neljubeč moški
Pozdravljeni,
imam eno težavo, zanima me, če ima kdo podobne probleme. S partnerjem sva skupaj že 4 leta, stara sva 30. Že od začetka je zeloooo zadržan, poljubljanja sploh ni med nama, na začetku je padel kak lupček, dva. Strast neke ekstra tudi ni bilo. Zelo redko je rekel, da me ima rad. On bi imel otroke. Ko mu povem kaj vse me moti (cel spisek), reče, da on je pač taki in da zaradi doma, ker pač ni bilo ljubezni ampak samo delo. Ima kdo podobne izkušnje s kakim takim moškim? Je kateri moški taki? Mene skrbi, da ali mu nisem privlačna ali pa je gej.
Pri nas doma ni bilo objemov, če si pokazal čustva, si bil zasmehovan. Ni bilo topline. Sama hladnota. Težko se je naučiti biti drugačen. Si pa jaz zelo želim biti drugačna, se trudim naučiti teh toplih odnosov, ker mi dobro denejo. Vprašanje pa je pri tvojem, če si sploh želi topline in vsega tega, kar ni med vama. Eno je, če tega ne znaš in se želiš naučiti. Drugo pa je, če sploh tega nočeš spremenit. To je fajn, da razčistita. Samo res moraš to počasi, čeprav pri 30ih bi že skoraj moral kaj ukreniti v to smer.
Hala za odgovore. Ja, on pravi, da se hoče spremenit, ampak mu ne uspeva. Mogoče dva, tri dni potem pa spet isto. Ima neke težave s psiho tudi, včasih ga popade depresivno razpoloženje. Npr. povem mu da me nekaj moti, se trudi spremenit, nato naslednji dan spet nekaj novega, same take stvari, ki so ključne za zvezo. Hočem se nekaj pogovarjat z njim, on tiho gleda pred sebe, odgovarja z ja, ne, torej odsoten pol na koncu pa še tečen, ker silim v njega s pogovorom npr. o neki banalni stvari.
Ja, saj sem mu tudi rekla, da marsikatera bi že zdavnaj šla. Jaz vztrajam, ker upam, da se bo kdaj spremenil.
Občutek imam kot da ga je sram izražat čustva.
Sta kaj razmišljala o psihoterapiji? Mogoče on sam in pa mogoče tudi oba skupaj?
Kaj pa knjige na to temo, je kaj bral? Fajn je mogoče, da tudi ti kaj prebereš na to temo, da ga boš lažje razumela.
Super si, da ga skušaš razumeti. Samo dejstvo pa je, da mora večino stvari sam narediti. Ti si le opora, da mu bo lažje steklo.
Je pa očitno precej podoben meni. Tudi mene je sram izražati čustva. Samo to je dolga pot učenja. Ogromno pomaga opora ljubeče osebe. Samo žrtvovati pa se ne smeš zanj. Če zavrača vse od psihoterapije, do branja pravih knjig, potem nima smisla se še naprej ukvarjat z njim.
Verjetno je hladen zaradi tega, ker doma pri starših tega pač ni bil navajen.
Ali on govori kdaj o njegovih željah oz. o tem, kaj pa njega pri tebi moti?
V mojem razmerju, sem bila jaz tista, ki ni bila vajena neke pretirane nežnosti, vendar se to vse da spremeniti le če je volja iz ene strani in potrpljenje iz druge strani.
Hvala vsem za mnenja in nasvete. Ja, nisem mu omenila knjig ali psihoterapije. Sem mu pa omenila partnersko posvetovalnico. Mene full skrbi, da on ne bi imel volje na sebi delat 🙁 Če bi spremenil to glede čustev (res je čustveni invalid in se sam zaveda tega), edina intima pri nama je spolnost pa še tam ni nekega ekstra poželenja, bi bilo super, ker drugače se razumeva. Zamislite si kak je to težko, ko si v taki zvezi, kjer ti noben ne da občutka vrednosti in občutka da si nekomu privlačen, ko pa to slišiš od drugih moških pa ti paše. To ziher ni normalno. Sicer meni to samo paše, varala ga ne bi. In ko sem mu to povedala, da mi paše kda kak komentar kakega moškega, on to razume, ker je pač on hladen. Rekel je, da ni bil vajen neke ljubezni od doma. Moram omeniti, da je tudi do domačih hladen. No, lydia in podobno pri meni, prosim malo mi še povejta kak sta uspeli rešiti … poznata vzroke za neizražanje ljubezni? No, sicer tudi jaz nisem ne vem kak pozorna in ne izkazujem pretirano čustev, ampak bolj pa zagotovo kot on. Mene je pri njemu sram, ker pač me skrbi zavračanje. Ko je on v svojem svetu in tuhta svoje stvari, se ga dotaknit prav ne smeš in že cmoka 😀
Jaz žal še nisem rešila. Nekaj se trudim s knjigami, nekaj tudi s psihoterapijo. Uspelo pa mi še ni. Vidim, da ni ok, ne vem pa kako naprej.
Počasi, počasi lezem naprej. Vedno se mi je privzgajalo, da so čustva za bednike, da se ne sme izražati čustev. Recimo žalost, solze so bile takoj povod za posmeh. Potem pa vsa čustva tlačiš, ker se bojiš zasmehovanja in to se nabira in nabira in nekoč lahko poči, če to ne počistiš.
Začeti pa je najbolje pri knjigah. Če še ni nič bral na to temo. Mogoče ti začneš brati in mu potem omeniš in naj kaj prebere. Psihoterapije pa raje še ne omenjat,da se ne prestarši. Ne vem pa kako je na teh posvetovalnicah za pare, družine. Mogoče mu bo to lažje?
Pri meni so bili vzroki za neizražanje oz. bolj neizkazovanje (objemi, poljubi) to, da tega doma pri starših nikoli nisem videla. Tudi, da bi se kaj pretirano objema ali poljubljali pred spanjem (ko starš recimo v potelji pokrije otroka) ni bilo tega. Imela pa sem občutek, da me imata starša rada, kljub temu, da nekega silnega izkazovanja ljubezni ni bilo.
Partner je vajen crkljanja, spontanih nežnosti itd že od malega. Povem ti, da je bilo sprva to vse skupaj zame zguba časa, butasto, skratka ni mi bilo jasno, kako ne ve, da ga ljubim, ko pa mu to rečem. Tudi pri rvojem partnerju verjetno ne gre za zavračanje tebe, ampak tega, da ne ve, zakaj bi ti sploh moral vsak dan izkazovati neka čustva. To je pač skregano z načinom njegovega razmišljanja. Ljudje smo si različni. Najbolj pomaga miren pogovor, ampak takrat, ko bo tudi on sam pripravljen na to.
Po nekem naključju sem začela prebirati knjige in delati na sebi. Ugotovila sem, da le besede, nimajo neke teže, če niso podkrepljene z dejanji. Sedaj mi je čisto logično, da ne morem nekomu mrtvo hladna reči ”ljubim te”, ker bo enostavno zvenelo nerealno.
Če se razumeta in ga resnično imaš rada, tudi ti njega poskušaj razumeti in mu daj občutek, da ga res razumeš ali vsaj poskušaš. Proces je dolgotrajen, a če oba vztrajata bo na koncu obrodil sadove.
Tvoj občutek je popolnoma pravilen.
Res ga je sram in kot veš, je to zato, ker se tega ni naučil, zato tega ne zna in mu je izražanje čustev nekaj tujega in celo obsojanja vrednega. Zato ob poskusu izražanja, čuti blokado in seveda ne more iz svoje kože.
Kot so že drugi povedali, ne pričakuj nekih velikih sprememb, ker je treba razumeti, da so spremembe, ki jih želimo narediti pri sebi, vedno povezane z našim notranjim odporom in je potrebno vlagati ogromno truda in zavestne volje, da nas ne potegne na stare tire in nazaj v naša podzavestna prepričanja in navade.
Mogoče se je ob tem bolje vprašati, kaj lahko sama storiš. Prvo je to, da ga ne obsojaš ali ne siliš v njega, ker se bo še bolj zaprl. Če ne izraža čustev, še to ne pomeni, da jih ne čuti. V sebi je zato pod velikim pritiskom, ker ne izraža čustev. Če bo pri njem kaj samoiniciative, se bo s tvojim zaupanjem lahko počasi odpiral. Nikoli pa ne bo takšen, kot nekdo, ki mu je izražanje nekaj samoumevnega.
Ja, hvala, imate prav. Res je to, sejmu hočem stati ob strani ampak je zelooooo naporno. Predstavljajte si, da nekdo, ki nima neke ekstra samozavesti in samopodobe, prenaša to, da ne dobi neke ljubezni od partnerja? Vse je še pol slabše. No, meje pa šokiralo, ko sem prebala, da baje obstaja nezmožnost čutenja, neka aleksitimija … in me skrbi, da ima to 🙁 opažam tudi, da pri nečakih, torej otrocih, ni nekaj ljubeč, sram ga je, ne ve kak bi se lotil zadeve in jim pokazo, da jih ima rad.
Malce me skrbi tudi za stavek, ki je ”boldan”.
V osnovi je v vajinem razmerju več težav. Ključni sta dve:
– njegova nezmožnost/neznanje izkazovanja ljubezni
– tvoja nizka samopodoba
svetujem, da najprej vsak od vaju sam dela na sebi in svojih težavah, šele nato se osredotočita na vaju kot celoto.
Prej kot to, da je gej bi rekel da je imel/še ima posestniško mamo, ki ga je vzgajala s čustvenim izsiljevanjem zato je sedaj tudi do tebe zadržan, ker se je naučil, da se na tak način zavaruje pred zavrnitvijo/kaznimi. Dvomim, da se tega sploh zaveda in če mu to direkt poveš te bo zavrnil, ne bo priznal težave, ker to zanj v resnici sploh ni težava, ker se je s tem naučil živet.
Razlog zakaj bi začel delat karkoli na sebi si mu lahko zgolj ti(ali kaka druga, če se tebi ne bo dalo ;), če ga boš znala pripravit do tega da si poiščeta kako terapijo kjer se bosta naučila stvari, ki bi vama mora bit dane že od staršev/otroštva.
Ti boš spoznala kako mu pristopit, da te ne bo vsakič grobo zavrnil, ker se čuti ogroženega, on bi lahko odkril nek nov, nepoznan svet, ki ga sedaj zanika, ker se ga boji.
“Prave” ženske to zmorete 😉
To je kar nekaj. Imeti človeka ob sebi in kar naprej nonstop pričakovati, da se bo spremenil, je mučno za oba. Predstavljaj si njegov položaj, kako bi bilo tebi, če bi on od tebe kar naprej pričakoval neke spremembe, ki jih ne zmoreš. Preveč ti dovoli, da upravljaš z njim, ti pa si preveč dovoliš upravljati z njim. Najdi si takega, ki ti ustreza. Človeka konstantno spreminjati “na bolje” je ubijajoče. Če že, mu bodi najprej sama za zgled, mogoče ti bo sledil. Običajno je tudi tako, da nas pri drugi najbolj moti tisto, kar ne moremo spremeniti pri sebi. V razmislek.
Vidim pa, da so ti drugi že dali zelo dobre replike. Če bosta želela to prebroditi skupaj, verjamem, da se da, ampak ne bo lahko in bo dolgotrajno. Na koncu pa pride nagrada oziroma bo prisotna v majhnih odmerkih tudi vmes tu in tam, v kolikor bosta imela napredek. Delati bi morala vsak sam na sebi, kot je nekdo omenil, celota pa bo rasla skupaj s tem, če bodo vajine želje še ostale dovolj skupne/enake. S samozavestjo/samopodobo namreč raste tudi zavedanje lastnih želja glede odnosa/partnerja, ki si ga želimo.
A avto greš kupit za to, da ga boš na servis vozila? V šponarijo v poslu greš za to, da boš partnera finančno podpirala?
Meni nezadovoljstvo, v tem primeru nezmožnost izražanja čustev v partnerskem odnosu ne predstavlja problema, temveč posledico. Zato se raje vprašam, zakaj sem kupil tak avto, da ga moram skoz servisirat? Zakaj sem v poslu z partnerjem, ki mu moram skoz keš posojat?
Če te moti odsev v ogledalu, je v ogledalu problem?
Zatorej avtorica, menim, da je problem v tem, ker živiš nekaj, kar v bistvu nočeš. In čustvena operativa v tem odnosu ti hoče to povedati…
Če boš na svoje odnose, ki te ne zadovoljujejo gledala tako, boš videla kje in kako si kot osebnost ne ali narobe izgrajena.
Namig: Vsakdo, ki živi nezadovoljujoč partnerski odnos, ga živi zato, da bi ozavestil svoja potlačena čustva, jih predelal, ter se tako pravilno osebnostno izgradil. človek pa, ki je zadovoljen, beri srečen sam s seboj, pa ne vstopa v obremenjujoče odnose, ker v takem odnosu ne more (so)ustvarjati…
Ja in ne. Saj pravi, da ga ima rada. In brez razloga ga nima rada, zato ima neko korist od njega. Seveda pa tu igrajo ključno vlogo nezavedni vzorci, zato se razlogov za ljubezen ne zaveda. Zaveda se le ovir, ki so posledica teh nezavednih vzorcev in za odstranitev teh ovir, je treba delati na sebi, da ne bo v sebi več razdvojena med ljubeznijo in odporom.
Ja in ne. Saj pravi, da ga ima rada. In brez razloga ga nima rada, zato ima neko korist od njega. Seveda pa tu igrajo ključno vlogo nezavedni vzorci, zato se razlogov za ljubezen ne zaveda. Zaveda se le ovir, ki so posledica teh nezavednih vzorcev in za odstranitev teh ovir, je treba delati na sebi, da ne bo v sebi več razdvojena med ljubeznijo in odporom.[/quote]
Jaz sem se v lajfu naučil to, da nam je lažje imeti rad nekoga pri katerem nas motijo njegove lastnosti, kakor pa sprejeti izključno odgovornost za svojo srečo.
Ter tudi, da taki odnosi nimajo nikakršne zveze z ljubeznijo. Še najmanj pa do samega sebe, saj partnerjeve lastnosti ki nas ne zadovoljujejo, izkoriščamo za to, da se nam ni treba ukvarjati s svojimi. Navečkrat potlačenimi čustvi.
Zadnji Markov stavek pa to jasno dokazuje…
To je res, da je lažje. Čeprav imeti rad ni naša izbira, da bi lahko kar izbirali koga bomo imeli radi.
Po drugi strani pa noben odnos ni popoln in nas vedno prej ali slej začne pri nekom nekaj motiti. Pa še to ne pomeni, da ni ljubezni. Zato je bistveno vedeti kako zelo nas nekaj moti in če smo drugače še vedno zadovoljni zaradi tiste malenkosti in če imamo osebo še vedno radi.
Zato je potrebno upoštevati več faktorjev in premisliti ali se ovire sproti rešujejo in sta oba partnerja na takšnem nivoju, da se zavedata svoje soodgovornosti….Ali pa se problemi le kopičijo, potlačijo, partnerja se odtujujeta, ni več občutka bližine….V tem drugem primeru potem res odnos nima več nikakršne veze z ljubeznijo.
Seveda je imeti nekoga rad, naša izbira! Ja čigava pa? Do problemov v odnosih pride pa najpogosteje za to, ker nismo prva naša izbira mi sami… Kajti če bi bili, potem ne bi rabili odnosov za to da si v njih bildamo samozavest in posledično gradimo ali podiramo samopodobo. Temveč bi preden vstopamo v odnos z drugim človekom, prvo vsaj toliko spozali sebe, da nas ne bi po polizanem medu v novem odnosu, po pol leta začele motiti partnerjeve lasnosti. Od tod tudi tako pogosto menjavanje patrerjev, kurbarija,……. Ampak ti so toliko na boljšem, da si vsaj nekaj novega vzamejo, ljudje tipa avtorica, pa leta in leta vstrajajo v nezadovoljujočem odnosu… Zakaj že? Mogoče za to, ker nimajo niti toliko samozavesti, da bi vsaj približno vedeli kaj v lajfu hočejo, kaj šele, da bi imeli kakršno koli dobro samopodobo?
Sicer je moje mnenje da imajo večina tako slabo samopodobo, da raje vstrajajo v nezadovoljujočem odnosu, kakor pa ostati sam, kaj šele samega sebe spoznati kdo prevzaprav so in kaj hočejo. Ampak tega nikakor ne trdim za avtorico te teme.
Rajko Škarič ima zelo dobra predavanja na temo osebnostna prisotnost. Biti prisoten pri svojem razmišljanju, čutenju, in fizičnih dejanjih.
V reali pa dogaja, da smo večinoma odsotni od samega sebe, ker se nam je lažje ukvarjati z drugimi in njihovimi lastnostmi.
Robi, a si predstavljaš da greš pred prešerca ljudi spraševat, ali razmišljate kaj in kako razmišljate? Ali razmišljate kaj in kako čustvujete? In zakaj tako?
Jaz sem to naredil v zaključeni družbi, in so me gledali k teleta, se nasmihali in zvitorepno izmikali… Danes ljudje večinoma ne živijo v miru s samim seboj, še več, niti poznajo se ne… Od tod toliko nezadovoljujočih odnosov, prešuštništva, čustvovanja z žvalmi, obešanja na lastne otroke in bivše partnerje,………………………………………………………………………………………………………………….
Na drugi strani pa si gradijo vile k iz pravljic, svoja telesa šmekajo v pikce in vejce, se izobražujejo d nezavesti,……………………………………………………………………………………………….. nek se vidi raskoš….
Ampak kaj pomaga vse to, če pa nas življenje venomer vrača k nam samim, in nam nazadnje neznanci na netu pripovedujejo, da ne živimo samega sebe…
Forum je zaprt za komentiranje.