nehajte se pretvarjat kako ste empatični

???? kdo ti je rekel Kura, Koki?

Pizdarija, si prozoren!

A veš, ugotavljam tule, da se splača brati avtorje, ki jih ti napadaš. Pa izogibati se psihičem, ki jih ti puščaš pri miru.

Hvala za priporočila!

Jaz pa sem že doživela, da se je oseba ukvarjala z drugimi celo, ko je imela/ima zelo hude svoje probleme. Ukvarja se z drugimi, nadzoruje, že od nekdaj – par let nazaj sem doživela na lastne oči, najprej me je povabila k sebi, ko sem sedela pri njej, je nekdo iz zgornjega nadstropja šel dol po bloku, se ustavil in se z nekom pogovarjal, ona pa je šla k vratom in prisluškovala. Čisto polomljena si je postavila stol pred blok, direkt pred vrata, da se je težko hodilo not in ven, da je ja videla in slišala vse kaj se dogaja.

Če si je sama nesla stol pred blok, ji pa še res ni hudega.
Tu govorimo o terminalnih boleznih, ne pa o starih radovednicah.

Jaz bi tudi preložila svojo multiplo sklerozo na nekoga drugega. Takoj! In to rade volje priznam. Nikoli kadila, pila, ponočevala, vedno sem se zdravo prehranjevala, skrbela zase in za svoje zdravje, telovadim, nimam odvečne teže, pa me je pri 43 ruknila tale diagnoza. Najmlajši otrok je star 6 let. Ne vem s čim sem si tole zaslužila. Če bi se dalo bi takoj preložila to bolezen na nekoga, ki je celo življenje kadil, pil, živel na robu.

Priznam! očitno nimate nobene težke bolezni in ničesar, pa sanjate kako pa vi nikoli ne bi. A gremo stavit, da bi? Se strinjam z avtorico, vsak bi to naredil, če bi se dalo. Samo v zanikanju živite.

Te vprašam Simona…zakaj si želiš,da bi to bolezen imel kdo drug namesto tebe?

Razumem, da si sama želiš, da je ne bi imela in da bi bila zdrava, to je vse ok.

Kakšno srečo in zadovoljstvo ti pa daje misel in bi ti prineslo dejstvo da jo ima nekdo drug in ne ti, tega pa ne razumem.

Ker normalno je,da si želiš, da je nihče nima.

Torej kakšno srečo osebno čutiš ti in tem, da iščeš ali slišiš za nekoga drugega da je bolan????

Bom vesela pojasnila in razlage v čem te taka novica osreči, da bi ti bilo ob njej lepo.

Ja, in isto je tudi s tem “jaz nikoli ne bi preložil svoje bolezni na nekoga drugega”. Seveda bi! V petih minutah razmišljanja bi vsak s terminalnimi boleznimi to naredil, če bi bilo mogoče. Samo da si ne upate priznati.

“Tak razmislek pride na pamet samo totalnemu psihopatu. Niti za razpravo iz zajebancije ne more zdrav um vprašati kaj takega.”

Česa se pa bojiš pri tem razmisleku? Da bi spoznala da si tudi ti ena teh, ki bi to naredila? Sem prepričana da bi. Če bi vse, kar bi se tebi zgodilo, bilo samo to, da bolezni več ni, tisti ki je tvojo bolezen dobil pa živi nekje v neki daljni deželi in ga nikoli ne boš videl, bi čisto vsak izbral biti brez bolezni. Očitno samo niste še dobili prave diagnoze. Vprašajte se še enkrat, ko jo boste imeli.  

Z avtorjem se ne strinjam. Kdor ima v svojem srcu empatijo, ne zgolj na jeziku, refleksno pomaga takoj, ko kdo potrebuje pomoč po svojih maksimalnih zmožnostih, v takih trenutkih niti ni časa razmišljati, da lahko s tem ogrozimo sebe in brez vsakršnega pričakovanja o kakršnikoli hvaležnosti z druge strani. Ne samo najbližnjim ampak tudi povsem tujim ljudem in živalim.

In nikoli ne bi preložila morebitne svoje bolezni ali nesreče na nikogar drugega, nikoli in nikdar. V življenju mi je najpomembnejša ljubezen do vseh bitij in popolnoma čista vest. Mojo dušo bogati in polni srce pomoč drugim. To kar avtor opisuje je gola sebičnost in veliki ego, kar je pravzaprav osebnostna motnja.

Ker me ta drugi, ki ga ne poznam in nikoli ne bom videla v življenju ne briga v toliko, da bi zato da bi bil on zdrav, obdržala breme svoje bolezni.

Ne veseli me videti, da bi nekdo drugi trpel. Če bi šlo za nekega znanca, bi me to zelo bremenilo, če bi ga vsak dan gledala in videla, kako hira zaradi mene. Pa tudi v tem primeru nisem gotova, da se ne bi vseeno za to odločila. Če ga pa ne vidim in ne vem, kdo je, pa sploh. Ker sem egoistična do te mere, da mi je moja dobrobit in dobrobit mojih otrok, ki bodo morda čez 5 let moral živeti brez mene, veliko bolj pri srcu kot dobrobit nekega tujca. Če ti je to tako težko razumeti, je čisto možno, da ti primanjkuje empatije. Kot sem rekla, lahko je nakladat, če ti nič ni in imaš zgolj manjše probleme. Če bi pa šlo za res hudo bolezen, sem pa sto procentna, da bi vsi ,tudi ti, delovali kot jaz.

Bravo za zapisano, se strinjam z vami.

bravo, potem si pač med tistimi svetniki, ki tujo srečo postavljajo pred svojo, ki klošarjem nosijo deke in dajejo denar, ki potepuške živali vlačijo v svoje domove, ki so odprli svoje hiše beguncem iz Gaze in podobno.

Bravo zate. Ampak menda ja ne misliš, da je takih večina? Ali pač?

“Jaz nikoli ne bi pomislila tega… Jaz bi pomislila, naj pri meni izgine in smo vsi zdravi… nikakor ne da ima nekdo drug namesto mene…”

saj to bi vsi pomislili, ne? Saj vsak pomisli, da ja tega ne bi imel, kako bi bil srečen in kako bi vse, kar  se mi je prej zdelo samoumevno čisto drugače vrednotil. Ampak vprašanje je bilo,kaj če bi se bolezni lahko znebil samo tako, da jo daš neznancu. Verjetno je avtor to vprašal ker je tema o empatiji, se ti ne zdi?

Takšno vprašanje je neumno sploh. Če razpredamo o empatiji z vidika realnosti in argumentov, so neke igrice  lahko zbereš samo to ali to neumne in celo zelo neumestne pri takšnih resnih temah kot je bolezen.

Bolezni se ne zmeni o sami tako,da jo prenašamo na druge v nobenem primeru ne. Zato je tako pisanjem sploh neumno in razmišljanje v takšno smer tudi, zraven pa tudi zlobno.

Ker vsaj zame je neko načelo v življenju nikoli ne naredi, želi drugemu, česar nočeš doživeti sam.

Večina vas je zlobnih debilov.

Zato realnost drugačna ne more biti. Vojne, suženjstvo, psihopati in kriminalci vodijo zabito čredo, ker je zabita čreda sama zlobna.

Ne, NI TAKO vprašal! Ne, da bi to bil edini način, da se bolezni znebiš, ampak da se je znebiš pač. Ne glumi in ne izmotavaj se in sploh nehaj sam sebi odpisovat in si dajat podporo k zblojeni ideji!

Odjebi, Koki! Nisi danes prvič Simona, prozoren si.

Torej če bi ti svojo glupost lahko dal enemu zlobnemu debilu, ti bi pa postal dejansko pameten, bi to naredil, je tako?

Al pa če bi svojo hudo terminalno bolezen lahko podaril zlobnemu debilu. Bi ane? Ali pa so ti zlobni debili in fuknjeni kreteni in naciji in kar imaš še besed zanje tako zelo pri srcu, da bi raje sam trpel. Še en svetnik!!!

Ker vsaj zame je neko načelo v življenju nikoli ne naredi, želi drugemu, česar nočeš doživeti sam.

saj se večina tako ravna. Dokler ne doživiš tega, česar nočeš doživeti. Pol bi se pa tega vsak najraje znebil tako ali drugače.  Če bi se dalo samo na ta način kot avtorica pravi, tudi tako.

Avtor

A tako bi vi nas podcenili. Ne ne.

Mi smo takile.

Prvo slišim, da nekdo prihaja. Slišim vibrato, ko ni nikogar še na vidiku. Potem se šele pretrese nekdo, ki nekaj išče,kjer me več ni na razpolago.

Ne rabimo pogovorov, ker poznamo frequence. Kakšne?ne pogovorne! Brez očesnih stikov.

Kako?znanje je res v izvoru, ki je nekdo omenil, prični v nastanku narave vsega, kar obstaja.

Introverti niso čudni. Se delajo, ker posedujejo vrline vi pa grabite vabe, da imajo no -drama.

Takšni smo, da ko hočemo pa podrobnosti, pa primeno neki predmet, ki si ga držal.

Recimo, mi podaš to, ono itd…. ti se vse prebere iz energijskih vzorcev…..

Hit the road jack….ne podcenjuj mojstrov

Ker bolezni se ne moreš znebiti tako, da jo podelis drugemu, že taka pisarija je neumnost ali če hočeš čista hinavscin

Neke brezvezne hipotetične igrice v smislu če bi lahko to in to pa se lente v vrtcu ne pa v neki kao resni temi o empatiji

In ja v splošnem to načelo deluje kot sem zapisala zgoraj

Ne vem kdo ji je postavil stol ven. Jaz sem jo samo videla sedeti.

a hipotetične igrice v smislu, da bog obstaja in  da je življenje po smrti so pa dovoljene?  Sam vprašam.

če je neka hipotetična igrica, da obstaja bog in nebesa in pekel, postala kar realnost za mnoge, zakaj se ne bi šli še drugih hipotetičnih igric? Vprašanje je na mestu. Samo odgovoriti nanj odkrito se bojite. A zato ker potem v svojih očeh ne bi več bili taki empati za kakršne se imate? Al v čem je točno štos, da se bojite odgovoriti na to hipotetično vprašanje?

Lej… bistvo problema je, kako dojemaš empatijo. Eni jo lahko dojemajo tudi kot sočustvovanje… med tem drugi lahko empatijo razumejo, tako kot jo je definiral Wolfgang Kohler. Trdil je, da je empatija bolj razumevanje občutij drugega, kakor pa čutenje teh občutij z njim. Tukaj je tudi bistvo vseh filozofiranj in nestrinjanj okoli empatije.

Drugače pa je to tako kot s krajo. Nekateri trdijo, da priložnost dela tatu in bo vsakdo kradel. Vendar imaš ljudi, ki kljub temu, da imajo možnost krasti… tega ne storijo. Ker je pač v nasprotju z njihovo moralo. Tako prideš do tega, da so takšna hipotetična vprašanja veliko bolj vprašanje morale… kot empatije.