O Bredi Smolnikar ste na tem forumu že pisali, ampak danes me je pa skoraj zadela kap, ko sem na to temo brala članek v sobotni prilogi. Bom skopirala samo začetek:

Kliče me Jolka Milič. Zmeraj vedra in malce ironična gospa iz Sežane je slišati obupana. Pravi, da bodo Bredo Smolnikar spravili na rob pameti, burleska postaja tragična. Od nje sodišče zahteva plačilo – primi se, bralec, da ne padeš, ker se ti bo zvrtelo – 20,300.000,00 SIT.

Zdaj me pa res postaja strah. Kako je mogoče, da v državi, ki se ima za civilizirano morilci dobijo po par let zapora, človeka, ki pa je zagrešil to, da se parim mamkam zdi, da jih je mogoče užalil, pa je treba popolnoma uničiti??? Celo, če bi bila ona zares kriva (v kar jaz osebno – in verjetno tudi večina ljudi – ne verjamem), je takšna globa več kot popolnoma nesorazmerna z “zločinom”. Pa kako je to mogoče? Je imela res tako grozljivo nesposobne odvetnike, ali kaj? In a se res ne da naredit nič drugega, kot da se ljudje zmajemo z glavami in se zgražamo? Kaj pa varuh človekovih pravic, višje inštance, magari evropska sodišča, ne vem … Mislim, kdo si bo v sloveniji sploh še upal izdat kakšno knjigo? Pri tem pa časopisi, kot je Direkt veselo obstajajo in videti je, da to nikogar nič ne moti.

Ne vem, meni pa moja zdrava sumničavost ne da miru.
TOLIKŠEN znesek, pa TOLIKO govorjenja pa sploh in oh debat v zvezi z gospo Smolnikarjevo…
Nisem prav podrobno seznanjena s stvarmi, nisem prebrala ničesar od te pisateljice (Ker mi tovrstno čtivo pač ni po volji), prebrala sem samo par komentarjev in intervjujev v medijih, od konkretne obtožbe, ampak:
da pisateljica ne bi mogla dobit odvetnika, ki bi tako čudno trhlo obtožbo v hipu prevrnil?
Hm.
Ne vem, tržniki temu rečejo: bolje slaba reklama, kot nobena. Tako da – jaz ne bi popolnoma verjela, da gospa, ki je gotovo razgledana in pametna, ne bi mogla (s pomočjo odvetnikov, seveda), v momentu povozit trhlo stoječe obtožbe. Vsaj sebe si ne predstavljam, da bi kar pokleknila brez boja 🙂

Reklama za kaj? Za knjigo, ki jo je prepovedano prodajati? Ta naložba bi bila precej nesmiselna, se ti ne zdi?

Sama se ob takih dogodkih vedno vprašam, kaj je v ljudeh, da verjamejo, da jim bo na tak način pridobljen denar “povrnil škodo” …

Ne vem zakaj. Najbrž ni samo ena knjiga v špilu, kolikor vem, je to plodovita pisateljica in je napisala dosti zgodb.
Sploh pa – ni se treba obesit na moje izjave. Daleč premalo vem o vsem skupaj in to je samo eden mojih prebliskov, bežna misel pač.

Meni je najbolj zanimivo (in seveda bedno) to, kako se je odvetniška pisarna tožnic potrudila, da je dobila en izvod in ta zensek zdaj visi na tem izvodu… (ker se naj knjiga ne bi prodajala, zaposlena pri odvetniku pa ga je izbrskala nekje v skladišču Sveta knjige).
Tudi jaz ne vem vsega o tej zadevi, vseeno pa si se DeLili malo prenaglila!

Tudi jaz mislim, da so tukaj precej zavozili stvari.

Za zacetek se mi zdi moralno, logicno in zakonsko sporno, ce kdo tozi avtorja, ces da se je prepoznal v njegovem delu – a ni ena od temeljnih lastnosti literarnih del ravno to, da se identificiramo z njihovimi junaki in prepoznavamo svoje zivljenjske zgodbe v napisanem?

Drugic, Breda Smolnikar je (vecinoma pod psevdonimom Gospa) izdala v samozalozbi cel kup knjig, ki so za moj okus sicer cisto neberljive (nekajkrat sem jih malo polistala, ker se pogosto znajdejo v Trubarjevem antikvariatu), ampak po mojem z njimi ni zasluzila niti za sol, kaj sele za tako odskodnino.

Tretjic, ce lahko kak politik zali svojo kolegico pred ocmi mnozice gledalcev TV-prenosa (ne mene, ker raje crknem, kot da bi gledala parlamentarno limonado), se mu ne zgodi nic. Ce pa neka odvetniska podgana napne vse sile, da izbrska nekje en pozabljen izvod, je pa to najhujsi kriminal ali kaj?

Skratka, tukaj se enkrat za spremembo celo strinjam z Jancarjem, zadeve grejo mocno v napacno smer.

lp, proxima

predmet te slavne tožbe je bila samo ena knjiga, ne pa cel njen opus.

paradoks: prepoznale so svoje starše (v knjigi)
Ampak njihovi starši niso bili taki, kot je opisano v knjigi!, pravijo!

Kako so jih potem prepoznale?

Meni se zdi to tudi paradoksalno, bralka, ampak ljudje, ki bolj poznajo primer, so mi rekli, da je gotovo utemeljila svojo knjigo na zgodbi te družine, da o tem ni dvoma.

Vendar se meni tudi to ne zdi sporno, saj v primeru, da ne bi smeli zajemati snovi iz resničnega življenja, bi bilo kaj malo knjig. Se pa sprašujem, če bi nekdo hotel napisati knjigo o smučarju, ki je kot prvi slovenski smučar uspel v “belem cirkusu”, ga natančno opisal, povzel njegovo življenjsko pot…, ali bi moral za to imeti soglasje Bojana Križaja? Ali mogoče avtorizacijo?

Ne vem, ni vse tako črno-belo.

Glede Pikala pa je tako, da je Ustavno sodišče vrnilo zadevo v novo sojenje, tako da se zaenkrat še ne ve, kako bo sodišče odločilo.

bejbiborn, taka knjiga je že napisana.

Ja, ampak ali je bilo dano zanjo soglasje? Avtorizacija? Ker po mojem je kar različno, če napišeš roman o slovenskem smučarju Jožetu Novaku, katerega življenjska pot spominja na življenjsko pot kakega zaresnega smučarja, pa je romaneskno obdelana, ali pa če napišeš roman o Bojanu Križaju ali kakem drugem smučarju. Pri drugem najbrž nimaš ravno hude svobode, pri prvem pa, saj nenazadnje ne pišeš o zaresnem smučarju, ampak ti je njegova življenjska pot zgolj sprožila domišljijo.

Ah, tele avtorske zadeve pa zasebnost. Na forumu Starševski čvek so ravno danes pisali o tem, ali si lahko uporabnica vzame za nick ime Jovanka Broz.

knjiga je o bojanu križaju. dogajanje je postavljeno v wengen, mislim da je tam zmagal ali kaj. potem so pa kot nekaki flešbeki. in vsi so z imeni – tone vogrinec, strel itd. po moje je bila dana avtorizacija ali kaj podobnega. ni nikakršnih … kako naj rečem … packarij.