, pa ne bo imel miru v sebi, ker mu drugi nekaj prikriva oziroma se lahko počuti nevredenega resnice/zaupanja. Take stvari pa v odnosu ustvarjajo razdor, nemir. Včasih morata le oba stopiti korak nazaj, da prideta bolj skupaj (ko zaradi dreves ne vidiš gozda). Včasih pa to ni žal ni možno in je bolje, da se razideta.
V tej situaciji morat torej poiskati nek kompromis. Če se ga bosta sposobna tudi držati, pa bo pokazal čas.
Uf Marko, sem se komaj prebil… Tvoj prispevek je živa prispodoba brezplodnega partnerstva. Partnerstva samo za to, da partnerstvo je… To pa zame ni partnerstvo… Partnerstvo po moje, naj bi bilo namenjeno skupnemu sotvarjanju nekaj ali nečesa ki ta dva partnerja presega,(največkrat je to otrok) lahko pa tudi nekaj za dobro človeštva, narave,….. skratka nečesa ki/kar bo pustilo pečat ko njiju več ne bo, ne pa, osebnsotnem zorenju njih dveh samih… To je bilo delo njunih staršev….
Žal pa večino partnerjev tako funkcionira kakor pišeš, pol se pa čudijo zakaj jim mulc pizdarije dela, in mu očitajo kakšen da je…
Sej, ravno to je problem, da folk pričakuje od partnerja, da bo ob njem nekako “ozdravel”. Da mu bo partner psihiater in zdravnik. To je razlog, zakaj je tolk slabih zvez. Ker ima večina ljudi ta pričakovanja, ker s eniso dovolj samospoznali, ampak iščejo berglo v partnerju.
Forum je zaprt za komentiranje.