Ne razumem…

Želim si skupnega življenja s partnerjem. Imava 31 let, v zvezi sva šest let in vidiva se včasih več, včasih manj, kakor pač dopuščajo službe in obveznosti, ampak želim si več. Zaspati v toplem objemu, počasi ustvariti družino. On pa se izmika, odlaša, pravi da bova že… Toda kdaj? Najraje se tej temi izmika, reče da hočem vse naenkrat čas pa teče… Imam ga neskončno rada, a zadnje čase postajam razdražljiva, živčna, včasih se zbudim in imam prav napad panike, ker se mi zdi da sem obtičala…kaj pa če nikoli ne bo nič?

Jst pa ne razumem, da sta v zvezi 6 let in zgleda kot da si sama v tem. Kaj se nič ne pogovarjata?

Vprašaj ga česa ga je strah. Jaz ti lahko samo zase povem, ampak ti ne bo nič koristilo. Z njim se pogovori.

Vprašaj ga, zakaj noče in kaj ga ovira.

Oh, saj se trudim.. Menda je mislil da bo selitev od doma lažja.Ne prideva do dna, na koncu sem v tem res sama…

Hočeš povedati, da ni prekinil popkovnice ?

Tako nekako…Sicer je samostojen človek, ampak…domač kraj, pes, mačka, hiša, travnik… Lepo mu je doma, jaz pa si sobivanja z njegovo družino ne želim. Jasno, on to ve vseh 6 let. Sedaj pa….Eh. Ne bo se odločil zame,kaj? 😉

Tole ni v redu. Če se temu izmika, potem tudi interesa nima. Zaradi negotovosti in tavanja v temi imaš že težave z zdravjem (napad panike praviš). On je nekdo, ki ti jemlje energijo. Je to sploh ljubezen? Ali pa gre za nekaj, kar bi ti rada, da je ljubezen?

Ne bo se spremenil, očitno imata različne cilje in poglede na življenje. To je ključno, da je vsaj približno uravnano, sicer ne moreš imeti zdravega odnosa. Nekdo slej kot prej zboli.

Takšna navezanost ni le enoznačna, ampak s sabo prinaša še druge omejitve pri ustvarjanju samostojnega življenja. To se sedaj izraža kot odpor do otrok, saj se moški dobro zaveda, da bo otrok od njega marsikaj pričakoval in se verjetno ne čuti dovolj sposobnega prevzeti tega bremena.
Kot pravim, bi bilo dobro, če spregovori o svojih bojaznih. Bo tudi tebi lažje razumeti njega in vedeti pri čem si in kako naprej. Njemu zavlačevanje ustreza. Tebi pa ne.

A ti pa na svojo družino nisi navezana? Jaz bi ga postavila pred dejstvo. Če se ne bo odločil zate, boš trpela nekaj mesecev, potem bo spet sonce posijalo. Trenutno pa imata vreme “zmerno do pretežno oblačno”.

Pa sploh imata možnost iti na dolgoročno svoje, mislim finančno? “Bova že” ni nič drugega kot izmikanje. Naj pove točno kako in kdaj, če ima namen.

Boji se, da ga bom ovirala ko bo želel vsak prosti trenutek domov. In morda ima prav, meni je čudno, da si “doma” ne želi ustvariti z mano. Saj človek gre na obisk k staršem ampak ne tako paranoično..

Vsak prosti trenutek domov? To ti je povedal? O groza.

Če si ne želi, potem to kaže, da se bo tu končala vajina skupna pot in bo šel vsal po svoji poti naprej, saj imata različne predstave in pričakovanja.

Če se tega tako boji, potem to samo kaže, da se ne želi selit zaradi samega sebe, ampak bolj zaradi tega, da boš ti dala mir oziroma da mu ne boš veš več “težila” s tem. Miru pa itak s tem ne bo kupil, kvečjemu še večji nemir.
Mogoče ti malo preveč paranoično pritiskaš nanj. Če se on tako odzove, je že nekaj na tem. To ti je priložnost, da se kaj naučiš o sebi in o tem, česa se ti sama najbolj bojiš. Take poteze “na vrat na nos” ne prinesejo nič dobrega.

Iskrenost pa tudi ni njegova lastnost.
Res bolje, da si najdeš zrelejšega moškega, kot pa takšnega, ki bo pobegnil k mamici, ko bo treba prevzeti vlogo starša in bi sigurna bila sama za vse, če bi imela z njim otroka.

Živčna, razdražljiva, napad panike? A si ti od doma navajena, da je vse po tvoje?

Ne vem, ampak v tem primeru bi bilo marsikomu lepše doma.

Hm…to da si želi živeti s partnerjem, ni ravno nekaj kar bi moralo “biti po njeno”… Vsak odrasel človek v dolgoletni zvezi si to želi in mu je težko sprejeti, da na drugi strani te želje ni.

Moral bi si žel bit s tabo, čakat trenutek, ko bi lahko prišel k tebi, on pa razmišlja kako bi odšel od tebe… domov (k mamici?).

Hm…to da si želi živeti s partnerjem, ni ravno nekaj kar bi moralo “biti po njeno”… Vsak odrasel človek v dolgoletni zvezi si to želi in mu je težko sprejeti, da na drugi strani te želje ni.[/quote]

in napadi panike so pri tem nekaj čisto normalnega?

če ni za bit je pa za it, in po moje je čas da greš….imaš ga neskončno rada? za zjokat …on bi se te rad rešil, ampak se mu preveč smiliš, da bi ti povedal v obraz, ti pa ne razumeš podtona njegovega ravnanja…in imaš ga neskončno rada…saj pravim, za zjokat…

Je mož ali je fant?
Menjaj partnerja, ker on si zelo verjetno ne želi otrok, kakor se najbrž tudi ne vidi s tabo v življenju (zaenkrat mu je še dovolj lepo, da ostaja s tabo).

Hm…to da si želi živeti s partnerjem, ni ravno nekaj kar bi moralo “biti po njeno”… Vsak odrasel človek v dolgoletni zvezi si to želi in mu je težko sprejeti, da na drugi strani te želje ni.[/quote]

in napadi panike so pri tem nekaj čisto normalnega?[/quote]

Če on ne ve zanje, da. 😉 Če se pa pojavijo zgolj z razlogom, da jo on vidi, kako je “uboga” in se je usmili v željah, pa je navadna izsiljevalska čustvena manipulatorka, ki bo škodovala otrokom, v kolikor zanosi brez želje partnerja.

Hm…to da si želi živeti s partnerjem, ni ravno nekaj kar bi moralo “biti po njeno”… Vsak odrasel človek v dolgoletni zvezi si to želi in mu je težko sprejeti, da na drugi strani te želje ni.[/quote]
To že, ampak z nekom, ki si tudi sam tega želi. Al ne?