Ne depresija – apatija

Kar prisilit sem se morala, da se sploh oglašam, ampak imam že vsega poln kufer.

Zdi se mi, da mi gre čisto vse narobe! Namreč – DRASTIČNO se mi slabša vid (kmalu bom tudi urdano slabovidna, če bo šlo tako naprej), zaradi tega ne dobim službe, ne smem več voziti avta, ne morem se sama našminkat in podobne drobnarije, ki so me totalno potrle. Še jokat sem nehala. Samo še vegetiram. Ni mi do družbe, ker se počutim tako drugačno, ni mi do branja, ni mi do… Enostavno – samo še živim. Nimam sicer samomorilskih želja, saj me doma čaka živahen petletnik, ampak vseeno.

Od prijateljic sem se odtujila, saj se mi je vid poslabšal v zadnjem letu in pol, tako da večina samo reče A-Ha, A RES ko jim povem. Sploh ne dojamejo, da sem lahko drugo leto slepa. In da se je pri meni veliko spremenilo. In da ne morem sama v zatemnjen lokal, saj vendar še pri sončni svetlobi ne prepoznam ljudi, če niso ravno pred mano!

In še in še…

V glavnem se kar držim, skušam biti optimistična tako glede službe kot glede napredovanja slabovidnosti, ampak občasno me sesuje. In takrat se počutim tako hudičevo samo!!!!

LP,
Neda

Zakaj pa je prišlo do tega? Ali se ne da zaustaviti pešanja vida?
Ne obupaj!

Velikokrat nas življenje postavlja na preizkušnjo. Zbrati moramo vse moči, da uspemo. Bodi močna, boš videla da ti bo uspelo. In kaj je vzrok tvoje bolezni, so ga že odkrili, te zdravijo?

Lep pozdrav,
Iza

Močno kratkovidna sem že od nekdaj. Avgusta 2002 pa se mi je na enem očesu začela degeneracija mrežnice in tam mi je procent vida padel na 1 % ostanka vida. Drugo se še nekako drži, čeprav se tudi počasi znižuje (trenutno sem na 39% preostanka vida). In če pomislim, da sem imela avgusta 2002 še magičnih 80% in 90% vida, me kar zmrazi. Napovedi ni. Ne ve se – morda se je nižanje že ustavilo, morda bom že jutri … Zdravljenja ni – dva laserska posega sta skušala ustaviti propadanje mrežnice. Trenutno se je ustavilo, ampak tudi zdravniki so me opozorili, da še ni konec. Morda je, naj pa se ne zanašam na to, da je že ustavljeno. Upamo na najboljše.

Saj, v glavnem sem optimistična. So pa dogodki ali besede ali… ki me občasno potrejo.

Tako jaz nisem mogla verjeti, da bolečina v vratu ni heksenšus in sem se čudila, zakaj po enem tednu ni popustila. To je bilo pred tremi leti, zdaj pa imam izvide, degeneracija vretenc in glavo še komaj obračam. Pa moram reči, da je glavno prebolevanje tisto v glavi, psihično.
Ko se sprijazniš s tem, s čimer se moraš, in neobremenjeno in brez strahu zdraviš, kar moraš, je življenje spet lepo in včasih rožnato, včasih vijolično. Če si bila prej vesela oseba, si zdaj spet in vsi, ki te imajo radi te bodo imeli še naprej. Predstavljam si te kot pozitivno žensko, veselo mamico, ki dobro vidi. Pravijo, da to pomaga.

Svoje težave ne bom opisovala, je pa precej podobna tvoji.

Jaz se ponavadi zavlečem v kak kot, se zjokam, potem pogledam okoli sebe in si rečem – zdaj še vidim, kolikor pač vidim. Moram izkoristiti vsaj to, kar še imam. Tistega, česar nimam več, pa ne bom nikoli pozabila.

Kaj sem ti želela reči…. Premagati moraš črne misli. Vedno znova. Potem gre, saj veš.

HI.

Pišeš, da izgubljaš vid. Imam precej izkušenj z tovrstnimi zadevami, moj partner se je tudi zdravil v tujini … če želiš kakšen nasvet ali samo moralno spodbudo mi lahko pišeš na mail.
Lep pozdrav!

In od kod si doma Neda ter kaj običajno počneš čez dan? Morda si lahko dopisujeva, tudi sama imam trenutno več časa kot sem ga imela včasih.
Lep pozdrav,
Iza

Sicer sem Ljubljančanka, ampak sem se lani preselila v Trbovlje.
Kaj počnem čez dan? Nisem tip, ki bi sedel doma, zato sem si poiskala inštrukcije. Tako imam vsaj neko obveznost, ki ni vezana na gospodinjska opravila. Delo čez dan si znam poiskati in moram priznati, da mi ure zelo hitro minevajo, saj sem pogosto v Ljubljani (tuki namreč inštruiram). S septembrom se bom bolj ali pa kar čisto usmerila na Trbovlje, saj gre malček v šolo.

Lep pozdrav,

Neda

Vidim, da si zelo pozitiven človek, prepričana sem, da boš zmagala. Držim pesti zate. Jaz tudi živim v Ljubljani, že več kot dvajset let, sicer pa sem štajerka. In s kakšnimi inštrukcijami se ukvarjaš?

Lep pozdrav,
IZA

Ne bodi žalostna, zagotovo imaš tudi ti nekaj v svojem življenju, česar se lahko veseliš tudi v prihodnosti. Že, da ne boš videl, vem je hudo, boš pa lahko slišala svojega pikca, hodila, govorila, čutila.

Poglej, jaz sem pri svojih 24 v zadnje pol leta izvedela, da imam 2 kronični neozdravljivi bolezni, ki sicer nista povezani med seboj, samo jaz imam to srečo, da imam pač kar 2. Prognoza slaba. Kaj bi dala, da bi lahko bila enkrat noseča, rodila, imela otroka, ga slišala jokati, smejati.Mojega otroka. Pa se vse to oddaljuje kot letošnji sneg kopni.

Sicer je to bolj slaba tolažba, ampak verjemi, so ljudje, ki jim je hujše kot tebi. Glavo pokonci, pravijo,da se ne smeš sekirat zaradi stvari, ki jih ne moreš spremeniti. Tako pač je, vse drugo je nepotrebna potrata energije.

Hvala za spodbudne besede, dekleta!

Rodila sem sicer na lastno odgovornost, pa mi ni žal. Vedela sem, kaj tvegam.
Treba je sprejet dejstva, ampak včasih traja in padec pogosto zaboli. Ko se ti več slabih dogodkov nabere, ti nekega dne zaradi drobnarije popusti volja. In verjetno se je to zgodilo meni zdaj.

Lep dan!

Neda

Ja, včasih je s človekovim počutjem kot z vremenom, nepričakovano se spremeni, pa čeprav bi radi drugače. Za vsakim dežjem posije sonce, posuši vodne kapljice, včasih je celo mavrica.

Lep pozdrav,
Iza