NEKAJ ZA MISLITI..
zadnjič sem prebral en lep pregovor :
KAR POSEJEŠ V MLADOSTI …………..POŽANJEŠ V STAROSTI
kako bi vi to razlagali ?
A je v temu kaj res ? (odg. kako gledaš skozi življenje)
Ta teden ,….dejansko je nekaj v zraku ,pa še dan (brez pasepportov)mrtvih…
Nekoč sem že pisal svoj življenjepis , vendar ga je Primož (ponesreči ,tudi od Jane okoli kante ..)zbrisal.
Namreč spomnil sem se ljudi ki so živeli v temu svetu , in danes v drugem
Spomin me je nanesel na mojo babico , predno je odšla v drugi svet , je na vsak način želela videt svojega vnuka .Ko ji je bila zadnja želja is polnjena ,mi je prišepnila ,me stisnila za roko, in dejala . Od vseh mojih hčerk in sinov si mi ti pomenil največ ,in v tebi vidim nekaj ,kar moji niti malo ne bodo imeli v primerjavi s teboj ( to je srce in pamet ) .Ja babi ,ja babi sem govoril pred vsemi ,da se nebi kaj narobe ispadlo ,namreč star sem bil 15 let. Dejansko , pri nas je cela žlahta med zelo čudna .
Drug spomin me je nanesel na žensko ki me je imela raje kot lastna mati ( med šestim in osmim letom sem bil preko socialne dodeljen v skrbništvo neki družini). Še danes se spomnim tistih obrazov po črno belem televizorjem (risanke cik cak ,ko si zobke umivajo , JEŽEKA, TRČKA, Skupine PEPEL IN KRI dan ljubezni……)in nje . tudi ta me je zapustila , ki sem jo dejansko vzel za mamo .
Vsi ti ljudje so mi nekaj zapustili , – to je ljubezen in znati ceniti človeka .
Materialno veliko ,danes bi lahko ta denar zapravljal na kakem exzotičnem otoku , vendar ga nisem maral.
Pri babici sem želel mir v žlahti in sem se javno vsega odpovedal saj sem bil takrat tudi mladoleten.
Tudi pri Emi (ženska skrbnica), ki ni imela otrok(razen mene) ,vendar veliko žlahto okoli sebe. Tudi tu sem hotel ostati lep in čudovitega srca in se tudi tu vsega odpovedal .
Moja želja je bila ustvariti sam ,brez vsake tuje pomoči. ( mislim da mi je uspelo , ali pa še ni …)
Sigurno se sprašujete, kakšno zvezo ima sedaj ta pregovor :
Celo življenje ,ko si se mučil in ustvarjal , da boš to tudi na koncu užival , te prehiti bolezen .
Najhuje je to ko vsaj svojo dobroto ali svoj znoj in trpljenje prepustiš nekomu ,ki upaš v njega , pa še ta te preseneti. Da vam povem po pravici – HUDO MI JE, KER NI SEM UBOGAL NIHOVIH ZADNJIH PROŠENJ IN ŽELJA. (tu ne gre za materijalizem ampak za princip)
To velja za oba primera
Upam da ni bila predolga KLOBASA , in z malimi tiskarskimi škratki
p.s.
Moj nasvet : Kar vam je dano , je v zlato jamo zakopano
Rad vas imam in ta forum mi je dal vas !
Štumpantl, lepo in iskreno, res. In si mi dal misliti s to tvojo temo. Občutek krivde, občutek, da nisi izpolnil obljube ali želje osebi, ki jo je prekmalu vzela bolezen… Jaz imam še danes obupen občutek krivde, ker sem babici, ki je umrla za rakom leta ’76, vedno obljubljal, da ji bom pomil posodo. Pa ponavadi iz tega ni bilo nič (otroci). Ko sem izvedel, da je umrla, je bila moja prva misel, da ji tolikokrat nisem pomil posode. Morda se danes sliši to smešno, vendar, kot otroku pri 12 letih, mi je ostal ta mučni občutek do dan današnji…
Res je, napaka, ki jo storimo nezavedno, nas ponavadi spremlja celo življenje in vrta v nas.
Štumpantl in vsi ostali, ki ste še tukaj, počasi pospravljam in se odpravljam domov. Lep večer in še lepšo noč… do jutri zjutraj, ko bomo s petelini spet kikirikali v dan!
Jani
Dragi prijatelj,
Hvala, ker si nam zaupal del svoje zivljenske zgodbe. Vidim, da tudi tebi, kot večini na tem forumu, v mladosti niso ravno rozice cvetele. Veliko se nas je prebijalo skozi zivljenje kot samorastniki in smo morali začeti iz nič. Tvoj spomin na drage osebe iz mladosti ima poseben pomen v tem tednu, ko se spomnjamo vseh, ki niso vec med nami. Vseeno je , ali so to tisti, ki so nam dali zivljenje ali sorodniki, drage osebe, prijatelji in znanci, danes jih ni vec med nami. Zato jim poklonimo cvet , spostljivo obudimo spomin nanje, ko postojimo pred njihovim zadnjim domovanjem, prizgimo svecko in se poklonimo njihovemu spominu.
Pepi
Dobro jutro, Štrumpi. Ne, ni bila dolga klobasa. Tako, kot si nam to povedala, lahko pišeš in pišeš do mile volje. In hvala ti za tvoje zaupanje. Morda se bo ob tej tvoji zgodbi komu utrnila misel, ki ga bo kam popeljala, morda se bo kdo spomnil svoje babice, dedka, ljudi, ki so ga imeli radi. O, da, so tudi ljudje s srcem in dušo, so. Le to se dogaja, da gremo včasih mimo takih ljudi, da jih ne opazimo, ker srca ne pokladajo kar iz roke v roko, ker duše ne nosijo na transparentu.
Meni si vzbudil spomin in to zelo zelo lep. Zadišalo mi je po prihajajoči zimi. Zjutraj, ko sem se peljala mimo hiš, so bile nekatere že razsvetljene, v nekaterih so se pravkar prižigale luči. In v nosnice sem dobila tisti enkratni, neponovljivi vonj po beli kavi in svežem kruhu in kar videla sem mladež na kmeči peči z velikim kosom kruha, namazanega z marmelado, ki ima še tiste koščke vmes, starejši pa sedijo v kotu za hrastovo mizo, nakar iz kuhinje prinese gospodinja ponev z ocvrtimi, zlato rumeno zapečenimi jajčki!! In potem mladež, stisnjena v kotu peči, pokrita z odejo, z velikimi očki čaka, če bo starejšim kaj jajčka ostalo.
Ja, čuti se duh po zimi, čuti se prihajajoča umirjenost narave. In tudi mi bomo za Božič ležali na peči, zavese bodo odstrte in če bo snežilo, se bom potiho pogovarjala z dedkom, ki mi je pripovedoval, da je vsaka snežinka mali, majceni greh človeka. In na moje nepopisno začudenje in preplašenost, ki mi zre iz oči, mi bo dedek pojasnil, da je bilo “tam doli” tako malo prostora, da je bila “tam doli” taka huda gneča, da so potem ljudje z malimi, čisto malimi, micenimi grehi lahko odšli “tja gori”. Ampak vsake toliko časa je pa tudi “tam gori” potrebno narediti malo reda, potrebno je počistiti in narediti prostor. In tako pride zima, in ko “tam gori” pometajo male, micene grehe, sneži. In vsaka snežinka je mali miceni človeški greh!!!
Še danes ne vem, koga je moj dedek tolažil – sebe, ali je morda meni hotel dopovedati, da lahko živim tudi s kakšnim malim grehom?
Vidiš, ljubi Štrumpi, jaz sem njegovo pripoved o beli sneženi zimi vzela za svojo. In kar mi je dano, je v zemljo zakopano. Tudi moj dedek, ki mi je bil dan, je v zemljo zakopan!!! In na dan vseh svetih, ko mu prižgem lučko, se vedno spomnim njegovih tako življenjskih zgodbic, ki mi jih je utegnil pripovedovati tako malo malo časa.
Ljubi Štrumpi, hvala za iztočnico o razmišljanju. Glej, Štrumpi, odrekel si se nečemu, pa imaš zdaj veliko drugega, bogat človek si, zelo bogat, četudi se ne kriviš pod težo črnih kovčkov in torb!!! Koliko ljudi ne ve to tvoje skrito bogastvo, za zaklad, ki ga mi le počasi počasi odkrivamo??? Ti ljudje pa so …… malodane revni!!!
Mariči
Ljubi forumovci, tako sem mislila na Štumpija, njegovo življenjsko zgodbo, na svojega dedka, da mi je ušel pozdrav, ki sem vam ga želela nameniti.
Torje, VSI FORUMOVCI, ENO LEPO JUTRO, EN ŠE LEPŠI DAN, KI NAS BO ZAZIBAL V PRAZNIČNO VZDUŠJE, DAN, KO BOMO KOT MRAVLJINČKI BOŽJASTNO HITELI OD TRGOVINE DO TRGOVINE, KO SE BOMO SREČEVALI Z ZNANCI IN PRIJATELJI, POKLEPETALI TU S TEM, TAM Z ONIM, DANES IN JUTRI, KO NE BOMO TU GORI ………… EN LEEEEEEEEEEPPPPPPP IN PRIJETEN DAN!!!!
Mamči
Dragi Štumpantl !
To je prva stvar, ki sem jo danes prebral, ne morem ti povedat, kako se počutim, najraje ne bi nič drugega prebral danes. To je kot po kakšnem dobrem komadu po radiu, ko ga zjutraj slišim, potem pa raje ugasnem radio, da si ne pokvarim okusa….
Spomnil si me na mojega starega ata, s katerim sva bila več kot prijatelja.
Nudil mi je oporo takrat, ko so mi jo vsi drugi odpovedali. Bil mi je zaupnik, tolažba, znal je videt, kaj me boli, lahko sem mu povedal najhujše stvari, kupil mi je prvi moped, kitaro, kasneje celo avto, kregal se je z mojimi starši zame…..ne morem ga pozabit.
Ko se mi je rodil prvi sinko, mi je bila edina huda stvar pri vsem tem, da ga ni dočakal, ker vem, da bi mu bil to tak sonček, da se ne da opisat.
Takorekoč iz porodnišnice sem šel na grob, da sem mu “povedal” za malega. Stara mama je umrla lani, en mesec za rojstvom drugega sinka, a ga je videla, bila je še toliko prisebna, da ga je videla in se ga iskreno veselila. Stari ata žal ni videl nobenega, a verjamem, da ve zanju.
Verjamem, da ju od nekje gleda in pazi, ker se ne morem sprijaznit s tem, da ga kar ni več nikjer. Po moje je samo spremenil agregatno stanje.
Štumfi !
Naj ti ne bo žal, za to kar nisi storil, ker ne bi mogel NIKOLI storiti vsega, kar i želiš, vsega kar čutiš da bi lahko, pa nisi….
Dovolj je to, da ČUTIŠ, tako kot čutiš, tako kot si opisal…..
Svečko pa le nesi, kot pravi Pepi. Pa ne le za prvega, ker takrat je pokopališče podobno skladišču svečarskih in cvetličarskih izdelkov in kar je še huje, modni reviji najnovejše zimske kolekcije plaščev, ogrinjal, čevljev,
pokrival in podobne navlake, ki, vsaj meni, v kombinaciji s spominom na mrtve nikakor ne sede.
Dosti lepše je it tja čez en mesec, sam, proti večeru, pa zagrebst svečko v sneg ali zmrznjeno zemljo, da tistemu tam res prineseš malo topline, bližine in luči.
Lepo se imej, Sašo.
Nekaj, je vedno manjkalo. Spomin, ki se ga človek otepa, če ni preveč lep, ali pa ravno nasprotno, če ti preveč pomeni spomin na nekoga. V tem primeru, si me spomnil na staro mamo in mojo rejnico ( krušno mamo ). Obe sta že pokojni, spomin nanju, predvsem na staro mamo pa prelep. Le zakaj, vedno izgubimo tistega, ki je dober, ki ima tako zlato in veliko srce?
Lp, Jana
Prvo – se oglašam – prebral vse vaše posse – lahko rečem , da med sem branjem postal slabič ,otrok ki ne ve ali bi jokal ali pa se zadrževal in nehal z branjem . In se ob vaših mislih poglobil v tisto davno realnost /preteklost……
Vsem se zahvaljujem …., pa še pozdravljam in vas vabim v lep in bogat dan
Dobro jutro !
Pozdravček vsem,
imam srečo, da se do sedaj nisem kaj dosti direktno srečevala s smrtjo.
Edinkrat je bilo, ko mi je umrla sestrična.
Bili so familija, oče, mama , dve hčerki- 14 in 16 let. Še najbolj ‘normalna’ in prijetna deklica je bila omenjena sestrična. Bila je navihana punca, športnica, nikoli bolna, skratka povprečna najstnica. Neko dopoldne se je pri telovadbi v šoli zgrudila. Odpeljali so jo v bolnico in ugotovili neko zelo redko krvno bolezen. Starši so zdravila nabavljali v tujini, ker jih pri nas ni bilo. Tako je bila v bolnici 1 mesec in jaz nisem zbrala poguma, da bi jo šla obiskat. Srečanj s tako bolnimi otroci sem se bala. Ko sem končno zbrala pogum, sem se s teto zmenila, da grem na obisk en dan, ko je šla teta v Avstrijo po zdravila.
Pridem jaz v bolnico ob treh popoldne. Pokličem zdravnika (bila je na intenzivni negi) in čakam,čakam. Končno se prikaže. Njegov obraz ni obetal nič dobrega. V grlu cmok, bledica. Potem pove, da ji je srce zastalo in da jo oživljajo, ter se vrne. Sesedem se na stol, solze se mi ulijejo.Brez besed. V rokah imam šopek njenih najljubših rož in plišašto opico. Čez pol ure pride zdravnik in pove, da je odšla. V tistem trenutku se pojavi tudi teta in en sam pogled je zadoščal, da je spoznala, da njene hčerke ni več.
Od takrat je 16 let. Včeraj sem bila na njenem grobu. 2 dni pred praznikom je še vedno tako zanemarjen, kot je celo leto. S tem je pokazala koliko in kdaj se spomni na svojo pokojno hčerko. Prižgala sem svečko in ji zaželela mir na drugem svetu.
LP,Kaja
Stumpy, naj ti ne bo hudo za pretekla dejanja. Tisto kar nas ne uniči, nas dela močnejše, pa smo zato to, kar smo. In ti si .. haha, tko kot tista čokolada na smetani na sladoledu :))) … heh, sem zakomplicirala ….
Drugače pa jaz nimam kakšnih podobnih izkušenj … pa zato berem vas in se učim, učim … učim 🙂
pozdravček,
Barbara.
Dragi Štumpi !
Prebrala sem , kar si napisal . Že dosti prej . Pa se nisem mogla pripraviti do pisanja.
Ja, del mojih upov , nikoli izrečenih želja , nikoli poravnanih prepirov , nikoli izrečenih besed odpuščanja , ljubezni , sprejemanja je pokopanih z osebo , s katero se , ko je bila še živa , nisem kaj prida razumela. Najstnica pač , ona pa mama z zelo visokimi merili. Ko pa je umirala , sem ugotovila , kar naenkrat se mi je odprlo , da NIKOLI VEČ ne bom imela prilike ji povedati vse tisto , kar bi ji morala vsak dan – da jo imam rada , da je človek , ki ga potrebujem , da sem srečna , ker je moja mama , da sem ji hvaležna za življenje , ah toliko tega …
In , NIKOLI mi ne bo mogla povedati , da mi je odpustila , kar je bilo treba odpustiti , da me sprejema tako kot sem , z vsemi pomanjkljivostmi in slabostmi. Nikoli več me ne bo prijela za roko , mi pomagala pregnati strahove , me stisniti v objem , ko mi je hudo !
Veš , takrat sem sedela na njeni postelji , včasih sem se ulegla k njej , na silo stiskala zobe , da nisem jokala ob njenem trpljenju. Držala sem jo za roko in jo božala. Pripovedovala sem ji , kako jo imam rada. Prosila sem jo , naj pozabi na vse hudo , kar sem ji ga v mladostniški upornosti prizadejala. Obljubljala sem ji , da se bo vse spremenilo . Ponoči pa , sama , sem kričala z vso dušo in rotila Boga , naj nama da vsaj še eno možnost !
Ni je dal.
V petek bom šla na pokopališče , vsa lepo našminkana , urejena , z hčerkama in možem. Pa , veš , ko pridemo do groba , takrat me nekaj potegne k očetu in bratu , pa se primemo za roke in stiskamo . Mi trije. Tisto , kar je ostalo od naše skupnosti. Mi trije z vsemi spomini in še vedno živo žalostjo. In tako bo.
Gledam nekam v daljavo , proti goram , s Svete gore se vidi daleč , prav do morja , pa iščem v teh daljavah njo , njenega duha , njeno ljubezen. Kje je ? Je ? Verjamem , da je.
Glej , tako me tišči v grlu, da moram tu nehati !
Vsi imamo svoje bolečine.
Imamo pa tudi drug drugega. In živi smo in dano nam je , da si ponudimo roke , kot prijatelji.
Ajd , prijatelj , drži se !
A.
Štrumpantel, ne sekiraj se zaradi dediščine. Saj ne bi bilo nič drugače, verjetno ne bi bil nič bolj srečen. Si pač ravnal plemenito. Upre se ti, ko vidiš razne ujede, ki se grebejo za dediščino in ne želiš biti del tega dialoga (multiloga).
Tudi jaz sem se po očetovi smrti odpovedala dedovanju vsega na račun ljubega miru. Že tako so imeli veliko frke, da so se uspeli zmeniti, pravzaprav se niso, ker še zdaj ne govorijo med sabo.
Ko da ni že dovolj hudo, ko ti nekdo umre, potem pa še take pizdarije.
Čau, “green snake”
Forum je zaprt za komentiranje.