NDČ – kako iti stran, da bo “dobro” za vse?

Pozdravljeni!

Skoraj 4 leta sem zaposlena v privat firmi, ki se ukvarja s trgovino, predlani so me zaposlili za nedoločen čas.

Razmere v firmi so obupne, od delovnika, plač, vodi se dvojno knjigovodstvo (naredim recimo 210 ur, obračuna se mi jih 168, nadur ni NIKJER oz. so v stimulaciji, ki je pa več ali manj ni), čas za malico (ki ga ni) in še veliko drugega.

V zadnjem letu sem bila premeščena na slabše delovno mesto, bojda začasno, a to še kar traja. In s to premestitvijo se je začelo – ustrahovanje, nadiranje, da ne omenjam plače, ki je za povprečno 210 in še več ur na mesec postala minimalna sploh ne omenjam. Iz enega meseca v drugega se je zmanjšala za kar 350€!

V službi trpim, ker samo čakam kdaj me bo poklical direktor in nadrl. Že nikčkolikokrat se je zgodilo, da se je drl v telefon medtem ko sem na drugi strani jokala, me obtoževal da sem nesposobna, da sabotiram firmo in mi grozil z odpovedjo. Pač, delovno mesto kjer trenutno delam prinaša le izgubo, ampak izgubo je prinašalo že 4 delavke in cca 7 let nazaj, ampak kriva sem pa jaz, ki sem tam le “začasno”.

Njegove grožnje so v mejlih prikrite, med vrsticami, v stilu, svetujem ti da si najdeš drugo službo, če se ne razumeva je morda čas da gremo narazen, ljudje čakajo v vrsti za tvoje delovno mesto ipd, po telefonu si sicer da duška, ampak tu je pač moja beseda proti njegovi.

Dejstvo je, da se pri delo maksimalno potrudim, presegam rezultate sodelavcev, več idej, ki sem jih predlagala so tudi upoštevali, skratka, še zdaleč nisem taka in ne delam tako kot me obtožuje. Edina napaka, ki jo imam je ta, da na nepravilnosti in krivice opozorim in da sem samoiniciativna.

Sedaj pa bistvo. Ker v takih razmerah ne morem več delati, ker je ogroženo moje duševno zdravje in ker preprosto ne zdržim več, sem se odločila, da dam odpoved. Sedaj pa “hakeljc”.

Več kot očitno bi se me direktor rad znebil, sumim, da bo to delovno mesto tudi ukinil, drugam me pa ne more dat, ker nas je že sedaj preveč. Ker sem zaposlena za nedoločen čas, bi mi v primeru odpovedi pripadala odpravnina, ampak odpustil me ne bo, ker tega ne počne (raje poskrbi, da so pritiski na delavca takšni, da tega ne zmore več in da da sam odpoved – v 4 letih je to naredilo več kot 20 ljudi). Če dam odpoved jaz, se ne morem prijaviti na zavod, socialno. Drugo službo si sicer iščem, a žal, še nič.

Obstaja mogoče kakšna srednja pot, da bi bil volk sit in koza cela? S temi zadevami namreč nimam izkušenj… : /

Hvala za pomoč…

Sama ne bi dala odpovedi, v primeru, da nimam zagotovljene druge službe. Če ne zmoreš pritiskov, ker nisi edina, ker je ogromno šikaniranja in mobinga, pojdi do zdravnika.
Vem kaj so pritiski, ampak odpovedi ne bi dala. Če imam zagotovljeno službo s podpisom pogodbe in nastopom dela, potem z veseljem v tej službi, kjer sem.
Moji pritiski so bili takšni, da sem zbolela, kar se mi je začelo kazati tudi na organizmu in to krepko. Hvala Bogu, da imam dobre zdravnike. Da so me pozdravili, da lahko vsestransko funkcioniram.

Ne vem, kaj je težje, to, da te nekdo neposredno degradira ali to, ko te degradirajo posredno, ko niti ne veš nič in čakaš, kdaj bo padlo na “lep” način.

V prejšnji službi je v 10 letih dalo odpoved cca 5 ljudi, ker so šli na boljše delovno mesto. Ko je prišel “zmaj” od ženske, nas je dalo odpoved 3/4 v letu dni. Če ne bi našla nove službe, ne bi dala odpovedi. Tudi sedaj v tej službi je ne bom dala in bom počakala na lepšo priložnost.

Svetujem ti, da delaš, opraviš, kar ti je naročeno in naj te on odpusti, če že to namerava. Da boš lahko vsaj kaj svojih pravic uveljavljala. Glej pa in bodi previdna, da ne boš dobila kaj podtaknjeno, ker te lahko nato odpusti z redno odpovedjo iz krivdnih razlogov. Vse si piši, tudi, kdaj greš na wc. Morda komu smešno, ampak ko te driblajo, ni več smešno. In pride še vsaka zapisana “kozlarija” v tvoje dobro. Res pazi pri natančnosti in rokih glede dela. Tako ti ne bo mogel nič. Piši, ker pametni pišejo. Sicer je to izkušnja, sama pa presodi, ali ti kaj prav pride.

Moj nasvet – ne dajaj sama odpovedi.

Sicer pa, praviš, da bo delovno mesto ukinil, a hkrati ti govori o tem, koliko ljudi čaka na tvoje delovno mesto. Kakšen IQ pa ima ta tvoj direktor? To so finte, da boš končno postala njegova ponižna ovčka, po možnosti tudi brez lastne pameti.

Naj ti direktorček konkretno črno na belem pokaže, kaj si narobe storila. Besede brez dejanj niso nič. Če si prepričana v svoje dobro ali odlično opravljeno delo, ti ne bi smela pri tem pasti samozavest.

Takšni direktorčki me spominjajo na tiste, ko ima ženo, ki ga driblja, pa se ji ne upa nazaj pisnit, potem pa svoj gnev znaša nad svojimi podrejenimi, sploh, če mu gre firma v maloro.

Saj SCT tudi ni šel v maloro zaradi delavcev, temveč zaradi prve roke podjetja. Za rojstni dan mu prinesi merilnik tlaka, da ne boš še za to kriva, če ga bo slučajno zaradi prehudega jezikanja pretresel srce.

Meni takšen lahko dvigne tlak, pa ga ne poznam. Ampak poznam ljudi, ki živijo zato, da se lahko zderejo, spucajo, zbruhajo svoj gnev na ljudi, kjer lahko in kjer jim je dopuščeno. Po možnosti pa doma nimajo pošlihtanega življenja in so takšni doma kot politi cucki.

Glej, da boš ti sita, kaj te briga tvoj direktorček licemerni.

Če ne daš sama odpovedi je skorajda edina opcija, če res želi, da odideš, da ti najde delovno napako in nato odpoved iz krivdnega razloga.

Težko je razsojati, ker dejansko ne vem, kako zgleda to, kar si predstavila. Imam drugo izkušnjo in sem govorila le iz svoje. Naj povem, da sem sama tudi delala po od 10 do 12 ur 8 mesecev in zato nisem dobila nič plačanega. Mene so gnali, odpovedalo mi je zdravje in se je sedaj vse zglihalo.

Želim ti srečno, kakorkoli se bo že razpletlo.

Ko ti bo pa najbolj hudo, pa pridi sem gor malo potožit.

Da ne bi slučajno dala odpovedi! Pojdi v bolniško in jo vleci čimdlje. Naj ti prasec direktorski sam da odpoved.

Tudi sama sem šla skozi podobo situacijo, prenašal mobing, delala najmanj 10 ur na dan za plačilo 8 ur, itd, itd. Vendar se nisem dala. Po treh letih mi je baba hudičeva dala odpoved iz poslovnega razloga, ker je uvidela, da se me drugače ne bo znebila.

Naslednjič ko se bo drl nate, ne jokaj, ampak mu odločno povej, da ne dovoliš, da se tako obnaša in da se lahko tudi kje drugje pogovarjata, če se bo to nadaljevalo. Mobing je namreč kaznivo dejanje. Meni je žal, da nisem že ob prvi opazki nadrejeni povedala, kar ji gre. Zato da ne bi izgubila službe, sem bila tiho, mobing se je stopnjeval, na koncu pa sem vseeno ostala brez nje.

Enostavno mu zagrozi, da če te ne odpusti on, da ga boš prijavila zaradi mobinga.
Medtem pojdi v bolniško vse povej svoji zdravnici katera te bo dala v bolniško zaradi psihološkega stanja. Verjetno ti bo predpisala tudi zdravila za pomiritev. In to je že velik dokaz-beseda oz. spričevalo-kartoteka zdravnika.
To ti pišem iz lastnih izkušenj.
Meni je uspelo.

LP. Akta

Predlagam, da si zapisujes dnevne dogodke. Ce te bo direktor se nadiral mu predlagaj, da timto napise na mail, da bos na ocitke lahko odreagirala, pa se dokaze za mobing bos imela. Ne dajaj odpovedi, pojdi na bolnisko, kot so ti svetovale druge. Svoji zdravnici povej kaj se v sluzbi dogaja, naj ve cim vec ljudi, da imas ob morebitni tozbi vec zapisov mobinga.

a se govori o podjetju Jazon.

Srecno