Navezanost na nepremičnino
Situacija je takšna: mama – mlajša upokojenka sama živi v hiši cca. 250 m2. Seveda jo je z eno pokojnino nemogoče vzdrževati, oz. nesmisel. Z bratom ( sva vsak na svojem) ji pomagava, pa vseeno me večkrat prešine, kje je smisel tega. Namreč premišljujem o tem, da bi verjetno za zamenjavo hiše mama si lahko privoščila manjše udobno novo stanovanje ( po možnosti z malim atrijem), če bi ji pa še kaj ostalo, pa naj bo to priboljšek za starost. Ste vi navezani na rojstne hiše, oziroma domove svojega otroštva??
Večkrat slišimo od mame , da je “suženj te bajte”, a ukrene pa nič.
Moj dragi ima prav takšno mamo. Ona se je odločila, da ‘se te hiše ne bo prodajalo’, pa konec. Pa čeprav sta se oba sinova odselila in čeprav sta tudi onadva solastnika hiše. Nihče od njiju hiše ne potrebuje, saj oba živita daleč stran, tam, kjer se pač da najti delo. Oba bi potrebovala denar za rešitev svojega stanovanjskega problema in bi jima prav prišlo, če bi se to lahko prodalo. Ampak ona tega ne vidi na tak način, ker noče. Vidi samo to, da ona hoče biti v tej hiši, pa čeprav so stroški ogrevanja ogromni, v hišo je še vedno potrebno vlagati, saj sta jo ona in njen mož le v grobem dokončala, toliko, da so se lahko preselili, veliko notranjih del pa je ostalo sinovoma. In seveda tudi stroškov teh del. In v tej ogromni hiši jo je strah spati v pritličju, pa zato živi v nadstropju, čeprav jo stopnice že močno zdelujejo. In seveda niti tekočih mesečnih stroškov ne zmore sama, saj so v neizolirani hiši stroški ogrevanja ogromni. Ampak ona o tem ne razmišlja, vse položnice pač prepusti sinu v plačilo, pa je. Kako lepo je, če se lahko obnašamo neodgovorno, reševanje problemov, ki jih s tem povročimo, pa preložimo na druge.
Poskusite se z mamo večkrat pogovarjati. Naši ostareli starši so še tista generacija, ko so imeli občutek, da bo že nekdo poskrbel, da bo vse v redu. Vendar zdaj ni več tako, kot je bilo v socializmu, ko je konec koncev družba skrbela za blagostanje. Vsakdo mora sam odgovorno premisliti, kako se bo preživljal in kako bo vzdrževal svoje premoženje. Suženj te bajte ste vsi trije, in sicer zato, ker se je mama tako odločila, in zaradi čisto nič drugega. Jaz kot snaha ne morem kaj dosti doseči pri svoji tašči, lahko samo pritiskam na svojega dragega, naj jo poskusi spametovati, to pa je bolj kot ne jalovo početje. Ti pa si v drugačnem položaju in z nekim pametnim delovanjem – argumetniranim pogovorom – boste morda sčasoma lahko prišli do tega, da začne mama bolj odgovorno načrtovati svojo prihodnost.
Jaz jo pa razumem.
Moja mama ima sicer dvosono stanovanje v katerem zivi nekaj vec kot 30 let. Je pac oseba, kateri spremembe ne sedejo in se najbolje pocuti v znanem, domacem okolju. Kljub temu, da ima majhno pokojnino in visoke stroske, mislim da je za njo bolje, da je tam kjer je, kot pa da se preseli v manjse stanovanje z manjsimi stroski. Razmisljala sem tudi o tem, da bi stanovanje prodali in kupili hiso v kateri bi imela svoj vhod n svoje stanovanje, mi pa svoje, a se ne bi obneslo. Pri stroskih in prezivetju ji seveda jaz pomagam.
Tasca je sama razmisljala o prodaji hise in nakupu stanovanja, seveda je bila v veliki dilemi, pa smo jo kar prepricali, da je bolje, da pusti tako kot je. Kako bo sla pri teh letih v novo okolje? Spodnje prostore hise oddaja in si tako flika razliko med pokojnino in stroski.
Torej, pri obeh se nekako gre. V kolikor bi prisli v skrajno silo in krizo, bi verjetno bivalisce prodali, a dokler gre tako kot gre, pac gre. Zakaj pa tvoja mama ne odda prostorov v hisi? S tem bi si pridobila nekaj sredstev za vzdrzevanje, pa se tekoce stroske bi si delila z najemniki.
Socializem ni prav nič “poskrbel za blagostanje”. Takšno blagostanje kot je bilo v socializmu je bilo zelo, zelo skromno, živeli smo od rok v usta. Imeli majhne plače pa smo preživeli. Zakaj? Zato, ker smo bili navajeni na preprosto hrano, nič megamarketov, dopusti v sindikalnih, revno opremljenih domovih, avtomobil je bil velik luksus, privoščili smo si lahko z velikimi posojili fičkote, stanovanja so bila majhna in slabe kvalitete, brez centralnega ogrevanja, če si stanovanje seveda sploh dobil. Marsikje so se stiskale v enem stanovanju po tri družine. Za obleči se je komaj kaj dobilo, večinoma blago slabe kvalitete. Velike hiše so gradili običajno ljudje, ki so imeli svojo zemljo, svoj les in svojo delovno silo. In še izdelane niso bile nikoli do konca, ker je bila pri hiši običajno ena borna socialistična plača. Želje po več prostora pa velike. Vedno in vedno berem in poslušam tele pravljice, kakšno blagostanje je bilo v socializmu pa koliko posojil smo dobili, ki jih nam ni bilo treba odplačati. Redka firma je imela dobra posojila, večinoma smo najemali kratkoročna potrošniška posojila v banki, ki jih je bilo treba vrniti najkasneje v dveh ev. petih letih. Vi mlajši imate morda – morda v spominu osemdeseta leta, ko smo bolj prosto hodili v tujino in se je dalo kaj prešvercati in je bil zato občutek blagostanja večji ampak spet za tiste uboge fičnike, ki smo jih morali skrivaj zamenjavati v devize na trgu in še kje.
Sicer to kar pišem ni tema tega sporočila, zbodla me je le tista “da je socializem poskrbel za blagostanje” in sem se morala oglasiti, saj sem stara krepko čez 60 let in me take lažnive pravljice kar prizadenejo. Jaz edino kar pogrešam iz socializma je milica, sedaj policija:-)) Ker s(m)o se jih bali (ve se zakaj) je bil občutek! varnosti večji. To pa je tudi vse.
Oklepanja tistih velikih, neizdelanih hiš pa tudi jaz ne podpiram, čeprav starejše, zgarane ljudi, ki so vse svoje življenje vtaknili v to gradnjo, popolnoma razumem. Sem pa mnenja, da so dom ljudje, ne zidovi. Ampak to je že druga tema.
Moja starša sta hišo prodala in se preselila v novo, veliko, nadstardandno stanovanje. Kljub temu zanj nista porabila vsega, kar sta dobila za hišo, stroški vzdrževanja so vseeno manjši, predvsem pa se jima je izboljšala kvaliteta življenja. Ker sta želela imeti tako hišo, kot okolico, vedno vzorno urjeno, sta počela skoraj samo še to. Saj veste, z leti je velikokrat tako, da delaš, a si vseeno nekoliko manj učinkovit, kot si bil nekoč. Pravita, da je bila to ena boljših odločitev v njunem življenju, saj sta dobila predvsem čas in energijo, da počneta še kaj drugega kot okopavata,obrezujeta, kosita, pospravljata, čistita, vzdržujeta …
Kaj pa če bi imela kakšne podnajemnike? V tako veliki hiši bi se mogoče dalo razdeliti na dve stanovanji in bi z denarjem od najemnine krila del stroškov, če se noče odseliti ali prodati. Mogoče bi ji podnajemniki celo pomagali pri urejanju okolice in vzdrževanju nepremičnine.
Če noče prodati, lahko oddaja in si z denarjem od najemnine plačuje najemnino za manjše stanovanje. In če čez leta ugotovi, da na hišo ni več navezana ter da ima tako manj sitnosti in stroškov, jo lahko kasneje proda.
Pri nas sva tudi z mamo lastnici vsaka pol hiše, a je navsezadnje tako prišlo, da nobena od naju tam ne živi. Praviva, da je dom tam, kjer je ljubezen. Goli zidovi pa še nikogar niso osrečili, če si tam sam in osamljen. Ona živi pri prijatelju, mi smo v podnajemu (brez stroškov, v zameno za najemnino opravljamo določena dela), v hiši so pa podnajemniki (v prvem nadstropju, ker v pritličju si je mama obnovila svoje stanovanje, ki čaka nanjo…). In tako smo srečni vsi (tudi podnajemniki, ki živijo sami v naši hiši…). Mimo te hiše se vozim skoraj čisto hladna, pa je komaj štiri leta, odkar ne živim tam.
Smo tudi mi razmišljali o tem, da bi prodali in bi se ona preselila v stanovanje v bloku, ampak bi bilo verjetno težko, ker ni nikoli v bloku živela in bi se težko navadila.
To ni problematično, dokler je mama razmeroma mlada. Moja tašča je ovdovela in se odločila ostati v ogromni hiši:
– čeprav je to v zakotni vasici (ni trgovine, pošte, ZD, knjižnice ipd.)
– čeprav je do moževe smrti tam živela borih nekaj let
– čeprav v vasi nima nikogar, s katerim bi se družila, še dobrih znancev ne,
– čeprav nima vozniškega izpita (do prvega kraja z avtobusno postajo in manjšim zdravstvenim domom je nekaj kilometrov in je odvisna od dobre volje vaščanov, s katerimi tako rekoč nima stikov)
– čeprav bi si zlahka (celo brez prodaje hiše) privoščila nakup stanovanja – bodisi v bližini sina bodisi v bližini hčerke (kjer je živela večino življenja, kjer ima znance, nekaj prijateljev, če o infrastrukturi niti ne govorim).
Takoj je vsem dala jasno vedeti, da se ne misli seliti. Mislili smo si, okej, navsezadnje je odrasel človek, zato je nismo silili k ničemur – in upali, da si bo sčasoma premislila. Figo.
Seveda pa se je zgodilo, kar se je imelo zgoditi: prišla je v leta, z njimi nekatere prave (+ nekatere pretežno namišljene) bolezni, dolgoletno bivanje v samoti je pokazalo slabe plati, stanuje daleč od obeh otrok, tako da ne moreta vsakič, ko je treba, vsega izpustiti iz rok in jo kam odpeljati (to vzame skoraj ves dan) … Saj je jasno, kako je, o kaki drugi možnosti noče slišati, njena otroka sta razpeta med nemočnim besom in slabo vestjo …
Raje ne razmišljam naprej, ker je vse skupaj tako skregano z zdravo pametjo …
Forum je zaprt za komentiranje.