Nekaj nasvetov kako z obiskovalci
Jaz sem kolegica vodnica. Tako po jami, lokalna in trenutno delam na eni večjih slovenskih turističnih točk, ki pa ni jama.
Vodenje prilagodiš skupini. Če imam vrtec in prvo triado je vse neka pravljica in prispodobe, ki jih poznajo. Za všje razrede pa imam govor kot za odrasle, a ne v podrobnosti. Vedno pa navežem z vprašanji kaj že znajo in dopolnim znanje. Običajno pa tudi učiteljice pred začetkom vprašam kaj pričakujejo – ali je to del pouka ali je prost izlet.
Za individualiste tudi prilagodim. Edino tu ni pravljic (če imam družine), otroke pa zaposlim na drugačen način in odraslim vmes podam nekaj strokovnih informacij.
Kar se pa tiče dretja, izpadov itd., se ne sekiram. Kdor hoče me bo slišal, tisti, ki se zabavajo pa naj se … Njihova stvar je, da za isti denar dobijo dosti manj. Običajno pa že znotraj skupine poštimajo, da funkcionira.
A še vedno ti ščijejo…
Ne vem no, par let nazaj sem bla v postojnski, pa so povedal, da v jami se ne dotika in pušča ničesar za sabo, ker je zelo občutljiv ekosistem. Zraven lahko seveda poudariš, da to pomeni, da tudi wc ja ni notri, zato priporočaš, da opravijo, kar morajo, pred ogledom jame. Mislim, da je v postojnski vodič rekel, da če je prav sila, da imajo bližnjice in se da dogovoriti, da ga nekdo ven pospremi, če bo prav kriza. Ti lahko dodaš, da naj opravijo prej, ker če bodo mogli zaradi wcja prej iz jame, si je ne bodo ogledali do konca.
Glede tistih, ki ne poslušajo… jaz bi že v uvodu dodala, da boš naštel nekaj podatkov o jami in o zgodovini le-te in da verjameš, da ta tema mogoče ne zanima vseh enako, zato prosiš tiste, ki jih bolj zanima, da stopijo kar bližje in tudi vprašajo, če jih kaj posebej zanima. Da ostale pa vseeno prosiš, da ostanejo v bližini skupine, ko si bodo ogledovali jamo.
Če se dere samo en otrok, pomeni, da je v stiski (nekaj mu pač fali), starši najbrž ravno tako ne vedo kaj narediti…. V takem primeru lahko ustaviš vodenje in staršem ponudiš pomoč. Vprašaš, če je vse v redu in omeniš, da če se otrok boji, da če se želi en od staršev vrniti, pokažeš v katero smer ima bližje do izhoda… Najbrž se bo potem tudi tisti starš potrudil in otroka pomiril, ali pa zapustil jamo.
Hej…te razumem. Ko vodim skupine na terensko jahanje, je bilo podobno. Prve parkrat nisem bila prepricana, ce jih bom vse pripeljala nazaj v enem kosu ali ne. Pa otroci so se uredu. Starši so obupni! Sploh nekatere wanabe najboljse fejsbuk/instagram matkice so hudic!
No, potem sem spremenila taktiko. Ker besede niso pomagale, niti groznje niti nic(prisezem, k da zelijo dol past in iztozit odskodnino-se je nardilo kolegu podobno) in jih enostavno pred jezo vsakic postavim pred tv z videi o padcih in posledicah padcev. Jim razlozim da ne glede na to, da so konji ‘bulletproof’ kar se mirnosti in zanesljivosti tice a da so vseeno ziva bitja in ne robot. Nato vsakemu pomolim list z izjavo o jahanju na lastno odgovornost in da so bili seznanjeni z morebitnimi nevšečnostmi, za katere s svojim odnosom vglavnem poskrbijo sami. Od takrat naprej praktično ni problemov.
Pred tem pa kricanje na konju, skakanje, brskanje po telefonu, delanje vlogov, selfijev, storijev maaaaaaaaaah!!!!
Vglavnem, point zgodbe. Zbrci se v rit, preveri kako daleč greš lahko s strogostjo in zahtevnostjo, ustvari obcutek da si ti tam sef in da oni tebe rabijo ter ne obratno. Vem kok je zajeban. Ni težko, zajeban u pm je. Zelo pomaga pogovor s psihoterapevtom(ne zato, ker je s tabo kaj narobe ampak da ti pomaga razumet čedalje bolj zblojen folk)
Srečno ❤️ nisem ti fouš situacije…
Forum je zaprt za komentiranje.