ne paše mi več…
…ne znam niti začeti…tega pogovora…
Hja, stara sem 33 let, mama treh otrok, poročena 10+ let, in…seks me ne zanima več…ja itak da moža veliko ni doma, ima pač zelooo zaposleno življenje, ampak ker sem to nekako sprejela, sem mislila, da je vse ok. Potem pa…slišim sosede in prijateljice (s katerimi imamo na čase zelo osebne zaupne besede-kot vse a ne punce :)) in one in verjetno je dosti takih seksajo od vsaj dva do trikrat tedensko, če ne več…jaz pa še takrat ko, na cca. mogoče mesec; se moram kar malo posiliti, da glavo pripravim na to da danes bo pa akcija…no pa da ne bo pomote, nisem frigidna in tudi uživam, le da se mi zdi da naju je življenje ˝povozilo˝. Romantika…kaj je že to? Pustimo debato, da imava oba take službe ki naju scuzajo in prideva domov ob desetih crknjena…in kje so šele otroci…
Ko se končno ujameva doma, da sva ob skupaj, je toliko drugih stvari življenjskih za zmenit se, ker po telefonu to ne gre, da nama pade oz. sploh ne narase interes…ne pomisliva na to…
No, res je tudi, da je mož kako naj rečem malček zavrt kar se tega tiče. Vse ve, kaj je meni všeč, oz. sem mu povedala med temi večernimi pogovori, ki jih imava namesto akcije, pa…ne izkorišča tega znanja, še celo nerodno mu je o teh stvareh se pogovarjat…mu je pač samoumevno, da je itak narava poskrbela, da to laufa…no pa NE!!! Se mi zdi, da bi bil najbolj srečen, če bi ga VSAK večer fino zmasirala, se sama spravila nanj, opravila, ga še obrisala, zrihtala, pokrila in pustila, da zaspi…
Mislim tu mač!!! In zato meni tudi ni do crkljanja, kadar se njemu pojavi želja…
Kaj naj?? Sama sebi grem na živce da je tako, pa ne morem iz svoje kože…Nasvet prosim, ne pljuvanja!!
…da bi bil najbolj srečen, če bi ga VSAK večer fino zmasirala, se sama spravila nanj, opravila, ga še obrisala, zrihtala, pokrila in pustila, da zaspi…
Pa ne da si tudi ti tak? A bejž nooooo….pa smo mislili, da si ti kaj boljši….cccccc
Lineza posvetita se tudi čez dan bolj drug drugemu tistim majhnim “malenkostim”, ki so samo vajine. Dajta jim prednost pred ostalimi “pomembnejšimi” stvarmi.
In ne pusti, da te samo “izkoristi”, naj se malo potrudi kot se je nekoč in ti tudi, naj ne bo vse tako samoumevno.
Moj nasvet je, da dobro, res dobro vpogledaš v sebe.
Predstavljaj si, da ostaneš sama. Z otroci. Ne vem, recimo zaradi njegove smrti ali hude bolezni… Kaj bi občutila. Kaj bi pogrešala. Koliko ti je vredno, da ga imaš ob sebi. Na tak način.
Razmišljaj o njem, o vajinih začetkih, o prijetnih stvareh, toplih stvareh, kakšna sta bila drug z drugim, kako sta si dajala občutke ljubljenosti, obujaj spomine.
Če pa je:
razlog za tvoj naslov teme in za razmišljanje “Kaj naj?”, pa se vprašaj, zakaj je do tega prišlo, zakaj te to sedaj moti (predvidevam, da je v odnosu/ih bil vedno tak, kot ga opisuješ), včasih te pa ni oz. te ni do te mere, da bi razmišljala o vprašanjih, ki si jih sedaj postavljaš. Kakšna si bila včasih, da si to lahko sprejemala oz. da te to ni tako motilo, da v odnosu do njega ne bi čutila želje po intimnosti.
Razmišljaj naprej.
Heno je, da je verjetno to res tudi tvoje prepričanje in, da se tako nekako vedeš ali pa si se v preteklosti. Moški rabi izziv, torej naj se malo potrudi zate, saj še znaš. Problem je zdaj v tem, da verjetno ne veš več, če si tega sploh še želiš, ko je že tako daleč. Po moje se splača obema. Samo moraš bit previdna, da ga pri tem ne boš preveč prestrašila. Potrebni bodo pogovori, ki obema prinesejo občutek varnosti. Tam se naj izrazijo želje obeh in občutek, da si drug drugega še želita.
Se pridružujem vprašanju od It.
Kaže, da vidva bežita drug od drugega – v delo in obveznosti, ki si jih morda nalagata še več kot je potrebno. On pa morda beži tudi od lastne zavrtosti, torej ima morda željo nekaj spremeniti, pa ne zmore. Če to drži, potem je še nekaj upanja in boš morala k temu pristopiti tudi ti, vendar z veliko mero previdnosti (seveda če tudi sama čutiš željo, da se sploh kaj spremeni). Še najboljša pa bo pri tem kakšna res dobra strokovna pomoč.
Pa imajo vse te punce, ki se hvalijo tudi po tri otroke in takšne naporne službe ?
Prav tako je potrebno takšne izjave in samo-hvale vedno jemati z rezervo.
Odločila si se za takšen način življenja, kot tebi najbolj ustreza…Sedaj pa si malo nevoščljiva, ker imaš le kup obveznosti in nobenega užitka.
Kot je že bilo omenjeno, zaradi zavrtosti oba bežita v te obveznosti in se s tem izogibata občutku, da da nečesa ne zmoreta.
Če želita spremeniti svoje življenje in sam odnos, bo se potrebno s tem soočiti. S temi občutki šibkosti, si zaupati, kar bo zmanjšalo strah pred izražanjem intimnih občutkov.
Mislim, da bo potrebno ravno to debato odpreti in si priznati resnico.
Forum je zaprt za komentiranje.