Neda in mamama

Kako sta kaj? Nekaj časa nisem “forumarila”, ker sem bila (no, sem še vedno) deep down in nisem imela niti volje za kaj takega. Vidim, da se je scena na forumu kar spremenila in mi ni preveč všeč. Kaj čmo, Primož že ve.

Ojla.Tudi jaz sem šele zdele prilezla sem gor.Pa tud ne bom dolg,mislim da se me neki loteva.Pa še voščilnice moram napisat.Kako si kaj?

Eh, sem padla v depresijo (uno tapravo, ne sam kao slabo voljo), me je panika grabila…malo pomalo se pobiram. Hotela sem samo vzpostaviti stik, da ga ne izgubimo. Ker, kaj pa vem, ste pač ene vrste friendi. mamama, čimveč dobrih idej za voščilnice ti želim. Meni običajno dela domišljija sto na uro, pol pa pri voščilnicah čepim in si ne morem zmislit kaj originalnega. No, na koncu mi vseeno rata. Letos jih pa ne bom nič pošiljala, ker, ne vem, vsak smisel se mi je izgubil. Do vsega.

Ej,ne bit tolk črnogleda.Sicer ne vem kakšne težave te tarejo,ampak sej bo boljš,saj je blo še vedno.Panika pred čem,sori res nimam pojma kako to zgleda.

Ne bom več težila, tisti, ki so bili v tem, tako štekajo. Res ne mislim tebi in vsem zamoriti tega veselega decembra. Ajt:-)))

Ej,brez zamere,nisem mislila da morš težit.Ajd,se slišmo,mogoče jutri.

Saj po novem,saj po novem letu boljše bo!!Zihr.

Klinca bo.

Zakaj ne greš k zdravniku, če maš depresijo? Dal ti bo tablete!

Vse bo še dobr :-))

primož

KURC PA TABLETE!

Nism mogla, da ne zakolnem! In kaj rešiš s tabletami (razen če so kaki samomorilski nameni)? Samo umakneš se od problema. Orka, povej, kaj te teži. Lahko tudi na mail. Paše, verjemi. Paše povedati nekomu, čeprav ti ne more pomagat, lahko (le) posluša.

Mi smo pa voščilnice dobili za darilo, in to kar precejšen kup. Govorim o praznih, seveda. In smo jih na veliko pošiljali (čeprav mi niso bile všeč – ampak škoda je 30 voščilnic stran vreč, a ne?).

Kako znan občutek: ne bom tega, pa onega, pa… Ker nima smisla. Ej, se tudi jaz trudim najti nek smisel v vsem tem (žurka s fotrom 🙂 pa ne gre. Ampak se moramo prisiliti v pisanje voščilnic, pa v… ne vem, kaj… peko potic, na primer (v mojem primeru).

Ne verjameš, da bo bolje? Tudi meni se tako zdi. In potem ti začnem pisat odgovor: “pri meni slabše že ne more biti”, razen če se otroku kaj zgodi … al pa možu… al pa če do konca oslepim… al pa če še mož zgubi službo…al pa če foter napade še brata… In potem je teh “razen” še ogromno. In ugotovim, da sploh ni tako grozno, saj imam streho nad glavo (ki je občasno nisem imela), imam kaj za jest (občasno smo jedli po ves mesec samo pečen krompir), imam kaj za obleč (o enih in edinih žabah za v 6. razred ne bi govorila, pa še te so bile strgane), imam mir (včasih sem trzala na vsak šum) in mnogo tega.

Deli z nekom svoje težave. Lažje ti bo.

Hvala vsem za vzpodbudne besede. Saj vem, da bo bolje, samo zdržati do takrat…

Saj vsaka od nas ve, da bo bolje. Le včasih ti mora nekdo to tudi povedat.

Se vmešam še jaz – Orka, držim pesti! Meni je včasih pomagalo, da sem se močno zjokala. Povem ti, RES se navadiš, da se znaš boriti in potem se ti “poden” dogaja vse bolj poredko. Drži se!

Se strinjam z Lejlo. Le zdi se mi, da so taki predpraznični dnevi malo “depresivni”. Vsaj mene običajno spravijo v jok. Ampak potem je pa bolje – če ne prej, spomladi, ko spet zasije sonček. Do takrat bomo pa zdržale, a ne, punce?!

Zdaj mi je pa že nerodno, da sem naredila tak halo. Očitno sem morala vsenaokrog jamrat, ker bi sicer znorela.

Zakaj pa ne, Orka? Paše jamrat (včasih;) Zakaj bi v sebi držali, če pa si lahko s tem pomagamo. Mislim, da ti nihče ne bo zameril, saj smo vsi samo ljudje. In vsak od nas ima kdaj slab dan/teden… Mislim, da smo tudi zato tu… ne samo, da se smejemo, tudi da si potožimo in se med seboj potolažimo, rečemo kako spodbudno besedo. A nismo neke vrste prijatelji? ;)))

Valjda, Neda, da smo ene vrste prijatelji. Drgač ne bi tukaj gor viseli. Eni in isti, ha ha ha. No poglej, nasmejala sem se!

No, vidiš!

Sicer pa… kaj počneš? Jaz sem od zjutraj, ko sem mulčka odpeljala v šolo, še nisem premaknila od štedilnika in pečice. Če sem sama, kar uživam v kuhanju ali peki.

Orka, mamama in Neda, oprostite mi,da se tako vmešam v vaš chat, toda nisem si mogla kaj, da se ne bi oglasila. V enem prejšnjem postu sem prebrala zelo “črn” odgovor Orke, da je stara/mlada 38 let in se imenuje “stara baba”.Draga Orka, sama jih štejem 50, prežvečila sem že vsakršne situacije, padala v depresije in se iz njih pobirala tudi s pomočjo strokovnjakov in tablet, ugotovila, da je vse skupaj brezsmisla in se odločila vse skupaj končati…….., ko ……..ja ta KO je pomagal.Ko sem premislila, potožila, pojamrala, “zatežila” in spoznala, da me močno daje firbec kaj in kako sem vzgojila svoja 2 otroka (oba sta bila gimnazijca in sin prav tako kot tvoj brihten pa len ko fuks), kakšna človeka bosta postala,……in vedeti moraš, da sem danes nanju brezkočno ponosna in nase, da mi je uspelo!

Veš, Orka, vse to je največ vredno – vse ostalo so nijanse!
Zapusti za nekaj časa računalnik in odidi ven na sonce, potem bodo tudi misli bolj sončne.

Neda – delam honorarno (doma, za računalnikom), vmes kuham, perem…
Goya, saj v tem je problem – ne morem ven, ker me panika grabi že samo pred tem, da bi šla v lift ali pa koga srečala…fobija in posledično depresija. Ma, sranje.

Fobija pred liftom ali množico ljudi ali čim tretjim?
Res škoda, da nisva bližje. V končni fazi pa Trbovlje in Celje le nista tako narazen.

A ni hecno, kako smo lahko na netu čisto druge osebe in čisto drugačne, kot smo dejansko v resnici?

Aja, Neda, pozabila sem ti čestitati, ker se tako dobro držiš. Bravo!

Saj najbrž vse poznate tisto, da je življenje kot kurja lojtra (kratek in usran).
A imamo samo enega – torej smo prisiljeni, da si naredimo znosnega – sebi in svojim dragim. Vse dobro vam želim!

Ma, kaj pa čm? Zelo niham v razpoloženjih. “Sej bo še vse u redu…” potem me pa en kiks spravi čisto v podn. Perfekcionistka.

Neda, meni se zdi pa ravno obratno. Jaz sem tule lahko jaz, ker sem sicer zelo družabno bitje s smislom za humor. A me ta prekleta socialna fobija ovira, da bi se lahko pokazala. A si predstavljaš, da npr. nimaš kruha, ti si pa ne upaš ponj v trgovino?

Draga, draga Orka!

Jaz pa točno vem, skozi kaj se sedaj prebijaš. Dve leti po smrti mojega očeta sem se tudi jaz sesula – panika, depresija – in sem dobesedno obležala. Ne jest, ne pit, ne za otroke poskrbet, ne ven, ne not, nič ni pasalo… Za znoret….
Meni je pasal računalnik, bil mi je vez s svetom. Možgani so mi hudo močno delovali, telo pa nič, zato sem morala možgane zaposliti. Govoriti se ni dalo, je bilo grlo zadrgnjeno, na sprehod iti ni šlo, ker me noge niso nesle…po netu brskat se je pa dalo… in spati, spati, ure in ure…
Pa sem se nekako pobrala, nikoli več nisem bila ista kot prej, mislim, da sem sedaj celo boljša – ker sem se našla! Našla sem sebe v tem ubijajočem ritmu življenja. Če me pa spet kaj povozi, pa si rečem, da sem pomembna samo jaz, napišem kako seksi sporočilce, grem na kavo s kom, ki mi je zanimiv, pa je…
Ampak to pride komaj pozneje…sedaj spi, počivaj, delaj to, kar čutiš, da moraš.
Če pa rabiš strokovno pomoč, ker si preveč na psu, se pa obrni na psihiatra. Tudi zdravil se ne boj, bolje to kot pa trpljenje, ki ga sedaj prestajaš! Rada se imej, čeprav je sedaj hudo.
Pazi, 70% depresivnih bolnikov naredi samomor, ker jim je prehudo…ne pusti se, bori se zase in za svojo družino.
Stojim ti ob strani!

Verjemi mi, to so nasveti iz prve roke…