Neda in mamama

Orka – ja, si ;)))))))))) Zjutraj peljem otroka v šolo, in ker sem že zunaj, grem še v trgovino. Če pa sem doma, in moram v trgovino, mi je hudo. Kar ne bi šla. Pa ne zato, ker se mi je zoprno zrihtat ali kaj podobnega… Ne… Kar skrila bi se nekam. Najraje bi bila doma… Ampak mi nekako rata, da se premaknem… In delujem… tako ali drugače…

Kaj me je vsaj delno ozdravilo (ali šokiralo)? Ko me je Zavod za zaposlovanje poslal na javna dela. V osnovno šolo izvajat individualno učno pomoč. OK! Individualno učno pomoč pa ja zmorem, a ne? In pol se mi v razred namala 15 otrok iz 8. razreda… In te provokativno gledajo… Jaz pa socialno fobijo… Tremo… Pojma nisem imela, kaj so se učili… Če sem preživela to, lahko še soočenje z drugimi množicami. Pa ti tudi!

La Luna, govoriš o spanju. Tudi meni je (in mi še) paše spanje. Ker je to fin beg iz realnosti v sanje. Tam mi ni treba živeti.
Pred leti sem poiskala psihiatrično pomoč. In jemala tablete, a mi niso pomagale. Če se res tako grozno počutiš, poišči pomoč in tablete. Ampak je to vse le za prebroditi najhujše čase. Potem moraš vseeno sam rešiti svoj problem. Se soočit z njim in ga premagat.

Mislim, da vseeno paše poiskati nekoga, ki te bo spravil vsaj na sprehod zvečer, če nič drugega. In počasi kam ven. Pa s tem ne mislim na megakoncert:))))))

Neda,

ne govorim o spanju kot o umiku, govorim o spanju kot o edini možnosti preživetja. Jaz nekaj dni sploh nisem vstala, telo ni hotelo, kar spala sem. Sem se zbudila, 10 minut nekaj brkljala, pa spet spala… In tako nekaj dni… To je ta prava depresija – bolezen, ki potrebuje zdrvaniško oskrbo. Vsi pa smo kdaj pa kdaj “na tleh”, brez volje, se nam ne da, bi najraje spali… To pa še ni bolezen.
Če ti zdravila niso pomagala, potem to ni bila bolezen. Zdravila delujejo na vzrok bolezni, ki je organski, ne čustven. Če pa gre za čustva, pa zdravila nimajo kaj delat…Bodi vesela, da si se zvlekla, res se mora vsak sam soočiti s sabo in svojo psiho…
TO PA NI ENOSTAVNO, to je najtežja naloga, ki si jo kdajkoli zadamo!!!

Vse sem že probala. Psihiatra, tablete (se mi je izboljšalo in sem jih nehala jemati). Zdaj me je pa po daljšem obdobju brez hujših problemov znova trefnilo. Še huje, kot pred leti. Kaj naj zdaj? Do konca življenja žrem antidepresive? Saj grejo kam z mano, v trgovino pa to, a mi je že grozno, ko jim non-stop težim. Zjutraj, ko se zbudim, njprej pomislim, če moram kam iti in skoraj znorim od hudega, če moram. Pol pa spet moledovanje, a greš z mano…

Orka, ne predaj se!!! Ne želim ti dajati instant nasvetov v smislu, Orka, če boš pa to pa to naredila bo sigurno vse spet O.K., bolezen o kateri govoriš ima že kar nekaj let moja mama, za njo se je vse zelo spremenilo po nesreči, fizično ni bilo hujšega psihično pa je doživela tako travmo, da je bila vedno zatabletana kar je bilo nam njenim svojcem grozno za gledat, še posebno očetu. Je pa po dolgih letih dojela, da mora začeti stvari spreminjati v lastnem bistvu, spremeniti svoj način življenja in dokler sva ji s sestro to dopovedovali ni pomagalo. Šele, ko se je zbudila iz svoje dolgoletne resigniranosti je dojela, da jo pogrešamo. Potem pa sem na skupnem družinskem kosilu enkrat opazila, da je v njenih očeh življenje in, da ni več “odsotna”. Začela je redno telovaditi, hodi na sprehode v naravo, množicam se še vedno izogiba ampak pravi, da nima več takega strahu do ljudi. Tablete pa še vedno kdaj vzame, stara je pa 52 let. Skratka Orka, privošči si Veseli december v svojem lastnem stilu, ni treba v množico samo vedi, da je vsaj nekaj ljudi okoli tebe, ki že pogrešajo tvoj nasmeh, ne pusti, da izgine.

O svojem spanju takrat nisem razmišljala kot o preživetju, ampak kot o begu. Jemala sem “spodbujevalce razpoloženja”, ker ni bilo iz mene nič. Poporodna depresija skupaj z reakcijo na družinske težave. Nisem se še izvlekla. Še vedno delam na tem in še vedno vsak dan sproti živim. hvala bogu, da ne vemo, kaj nas čaka. Če bi samo slutila, kaj se bo dogajalo, ne bi imela otroka in bi se že zdavnaj ubila. Verjemi. Včasih se ne moremo soočiti s svojimi čustvi in takrat nam tablete pridejo še kako prav. Saj bi sicer pregoreli. Jaz imam še vedno Persene pri roki, tako za vsak primer. In ga vsaj vsak teden enkrat tudi uporabim. Za preživetje.
Se kar najdem v tvojem opisu, veš. Le da ne v taki meri. Se nekako lahko prisilim. Saj se moram. Mož do večera v službi, jaz pa sama z otroko. In nobenih svojcev tukaj, da bi jiih prosila za pomoč. Enostavno, moram.

Je samo strah, ali si drugače doma dobro razpoložena? Jaz si ob izhodu nadenem masko in jo snamem spet ob vrnitvi domov.

Če je ta post namenjan meni:

jaz sem krasne volje, nobene maske več… takrat me pa ni bilo. Pa če bi otroka umrla od lakote, mene ni bilo. Zato ti pravim, da je tisto bila bolezen. Ne moreš se pobrati, ne glede na to, kaj se okoli tebe dogaja in kdo te potrebuje.

Zdaj je plošča obrnjena – vedno dobre volje, pred vsako piz*arijo se samo še nasmehnem in si rečem:
“Ne me je*at, to sem že dala skozi!”
In grem mimo… Če je kdo zaplankan v svoje težave, pa noče moje pomoči, to ni moj problem. Če me prosi za pomoč ali pa če nakaže, da bi mu prišla prav – seveda jo dobi.

Pri nas doma je vse idealno – zdrava, inteligentna in žleht otroka, mož za 20 prstov polizat, vsi zaposleni, stanovanjski problem rešen…skratka…ni razloga za depresijo. Če pa pride, jo pa sprejmi kot angino, pojdi k psihiatru, sprejmi antidepresive kot sprejmeš antibiotik in se ne pusti. To je moj moto.
Pa veliko se smej, veliko in dobro seksaj, druži se s prijetnimi ljudmi, UŽIVAJ v življenju. Samo tako se lahko pobereš…

Ojla.Kako si?Ne bi ti rada težila,ampak a te že dolg “ta reč” daje.Mogoče si lahko samo mal predstavljam,kako ti je.Razume pa najbolj samo tisti,ki je to skoz dal.
Drugač mal trenja gledam in skoz bolj neumna oddaja se mi zdi.Velik gobcanja,ki nima nobenga učinka.Razen denarja,ki ga bodo podaril.

Neda,a je potička že pečena?